Se spomnite časov, ko so vam starši, dedki, babice ali vzgojiteljice brali pravljice? Tiste čarobnosti, ko se majhen otrok stisne ob odraslega, ki bere, ter se potopi v barvite in brezmejne skrivnosti. Magičnost je ujeta v pravljice. Brezmejna domišljija, kjer je mogoče leteti, če si le zaželimo, čarati in se boriti, kot bi se pogum celega sveta zlil v nas … no, v tega pravljičnega junaka, za katerega ni izziva, ki ga nebi zmogel premagati. Se še spomnite časov, ko se vam je zdelo, da je vse mogoče?

Pravljice prinašajo veliko dragocenosti. Ne morejo se primerjati z gledanjem risank, ki so pogosto agresivne, površinske in kjer se prizori menjajo tako hitro, da otroka ne zmorejo resnično nagovoriti. Pravljice ponujajo prav to. Umiritev in kreiranje podob znotraj lastne domišljije, ki vznikajo iz človeških globin. Pravljice podarjajo staršem in otrokom skupni čas. Ta je obogaten s čustvenim stikom, ki otroke in odrasle hrani na poseben način. Pravljice bogatijo otrokovo domišljijo, ki je v prvih sedmih letih zelo razvita, saj otroški možgani valovijo na prav poseben način. Thetha možganski valovi otroku omogočijo, da se domišljija zliva v realnost, sporočila pravljic, kjer dobro vedno premaga zlo, pa se neposredno odtisnejo v otrokovo podzavest.

Pravljice so polne simbolike. V njih navadno nastopa junak, s katerim se otroci hitro poistovetijo. Ta junak se v pravljici sooča s težavami, ki jih prinaša življenje, ter se z njimi pogumno in iznajdljivo spopada, jih aktivno rešuje in premaguje. Povsem naravno je, da pri tem doživlja kopico čustev, ki jih čutimo vsi ljudje: od bolečine, strahu in jeze, kot tudi dobrote, poguma in zmagoslavja. Prav to, kar prinaša resnično življenje, otroci spoznavajo preko pravljic. Ko se otroci potopijo v svoj domšljijski svet, se identificirajo s tem junakom, ter skupaj z njim iščejo rešitve, doživljajo čustva in premagujejo ovire, ki jih prinaša življenje.

Predvsem pa pravljice predajajo sporočilo, da dobro na koncu vedno zmaga nad slabim, da lažem in slabim dejanjem sledi kazen, kot tudi, da po vsem trudu in naporu pride nagrada za vso srčnost in dobroto, ki jo je junak podaril ljudem okoli sebe.

Pravljice otroku prebujajo podobe, ki se vtisnejo v njegovo notranjost in ga nagovarjajo z vso modrosjo, ki jo nosijo v sebi. Pravljice lahko v njegovem svetu obstajajo kot živi vir življenjskih spoznanj. Ta krepijo od znotraj, zato lahko otroci eno in isti pravljico poslušajo znova in znova, saj imajo tako čas, da resnično razmišljajo o junaku in njegovemu sporočilu. Zaradi svoje čarobnosti, skrivnostnosti in čudežnosti, je pravljični pomen za vsakega otroka in odraslega drugačen. Vsak si sporočila razlaga po svoje in prav je tako, zato pravljic nikoli ne razlagamo, ampak samo pustimo, da se s svojo sporočilnostjo usedejo v naš notranji svet.

Kako zelo so pomembne pravljice, lepo nakazuje spodnji citat Alberta Einsteina, ki pravi:

 

“Če hočete, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice.

Če hočete, da bi bili še bolj pametni, jim povejte še več pravljic. “

 

 

 

Članek objavljen na portalu Bibaleze.si, julij 2019