Čeprav so mladostnikove potrebe po starševski ljubezni nespremenjene, pa v tem času doživlja mnoge spremembe na področju čustev, telesa, razmišljanja in medsebojnih odnosov. Te spremembe lahko pridejo hitro in silovito, kar mladostnika pogosto prestraši. Svoja čustva težje prepoznava in poimenuje, pogosto pa tudi niha v svojem čustvenem doživljanju: zdaj je vesel in razigran, že naslednji trenutek žalosten in zaprt vase. Čustveno nihanje se pogosto kaže tudi v njegovem nepredvidljivem, impulzivnem vedenju.

Mladostnikovo telo se v tem času prav tako razvija in spreminja, kar ga lahko spravi v dodatno stisko in negotovost. Med njimi želi biti priljubljen in sprejet ter nanje narediti dober vtis. Biti sprejet med prijatelji, je zanj bistveno. To mu lahko pomaga pri gradnji pozitivne samopodobe, saj si mnenje o sebi ustvarja na podlagi tega, kako ga vidijo drugi. Kadar se med vrstniki ne počuti sprejetega in ljubljenega ali ima občutek, da vrstniških meril ne dosega, ga lahko potisne v globoko stisko. Občutek zavračanja ponotranji do te mere, da začne kriviti in zavračati dele sebe, kar lahko ogrozi nadaljevanje njegovega zdravega razvoja.

Mladostnikova stiska se lahko odraža na čustvenem, vedenjskem in psihosomatskem področju oziroma kadar:

• starši opažajo, da je mladostnik v stiski, pred njimi se zapira, ne morejo priti do njega, čutijo pa, da je nekaj narobe;
• ima poslabšan šolski uspeh, izostaja od pouka;
• težko nadzoruje jezo, izkazuje uporniško, odklonilno vedenje (neupoštevanje pravil);
• je napet, agresiven do drugih ali do samega sebe (samopoškodovalna vedenja);
• ima nizko samozavest in samopodobo;
• se zapira vase, je brezvoljen, žalosten, napet, osamljen, težko sklepa prijateljstva;
• je prestrašen in tesnoben;
• ima telesne bolečine, ki nimajo zdravniškega izvora;
• pretirano uživa alkohol ali droge;
• je ujet v virtualni svet;
• se težko sooča z ločitvijo staršev;
• žaluje ob izgubi bližnjega;
• je doživel travmatično izkušnjo, zlorabo (čustveno, fizično, spolno).

Terapija za mladostnike se začne ob predpostavki, da je mladostnik odprt in motiviran za terapevtsko delo. Poteka s pomočjo kreativnih medijev (glina, peskovnik, likovno ustvarjanje, igra) oziroma skupaj poiščemo tisto njegovo dejavnost, ki jo rad počne. Skupna dejavnost, ki prebudi njegovo zanimanje, je vstopna točka za vzpostavitev varnega, sproščenega terapevtskega odnosa. Prek gibanja telesa in ustvarjanja se uči prijetna in manj prijetna čustva najprej prepoznavati, nato sprejemati ter izraziti na varen, funkcionalen način. Čustva, ki jih mladostnik znotraj sebe ne prepoznava, blokira, se jih boji priznati in jih zanika, lahko povzročijo negativna prepričanja o njem samem. Znotraj sebe se takrat počuti slabo, kot da je z njim nekaj narobe, da je drugačen od drugih in da mu nekaj manjka, v svojem doživljanju pa se pogosto počuti osamljenega. Takrat mladostnikovo počutje vpliva na njegovo sposobnost ohranjanja dobrih stikov z bližnjimi.

S skupno in ustvarjalno dejavnostjo ter ob sočutni terapevtski podpori mladostnik krepi stik s čustvi in svojim telesom. To mu pomaga graditi pozitiven odnos do sebe, prepoznavati notranje vire moči in vse lepote, ki jih nosi v sebi. Terapevtsko delo je tako usmerjeno v uravnavanje bolečih zapletov ter hkrati spodbuja pozitivne izkušnje, ki mladostniku pomagajo pri razvijanju občutka kompetentnosti, optimističnosti in zaupanja vase.

Pomembno je, da se starši zavedajo, da so lahko mladostnikove težave povezane tudi s partnersko oziroma družinsko dinamiko ter da se lahko želje staršev razlikujejo od mladostnikovih potreb. Razrešitev starševske stiske oziroma družinske klime se največkrat odraža tudi na izboljšanem počutju mladostnika.