Smo v času velikih sprememb in zdi se, kot da nam vsak nov dan ponuja nekaj neznanega. Po prvotnem šoku smo se začeli umirjati in privajati na novosti. Ker nihče točno ne ve, kdaj bo to stanje minilo, se v nas prebujajo različna, pogosto manj prijetna čustva.

Negotovost povzroča stres, ki ne popusti, zato so lahko eni dnevi lažji, drugi težji. Če v tem času čustveno nihate, je to povsem normalno. Za marsikoga je v tem času vsak dan nov izziv; kako se pomiriti s svojimi čustvi in najti znotraj sebe ravnovesje. Če kaj, je to čas intenzivnega čustvenega treninga. Vzemimo ga kot igro zavestnega opazovanja sebe, pa nam bo lažje iti skozi.

Predstavljajte si dva pola. Na enem polu so strahovi, tesnoba, jeza, žalost, obup, apatija, nemoč, malodušje in obsojanje. Na drugem polu pa so mir, povezanost, hvaležnost, ljubezen in sočutje. Marsikdo te dni niha med enim in drugim polom; prvi nas lahko povsem preplavi in oteži.

Nekatere vrže iz ravnovesja celo tako zelo, da na podlagi teh čustev počnejo stvari, ki so nesprejemljive ali jih drugače ne bi. Doživljati čustva na prvem polu je naporno, marsikomu te dni jemljejo energijo ter jih vlečejo proti tlom. Za to, da doživljamo čustva drugega pola, pa se je treba zavestno odločiti in jim narediti prostor.

Vsi te dni doživljamo neprijetna čustva. Ta čustva so naravna in dobro je, da si jih priznamo in jih resnično začutimo. Kot bi se potopili vanje, v njihovo globino, nato pa jih z globokim trebušnim dihanjem izdihnili. Šele ko se potopimo vanje, bodo prenehala vztrajati. Ljudje, ki se oklepajo teh občutkov, trpijo.

Prav tako ni treba, da se s svojimi čustvi identificiramo, saj je njihova naravna lastnost ta, da minejo. So kot val, ki preplavi obalo ter se nato umakne. Res je, da so naš kompas, toda treba je ohranjati zavest, da smo ljudje v svojem jedru veliko več kot to, kar čutimo, mislimo in kar se nam trenutno dogaja.

Med procesom lahko spoznamo tudi, da lahko izbiramo svoje doživljanje. Čemur namenjamo svojo pozornost, temu dajemo energijo in to krepimo. Če bomo večkrat na dan poslušali novice po medijih o vsem, kar se dogaja, bodo v nas vztrajno in zanesljivo lezli strah, obup in tesnoba. Ne more biti drugače. Ko preverjamo novosti na FB ali tuhtamo o tem, kaj nam prinaša negotova prihodnost, si naše telo to razloži kot grožnjo. 

Vse te male grožnje se tekom dni in tednov nalagajo kot dolgotrajni stres. Kadar telo ne dobi jasnega sporočila, da lahko v miru zadiha in da je na varnem, bo ostalo v občutkih ogroženosti. Torej se je treba vprašati, kakšne signale pošiljamo svojemu telesu? Želimo, da je ves čas v občutkih ogroženosti, ali mu dajemo jasno sporočilo, da bo še vse dobro? V kakšnem čustvenem in fizičnem stanju želimo biti? Ker če kdaj, bo ravno v tem času treba še posebej skrbeti za svoje duševno zdravje.

Če smo le malo pozorni, vidimo tudi, da našim mislim sledijo čustva, oboje pa vpliva na naše telo. Izpostavljenost dolgotrajnemu stresu je za naš organizem zelo škodljiva, saj naš hormonski sistem ni več v ravnovesju. Celice v telesu se začnejo obnašati, kot da so ogrožene, telo pa kot celota ne deluje več harmonično, zato smo bolj dojemljivi za bolezni. V nenehnem stresu se osredotočamo samo na to, ali smo dobro, ali smo na varnem in koliko časa bo grožnja še trajala. Osredotočamo se predvsem nase, na gmotne dobrine in golo preživetje, svojo pozornost pa držimo v prihodnosti in se pripravljamo na najslabše možne scenarije. Iz občutka ogroženosti ljudje počnejo stvari, ki so družbeno nesprejemljive ali pa jih drugače nikoli ne bi naredili (npr. se prepirali za toaletni prepir pred trgovskimi policami). Na tak način uravnavajo svojo tesnobo in stres, ki izhaja iz občutka, da se je za preživetje treba boriti. Sedanjost je takrat pod vplivi preteklosti, saj se pogosto aktivirajo tudi vsi otroški spomini, kjer se je ta oseba kot otrok že počutila ogroženo, pa je ni nihče zavaroval in pomiril.

V stanju boja za preživetje ne moremo osebnostno rasti in se razvijati, čeprav smo ljudje bitja, globoko nagnjena k evoluciji. Izšli bomo tudi iz tega obdobja, katera spoznanja, lekcije in izkušnje bomo odnesli s seboj, pa je v veliki meri odvisno od nas samih.

Prav zato je v teh časih še toliko bolj pomembno, da zavestno treniramo preobračanje svoje pozornosti za 180 stopinj v drugo smer, proti drugemu polu, kjer so prijetna čustva, tako da:

  • si najprej priznamo neprijetna čustva (strahovi, nemoč, negotovost) ter jih pri sebi resnično sprejmemo. Kot bi te dele sebe objeli z najglobljim sočutjem in ljubeznijo ter jih ljubkovali toliko časa, dokler ne minejo. Poskusite, če še niste, in poglobite ljubezen do sebe.

  • Čustva izrazimo nekomu, ki nam je blizu, nas posluša in potolaži. Če trenutno nimamo bližnjih, ob katerih bi se počutili varno, pokličemo psihološko pomoč, ki jo ponujajo zdravstveni domovi, razne organizacije in društva, SOS telefoni ali terapevti. Veliko neprijetnih čustvenih stanj se razreši že samo s tem, da imamo občutek, da nas nekdo ljubeče in sočutno sprejme in sliši.

  • Pomirjamo svoje telo z globokim trebušnim dihanjem, sproščanjem na svežem zraku in v naravi, z meditacijo ali molitvijo. Počnimo tisto, kar nam pomaga, da se naše dihanje poglobi in telo umiri. Omogočimo mu tudi gibanje, zdravo prehrano in kakovosten spanec.

  • Preudarno izbirajmo informacije po medijih, ki jih prebiramo. Našim mislim sledijo čustva, ki vplivajo na naše telo – ne pozabimo tega.

  • Ohranjajmo dnevno rutino in ne popuščajmo pri osebni higieni. Zdaj je čas, da naredimo stvari, za katere prej nismo imeli časa. Vse to je pomembno, saj nam v življenje vrača občutek varnosti in kontrole.

  • Povežimo se v verigo dobrih del. Pokličimo starejšo sosedo po telefonu in povprašajmo, kako se počuti. Ne pozabimo na najranljivejše skupine, tudi tiste, ki se spopadajo z anksioznostjo in depresijo. Nikoli ne moremo vedeti, kako zelo lahko že z najmanjšo malenkostjo nekomu polepšamo dan. Šele ko dajemo, resnično prejemamo.

  • Zavestno usmerjajmo svojo pozornost na male radosti življenja, ki jih je lahko več, kot si mislimo. Veliko je stvari, za katere smo lahko v teh dneh hvaležni.

  • Predvsem pa negujmo upanje v svojih srcih. Skrbimo za svojo notranjo luč. Ne odpovejmo se željam in načrtom, ki jih gojimo za prihodnost.

Bolj bomo v teh dneh čistili svoje misli, pomirjali telo in neprijetna čustva topili v bolj harmonična doživljanja, lažje nam bo. Bolj bomo duhovni, zavestni in pozorni, lažje bomo aktivirali vire moči in podpore.

Zdaj, bolj kot kadarkoli prej, prižgimo v sebi tisto, kar nas dela plemenite. Še močneje v sebi prižgimo ljubezen, radost, mir, zaupanje in hvaležnost. Vsi smo med seboj povezani.

Če želimo svetu in drug drugemu pomagati, delimo tisto, kar je najbolj pozlačeno znotraj nas. Prinesimo energijo na področje svojega srca.

 

Članek objavljen za portal Metropolitan Slovenija, april 2020