O tem, kako povedati otroku za ločitev, kako poskrbeti, da bo ohranil enako dober odnos tako z mamo kot tudi z očetom, smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko Alenko Lanz.
Kako otroku povedati za ločitev?
Otroci navadno že pred ločitvijo čutijo, da se nekaj dogaja. Zaznavajo napeto vzdušje, odtujenost med staršama ali poslušajo njune prepire. Ker se starša za ločitev ne odločita hipno, ampak navadno po daljšem premisleku, je lahko tudi obdobje pred razhodom za otroke naporno, stresno in polno neprijetnih čustev. Torej je lahko ločitev že dlje časa nekako “v zraku”, preden starši novico sporočijo tudi otrokom. Ko pa se to zgodi, je razlago vedno potrebno prilagoditi njihovi starosti in razumevanju. Če se le da, starša vedno spodbujam, da to naredita skupaj, v okviru celotne družine. Na tak dogodek se je dobro prej pripraviti tako, da ohladita medsebojni konflikt oz. se dogovorita, da se bosta vedla v otrokovo največjo korist, kar pomeni, da se pred njim ne bosta prepirala. Nato ugasneta TV, radio in telefone. Pazljivo in skrbno izbirata besede, ki so prilagojene starosti otrok in sposobnosti razumevanja, pri čemer vse informacije, ki se tičejo njunega partnerskega odnosa, zadržita zase. Bolje je npr. reči, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od sedaj naprej živela ločeno, kot pa, da se nimata več rada. Slednje lahko v otroku prebudi strah, da bo tudi ljubezen staršev do njega minila.
Starša nato osvetlita najpomembnejše teme: kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre, kako se bodo videvali v prihodnje in kaj se bo spremenilo. Govorita naj oba, umirjeno in čuteče, saj so lahko otroci takrat v velikem šoku, reagirajo lahko jezno, žalostno ali povsem otopelo. Zelo pomembno je, da starša ustvarita varen prostor, kjer bo otrok lahko izrazil svoja čustva ter bil v njih slišan in sprejet na sočuten način. Vsa čustva so dovoljena, takrat in tudi kasneje, saj otroci potrebujejo veliko časa, da se na ločitev prilagodijo in okrevajo. Izražanje čustev je zelo pomembno, saj morajo otroci, tako kot starši, čez proces žalovanja, ki je zanje pogosto težak in naporen. Okoli tri leta potrebujejo, da se na ločeno življenje staršev privadijo, od česar je prvo leto najbolj naporno. Zelo pomaga, da otrokom starši ves čas zagotavljajo, da jih imajo neizmerno radi in da se njihova ljubezen do njih ne bo nikoli spremenila, da niso v ničemer krivi za ločitev in da bodo še naprej skrbeli zanje tako, kot do sedaj. Zelo pomembno je otrokom tudi jasno povedati, da imajo lahko radi oba starša. To jih razbremeni nezavednega pritiska, da morajo izbirati. Normalni odzivi otrok ob razvezi so torej: anksioznost, jeza, žalost, vznemirjenost, nezaupanje, krivda in sram. Pojavijo se lahko čustvene, vedenjske ali psihosomatske težave, pade učni uspeh. Vse to se lahko ublaži že v krajšen času, če se starši primerno vedejo. Otroci v tem času potrebujejo čim manj sporov med staršema, zaščito pred nasiljem, dober odnos s starši ter njihovo skrb in ljubezen.
Kako preprečiti, da ne bo imel rajši mamo ali očeta? Da bo do obeh ohranil isti odnos?
Za odnos z otrokom so v prvi vrsti odgovorni starši, zato je bolje na vprašanje pogledati v obratni smeri: kako bosta starša poskrbela za to, da bo njun odnos z otrokom ostal kvaliteten tudi po ločitvi, ter tudi, kako bosta spodbujala odnos otroka z drugim staršem. Starši, ki imajo dobre starševske kompetence, otrokov odnos z drugim staršem spodbujajo in ga ne rušijo. Zavedajo se dveh stvari: kako pomembno je, da ima otrok z obema staršema kvaliteten odnos, ter tudi to, da vsakič, ko govorijo slabe stvari o drugem staršu in rušijo njegovo podobo, v prvi vrsti rušijo lastno avtoriteto.
Mamo in očeta ima otrok rad, vsakega na svoj način. To vez je potrebno spoštovati in negovati še naprej. Če sta se starša že pred ločitvijo skrbela za lepo, ljubečo vez z otrokom, se tudi po njej ta ne bo spremenila. Lahko se bo malo zamajala, toda pretrgala se ne bo, če se bosta le starša primerno vedla.
Seveda so tudi pri starših v tem času prisotni strahovi (npr.: ” Ali me bo imel otrok še rad, če se odselim od doma? Me bo nova partnerka bivšega moža zamenjala kot mamo?” itd). To so lahko zelo močna čustva, ki se prebudijo povsem naravno. Če jih starši ozavestijo in razrešijo, potem jih bolečine in strahovi ne bodo usmerjali v vedenja, ki bi bila lahko za otroke škodljiva. Kadar jih je npr. strah, da bo otrok imel drugega starša rajši kot njih, lahko pričnejo nezavedno tekmovati za otrokovo ljubezen tako, da mu popuščajo pri vzgoji, kupujejo draga darila ali so čustveno manipulativni.
Je prav, da damo izbiro otroku, kje bo živel?
Seveda ne. Otroka na ta način izpostavimo konfliktu med staršema, kar je zanj neizmeren pritisk. Rad ima oba starša in ne želi izbirati med njima. Naj ponazorim: to je tako, kot bi staršu, ki ljubi vse svoje otroke enako močno rekli, naj izbere tistega, ki ga ima najrajši.
Tako vprašanje otroka spravi v izrazito stiko. Zanj je to nemogoča izbira, ki povsem povozi inteligenco njegovega telesa, v katerega je enako močno vtisnjeno hrepenjene po očetu in mami. Tako vprašanje predpostavlja, da se otrok lahko odloča povsem samostojno, kot odrasla oseba, pa nevroznanost jasno kaže, da se možgani razvijajo vse tja do 25 leta. Vse do takrat prefrontalni korteks, del možganov, ki nam pomaga, da načrtujemo, se odločamo, predvidevamo, nadziramo čustva in ciljno delujemo, predvsem pa razumemo daljnosežnost naših odločitev, deluje okrnjeno. Vprašanje vzgoje in skrbi za otroka oz. razporejanje stikov je včasih še za odrasle težko rešljiv problem, vanj so lahko vpletene številne institucije, zato je povsem nestrokovno pričakovati, da bodo o tem na koncu odločali otroci.
Starši, ki imajo dobre starševske kompetence, bodo razumeli, da otrok potrebuje kvaliteten in časovno uravnovešen stik z obema staršema in bodo to tudi spodbujali. To so hkrati starši, ki se ob ločitvi zelo trudijo, da partnerske strasti zamejijo do te mere, da ne vplivajo (toliko) na starševstvo. Drug drugemu ne nagajajo, niti ne dokazujejo svoj prav, ker je znak velike osebnostne zrelosti, od katere ima nenazadnje največjo korist prav njihov otrok. Takih ni veliko, vendar obstajajo in se zelo trudijo. Njihovi otroci hitro okrevajo po ločitvi in imajo s svojimi starši ljubeč odnos, kar pozitivno vpliva na razvoj njihove samozavesti in samopodobe. Kadar njihov otrok hitro okreva, tudi ne izkazuje nobenih čustvenih, vedenjskih ali psihosomatskih stisk, in takrat starši vedo, da so na dobri poti.
Žal je kar tretina razvez visokokonfliktnih. Ti starši so izrazito ranjeni, jezni ter svojih zamer, vezanih na partnerski odnos, ne spustijo. Predpostavljajo, da ima njihov otrok lahko le en dom, in to zanje logično pomeni pri njih. Prav tako, da so prav oni edini ali najbolj sposobni skrbeti za otroka. Jeza, ki jih poganja, je toksična. Tem staršem prav tako manjka sposobnosti samorefleksije, zato svojega škodljivega vedenja ne prepoznajo, še manj so ga sposobni ustaviti. Tu se odpira široko polje manipulacije in odtujevanja otrok od drugega starša. Tako vedenje je izredno škodljivo in ima kratkoročene kot tudi dolgoročne posledice na otrokov razvoj (slednji se lahko pokažejo šele v času adolescence). Starši se tega premalo zavedajo. Izhajajo le iz lastnih ran, katerih ne zmorejo zares začutiti. Če ne zmorejo zares začutitit sebe, tudi ne zmorejo začutiti otroka. Menijo, da so njihove potrebe tudi potrebe otroka, pa to ni nujno res. Za otroka tako zmanjka čustvenega prostora in varnosti. Tak otrok nima druge izbire, kot da izbere stran in se prilagodi razmeram tako, da se z enim staršem zlije, drugega pa prične zavračati, ali pa je zmanipuliran do te mere, da niti več ne ve, kaj on v resnici misli, doživlja in čuti. Vse skupaj lahko pripelje tako daleč, da otrok disociira oz. odcepi del sebe, npr. tisti del, ki ima rad drugega starša. Grozljiva krivica se dogaja nekaterim otrokom, ki so potopljeni v vihar močnih konfliktov med staršema. Na otroških hrbtih se takrat resnično lomijo kopja.
Če povzamem na kratko: kompetentni starši in strokovnjaki takih vprašanj otroku ne postavljajo. Ne prelagajo tako velike odgovornosti nanj, saj razumejo, da je v otrokovo največjo korist, da ima kvalitetne in časovno uravnovešene stike z obema staršema. To velja vedno, če le ne prihaja do nasilja, odvisnosti, opuščanja ali slabega izvaja skrbi za otroka. Razumejo tudi, da otrok ne more predvideti daljnosežnosti svoje odločitve, saj za to nima še dovolj razvitih možganov. Otrok ima pravico povedati svoje mnenje, toda tudi to ni dolžnost, še manj pa pomeni, da bo otrokovo mnenje absolutno upoštevano. Otroka se prav tako ne sme nikoli izpostavljati javnemu konfliktu, kar spor med očetom in mamo zagotovo je. Pred takimi pritiski ga je potrebno zaščititi. Starše, ki s takimi vprašanji pritiskajo na otroka, pa psihoedukacijsko izobraziti ali pa jim pomagati na terapevtski način ozavestiti in predelati svoje rane, ki se vedno skrivajo pod takimi zahtevami.
Kaj ločitev pomeni za otroka?
Ločitev je za otroka vedno stresen dogodek, ki se lahko tudi travmatično vtisne v spomin. Že od spočetja naprej je v otroku del očeta in del mame. Ko se razhajata, ima lahko otrok občutek, da se trese in ruši cela njegova notranjost, da ni ničesar, kar bi bilo stabilno, varno in predvidljivo. Četudi se starši že pred ločitvijo ne razumejo najbolje, se otrok na ta dogodek ne more nikoli zares pripraviti. Tudi čustva, ki jih takrat čuti, so lahko po intenzivnosti veliko močnejša kot kadarkoli prej. V njegovo življenje nujno vstopijo spremembe, katerih se boji. Vsi se bojimo novosti, naši možgani si to prevedejo kot nevarnost. Zato je še toliko bolj pomembno, da otroci v tem času ne dobijo le pozornosti, nege in skrbi, ampak tudi meje, strukturo in vodenje. To jim bo povrnilo varnost v času, ko se vse spreminja. Ohranjanje rutine, gladki prehodi iz stika na stik, predvsem pa zaščitenost otroka pred starševskim konfliktom, pomembno zavarujejo otroka.
Nekaterim otrokom ločitev prinese tudi veliko razbremenitev, še posebej tistim, ki so živeli v okolju, kjer je prevladovalo nasilje, odvisnosti, zanemarjanje ali kakšne druge stresne okoliščine. Taki otroci pridobijo na samozavesti, sproščenosti, popravijo se jim šolske ocene, postanejo bolj zgovorni. Prav zacvetijo, ko se jim povrne varno okolje.
Na kaj moramo še posebej biti pozorni, da ne bo posledic pri otroku?
Pomembno je vedeti, da ne obstaja starost, razvojna faza ali spol, ki bi otroka zaščitili pred posledicami ločitve. Številne raziskave kažejo tudi, da je prvotni razlog negativnih posledic pri otrocih najbolj povezan s starševskim konfliktom. Tam, kjer sta v konfliktu starša, je v konfliktu celotna otrokova notranjost. Kot bi se ves čas dva dela znotraj njega kregala med seboj. To ustvari stanje visoke napetosti, ki močno vpliva na njegov razvoj in kvaliteto življenja.
Včasih starši tega ne vzamejo dovolj resno. Pogosto krivdo za konflikt pripisujejo bivšemu partnerju in ne prevzemajo odgovornost za svoja čustva in vedenja. Neprijetna čustva samo krožijo, zamere , včasih stare tudi desetletja se poglabljajo, nihče pa ne naredi koraka na bolje. Popoln absurd. Tako stanje je potrebno preseči in navadno to prvi naredi tisti starš, ki ima največ notranje moči, želje po osebni rasti, predvsem pa neutrudno močan impulz po zaščiti otrok, pa naj stane karkoli hoče.
Negativne posledice se ublažijo tudi z enakomerno razporejenim časom, ki ga ima otrok z obema staršema; tako z mamo, kot očetom (seveda v primerih, ko je njuna skrb za otroka primerna). Najbolje je, da se starša o tem sporazumno dogovorita. Kot sem omenila že nekajkrat, se kompetenten starš zaveda, kako pomembni so stiki otroka z drugim staršem, zato jih ne onemogoča, ampak spodbuja.
Pri razporejanju stikov so žal očetje velikokrat prikrajšani, s tem pa posledično tudi otroci. Vsak drugi vikend in kakšen dan med tednom postaja nekakšna norma, ki je močno skregana s tem, kar spodbuja stroka. Prisotnost očeta v otrokovem življenju dokazano vpliva na pozitivno samopodobo, pomanjkanje njegove prisotnosti pa na hčere vpliva celo bolj negativno, kot na sinove. Tam, kjer imajo otroci očetovo in materino skrb tudi časovno uravnovešeno, na otroke vpliva pozitivno; tako pri vedenju, čustvovanju, fizičnemu razvoju ter vzpostavljanju kvalitetnih stikov s sovrstniki in drugimi.
Stroka, podprta s številnimi raziskavami, se pozitivnih vidikov so-starševstva vedno bolj zaveda, zato je v nekaterih razvitih državah ta tudi v porastu. Na Švedskem je takih ureditev blizu 50%, v Belgiji 30%, v Franciji, na Danskem in Nizozemskem pa približno 30%. Slovenija v tem pogledu sledi (pre)počasi, z le 20%. Veselilo bi me, da bi se v tem pogledu hitreje premikali tudi mi, saj se za temi odstotki skrivajo pogosto žalostne usode otrok. Naj bo njigova korist edino merilo, ko se razrešujejo ločitvene dileme in spori.
O ločitvi govorimo tudi z najmlajšimi otroki ali obstaja starostna omejitev?
Seveda se z dvoletnikom ne bomo pogovarjali o ločitvi, ker je nebi razumel. So pa mali otroci do 3. leta najranljivejši, saj ne morejo oz. ne znajo povedati, kako se počutijo. Njihovo telo vse zaznava, tudi stisko, nemir, žalost in stres svojih staršev. V tej starosti se otroci na stisko in napeto vzdušje odzivajo z vznemirjenostjo, paniko, jokom, se umikajo, postajajo agresivni, razdražljivi, zbolijo ali pa prevzamejo vedenja, ki so jih že prerasli, kar imenujemo regresija. Majhni otroci se ne morejo pomiriti sami, njihov parasimpatični živčni sistem se šele gradi, zato so odvisni od čustveno uglašene in pomirjujoče vezi s starši, ti pa so navadno takrat v izrazito napornem obdobju, ko tudi znotraj sebe niso pomirjeni in na varnem. Nemir torej kroži, od odraslega k otroku in nazaj. Zato je še toliko bolj pomembno, da starši takrat poiščejo pomoč odrasle osebe, lahko tudi strokovnjaka, ki jih bo znal začutiti in razbremeniti stiske. Vsak premik na bolje, vsak še tako majhen košček, dograjen v mozaiku okrevanja, se bo preko staršev zrcalil v otroka.
Intervju objavljen na spletnem portalu Bibaleze.si, september 2019.
