Pismo mladostnikom v stiski

Predstavljaj si, da si lastnik večnadstropne stavbe. Nekega dne v enem od nadstropij nastane majhen požar. Ni velik, toda ogenj kar ne neha goreti. Stojiš pred to stavbo in opazuješ, kaj se dogaja. Ničesar ne narediš, čeprav nekje globoko v sebi slutiš, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. Požar se širi, zajame vso nadstropje. Gori pohištvo in ognjeni zublji švigajo skozi okna. Gost, zadušljiv in temen dim se dviga iz stavbe in veš, da bo kmalu pogorelo vse, če ne pokličeš gasilce.

Sedaj pa te vprašam, dragi mladostnik, ali je to, da pokličeš gasilce na pomoč, znak tvoje odgovornosti?

Večina ljudi bi odgovorilo z DA. Odgovorno je, da poiščemo pomoč, kadar sami ne zmoremo zaustaviti požara, če nimamo primerne opreme in orodij, ter kadar potrebujemo pomoč več ljudi. Za to nas ne potrebuje biti sram, ker ne zmoremo ali znamo pogasiti požara; naša odgovornost je, da poiščemo pomoč, kadar nas nekaj presega.

Sedaj pa le prenesiva to metaforo na človeka, kaj praviš?

Če večnadstropna stavba predstavlja tvoje telo in življenje, požar, ki se širi neko težavo ali problem, ki ga imaš, gasilci pa smo vsi, ki lahko pri tem pomagamo… ali ni še bolj odgovorno, da ob težavah poiščeš pomoč? Ne nazadnje ne gre za neko materialno dobrino, ki jo lahko po mili volji nadomestiš. Gre ZATE. Ti pa imaš neskončno vrednost, v celem vesolju ni nikogar podobnega tebi, zato si neprecenljiv.

Če se malo pošalim, sem jaz ena od gasilcev. K meni pridejo mladostniki, ki imajo težave v šoli, ki težko navežejo prijateljstva s sovrstniki in so zato pogosto sami, odrinjeni na rob in nesrečni. Nekaterim se ločujejo starši in jim je še posebej hudo. Nekateri stresa in vseh nakopičenih čustev ne prenašajo dobro, in poškodujejo sami sebe, da bi izginilo vsaj malo bolečine, ki jo čutijo. Drugi so žalostni in otožni, vsa opravila in zadolžitve jim predstavljajo ogromen napor; lahko bi rekli, da nad njimi ledbi težek oblak depresije. Tretjim lahko predstavlja velik izziv tesnoba in vsiljive, naporne misli, ki jim obremenijo in stisnejo telo, četrti pa se doma počutijo nerazumljene, spregledane ter ranjene. Nekateri zaradi stiske doma ali znotraj sebe včasih naredijo kakšne nepremišljene stvari, ki jih spravijo v dodatne težave.

Vse to so klici na pomoč.

Toliko kot je mladostnikov, toliko je razlogov,  zakaj pridejo k meni, vedno pa cenim njihov pogum, odgovornost in pripravljenost, da pogasijo svoj požar. Včasih jih je sram in jim je nerodno, živčno pogledujejo po prostoru in mencajo z rokami. Šele ko vidijo, da pri meni ni nič groznega, da sem tu zato, da se počutijo slišane in sprejete, take kot so, se jim sprosti celo telo in počasi pričnejo razkrivati to, kar v resnici čutijo.

Govorijo mi o jezi, žalosti, občutkih manjvrednosti in osamljenosti, o krivdi in bolečini. Zdi se jim, kot da imajo samo oni take težave; da vsi drugi okoli njih živijo skoraj popolno življenje, pa jim povem, da to ne drži, da popolnosti ni. Strah jih je, da njihova stiska ne bo minila, da ni izhoda, pa jim prigovarjam, da se vedno najde pot. Po delčkih mi razkrivajo sebe in svoj čustveni svet. Toliko ranljivosti se skriva v tem, toliko hrepenenja po sprejetosti. Veš, ne glede na starost, imamo vsi ljudje v sebi globoko vtisnjene potrebe po tem, da bi nas drugi videl, slišal, razumel in sprejel take, kot smo. Vsi hrepenimo po ljubezni.

Ko mi mladostniki pripovedujejo o sebi, vidim tudi njihove talente in darove, ki jih nosijo. Včasih se niti sami ne zavedajo, koliko dragocenosti se skriva v njih. Takrat jim nežno nastavim ogledalo, da se v njem vidijo v vsej svoji lepoti.

Učim jih tudi, kako živeti s čustvi. To se mi zdi še posebej pomembno.

Čustva so energija, ki se giba po našem telesu. So izredno dragocena, ker služijo kot kompas. Jeza nam tako pove, kdaj se nam dogaja nekaj pomembnega, pomaga nam, da se zaščitimo, nekaj dosežemo ali spremenimo, hkrati pa nam takrat telo reagira zelo močno in preplavijo nas razne telesne senzacije. Si že kdaj razmišljal/a, kaj točno čutiš, kadar si jezen/a? Kako dihaš, kje se ti nabira energija in mišična napetost, kako ti bije srce, kako se počutiš v glavi, rokah in prsnem košu? To se mi zdi super vprašanje, če želimo bolje spoznati sebe! Povezali bomo svoja čustva s telesom. In bolje kot bomo poznali sebe, bolje bomo poznali tudi druge. In obratno: slabše kot poznamo sebe, slabše poznamo druge ljudi in vse, kar nas obdaja.

Veš kaj je tudi dobra lastnost čustev? Čeprav nas usmerjajo in kažejo, kaj je za nas resnično pomembno, imajo tudi to lastnost, da minejo. Minejo vedno, kadar se jih ne oklepamo. Tako kot drevo jeseni spušča svoje liste, tako lahko tudi mi pustimo čustvom, da odtečejo. Drevo nosi v sebi ogromno simbolike. S svojimi koreninami segla v zemljo, saj mu to omogoča varnost, in tudi ko močno piha veter, ga ne premakne.  S svojimi vejami sega visoko proti nebu in soncu, kot le more. S svojo krošnjo daje zavetje drugim bitjem, toda ko je čas pravi, liste tudi odvrže. Ni ga strah poslavljanja od stvari, ki mu ne služijo več, četudi mu to prinaša golo ranljivost in izpostavljenost. Globoko v sebi namreč čuti, da mu čas prinaša novo pomlad in prekipevajoče življenje. Vse v naravi se spreminja. Edino sprememba je stalnica. Prav tako je s čustvenimi stiskami. Spremenile se bodo, razrahljale svoje okove in minile. Pomisli, kaj vse se skriva v simboliki drevesa. Mogoče ti odkrije kakšne nove povezave samega s sabo.

Za konec, preden se z ljubeznijo poslovim od tebe, bi ti rada položila še nekaj na srce: lepo skrbi za svojo stavbo; za svoje telo, ki je tako zelo dragoceno. Skrbi zase in svoj čustveni svet. Sledi svojemu srcu, zaupaj svoji intuiciji in vedno poišči pomoč, ko ti bo težko. In nikoli, nikoli ne pozabi, da si vreden vse ljubezni že samo zato, ker obstajaš.

Z ljubeznijo,

 

Alenka Lanz

zakonska in družinska terapevtka

2021-03-29T07:17:09+00:00