Namaste, Nepal!

Namaste  je pozdrav, ki ga boste slišali povsod po Nepalu. V sanskrtskem jeziku je pozdrav vsemu božanskemu, ki je v nas. Ko potuješ po tej čudoviti deželi in si obdan z zasneženimi, mogočnimi osem in sedemtisočaki se zdi, kot da se je božansko znotraj tebe povezalo z vsem božanskim, ki te obdaja. Prav nič nenavadnega ni, da bi se človek zato vračal nazaj v Nepal celo življenje. Enostavno te osvoji.

 

Sedim v starem avtobusu in gledam skozi okno. Tako je biti ujet v prometnem zamašku sredi glavnega mesta Kathmanduja, razmišljam, ko se že debelo uro ne premaknemo nikamor. Skupaj z drugimi avtomobili, tovornjaki in motoristi se drenjamo za vsak prosti meter. Smog se zadušljivo širi naokoli in s krpo si pokrivam usta, da bi vdihnila čim manj  te nepalske prometne realnosti. Pomirja me misel, da bomo v dobrih desetih urah vožnje čez to gorato deželo le prispeli v majhno vasico Bhulebule, odskočno desko za treking pod Anapurno. Ko se odpre pogled na prve zasnežene vrhove, lahko zaslutim vse lepote, ki naju čakajo skupaj z mojo mamo, prav tako navdušeno popotnico. Najino tri tedensko avanturo bova začeli z desetdnevnim trekingom pod Anapurno.

 

Dan, ko se je zatresel Nepal

Z nama je tudi vodnik Suzan, mlad in prijazno zadržan fant, kateremu je močan potres pred dvema letoma do tal porušil družinski dom. Kaže nama svoje globoke brazgotine po telesu, ki jih je dobil, ko se je prebijal iz porušujoče se hiše. Vse, kar so imeli, so izgubili v trenutku. Suzan je k sreči preživel, prav tako kot vsi njegovi domači. Potres in njegovi popotresni sunki pa so bili usodni za več kot 9000 Nepalcev in le redke prizadete stavbe še spominjajo na temne dni, ki so jih doživeli.

V dneh, ki so sledili, se mi je vedno znova potrdilo, da domačini ne potrebujejo miloščine. So zelo skromni, ponosni in dostojanstveni ljudje. Potrebujejo pa delo in zanj dostojno plačilo. Mogoče se mi je prav zato tu še najbolj zdelo, da bova s svojo potjo in potrošenim denarjem naredili nekaj res koristnega.

 

Iz tropov proti visokogorju

V vasico Bhulebule prispemo, ko je zunaj že trda tema. Poiščemo prenočišče, si naročimo čaj in krožnik riža z zelenjavo, malo poklepetamo z ostalimi popotniki ter se odpravimo spat. Utrujeno, hvaležno in polno pričakovanj me zaziblje v spanje. Naslednji dan si po zajtrku oprtamo nahrbtnike in na nadmorski višini 400 metrov pričnemo naš treking. Hodimo po široki makadamski cesti in vsake toliko naletimo na cestne zapore, ki jih postavijo otroci. Z bambusovimi palicami, vrvmi in svojimi telesi preprečujejo, da bi jih obšli brez majhnega daru. Damo jim nekaj rupij, otroci pa nas v zameno blagoslovijo z majhnimi cvetovi ter nas zadovoljno spustijo naprej.

Pot se oža in dviga čez zelene riževe terase. Prvih nekaj dni hodimo čez pravi tropski del Nepala. Navdušena sem nad tem, koliko je slapov in potokov, ki se zlivajo v turkizno modro reko Marsiandi, katero večkrat prečimo preko visečih mostov. Reka si silovito vdira pot po dolini navzdol. Četudi se pot včasih dvigne visoko nad njo, jo ves čas slišimo, kako buči. Prav zaradi velikih količin vode, ki pritekajo izpod gora, je rastje bujno. Hodimo mimo bananovce, cvetočih božičnih zvezd, ki so velike kot drevesa, ter rumeno rdečih rož. Njihove cvetove domačini naberejo, spnejo v  venčke ter z njimi okrasijo domači oltar ali prodajo na tržnici. Četudi nas pot vodi čez strme, v kamen vklesane stopnice, me noge nesejo kot še nikoli in prav uživam v vročini. V daljavi nas pozdravi prvi osemtisočak, Manaslu, ki je tudi kraj zadnjega počitka legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika. Nekaj otožnega me prevzame, ko gledam proti tej mogočni gori. V mislih se ponižno priklonim vsem slovenskim alpinistom, ki so življenje pustili v Himalaji.

 

Kako težko je delo nosačev!

Na trekingu pod Anapurno je dobro poskrbljeno za vse, zato se lahko v majhnih restavracijah ob poti okrepčamo in konec dneva brez težav najdemo čisto, preprosto in poceni prenočišče. Kamorkoli pridemo, nas domačini sprejmejo z nasmehom na obrazu. Na poti stkeva prijateljstva med popotniki, vodniki in nosači. Če so vodniki kar dobro plačani za svoje delo, so nosači zgodba zase. Po več ur na dan nosijo 30 ali več kilogramske tovore in ko od prejetega denarja konec dneva odštejejo še strošek hrane in prenočišča, jim ostane borih 10 evrov dnevnega zaslužka. Eden od nosačev nama pripoveduje o svojem prvem trekingu pod Anapurno. Star je bil 13 let, ko sta ga najela dva Evropejca, za katera je nosil 30 kilogramski nahrbtnik. S solzami v očeh se spominja, kako je celih 10 dni na poti samo jokal. Mislil je, da bo pod vso to težo kar umrl. Kako trdo delo opravljajo nosači se zavem, ko poskušam dvigniti zelen potovalni kovček na koleščkih, ki ga nosi eden izmed mož. Čeprav napnem vse sile, ga dvignem komaj za nekaj centimetrov. Nosači tovor povežejo z vrvmi ter si ga oprtajo tako, da pride del vrvi čez njihovo čelo. Moji mami si kovček celo uspe oprtati tako, kot to počnejo nosači in občutek ima, da ji bo od pritiska razneslo glavo. Pohvaliva njihovo moč in vzdržljivost, ki je resnično neverjetna. V njihovih očeh vidiva ponos in zadovoljstvo, pa tudi globoko bolečino, ko se pogovarjamo o tem, kako premalo so plačani za svoje požrtvovalno delo. Nekateri izmed njih so obuti v slabe superge ali celo natikače ter oblečeni v tanke trenirke. Vsaj nekaj malega denarja, ki ga bodo zaslužili na poti, bodo lahko prinesli domov svojim družinam. Njihova bolečina se me dotakne in le upam lahko, da ne bodo preveč trpeli, ko bodo prečili prelaz Thorang La, kamor smo namenjeni.

 

Preteklost, ujeta v malih nepalskih vasicah

Bolj ko se dvigamo po dolini navzgor, bolj se nam odpirajo pogledi na mogočne vrhove Anapurne. Tropski gozd je že za nami in vedno več je iglavcev ter nizkega, rdeče-rjavega rastja, ki se nastavlja močnemu soncu. Tako omamno diši po jeseni in prav čutim, kako me vleče naprej, tja gor, višje. Hinduistične templje zamenjajo budistične zastavice, v kamen vklesane molitve in barvite molilne zastavice, ki plapolajo v vetru. Hodimo čez male vasice, zgrajene iz kamenja tako, da lahko kljubujejo močnemu vetru in slabemu vremenu. Zdi se, kot da se niso spremenile že stoletja. Izven vasi se pasejo jaki. Ti mogočni, mrazu in nadmorski višini dobro prilagojeni voli so značilni za Himalajo in osrednjo Azijo. Domačini si z njimi pomagajo pri tovorjenju, iz njih pa pridobivajo tudi volno, mleko in meso, ki ga narezanega na majhne koščke sušijo na soncu za ozimnico. Tudi njegovi iztrebki so dobri za kurjavo. Višje kot smo, bolj se odpirajo veličastni pogledi na mogočne, več kot 7000 metrov visoke vrhove Anapurne. Le 8091 metrov visok vrh Anapurne l. se skriva za drugimi vrhovi.

 

Jablane na višini Triglava

Sedmi dan se ustavimo v vasici Manang na višini 3500 metrov in si vzamemo dan počitka. Telo potrebuje nekaj časa, da se prilagodi na višino. Dan izkoristiva za obisk okoliškega hriba, ki ponuja veličasten pogled na široko in vedno bolj peščeno dolino, turkizno jezero in vrhove Anapurne. Molilne zastavice plapolajo v vetru in odnašajo molitve, napisane na njih. Preostanek dneva izkoristiva za obisk slaščičaren v Manangu. Nekaj sto metrov nižje smo prečili velike nasade jablan, ki so rastle na višini našega Triglava. Prav zato lahko v tej mali vasici ponudijo jabolčni sok ter jabolčne pite, ki nama dajo energijo za prihajajoče dni.

Dan počitka hitro mine in že naslednje jutro se  odpravimo na pot. Počasi se vzpenjamo po pobočju in nadmorska višina 4000 metrov se že pozna. Hoja postaja počasnejša in dihanje globlje. Nekaj pomirjujočega nežno objema mojo dušo in vedno lažje se prepuščam vsemu, kar me obdaja. Višje kot sem, bolje se počutim. Globoko v mojem telesu se prebuja moč, ki je spala nekje globoko v meni in se je tu zgoraj prebudila. Vpijam vsak trenutek, vsak korak posebej. Ne morem se nagledati narave, ki me obdaja. Neskončna hvaležnost in ljubezen prežema moje srce in zdi se mi, da me je celo moje življenje vodilo točno sem, v ta trenutek. Ljubim, zaupam in se predajam globlje.

Na poti se ustavimo v prisrčni postojanki na poti. Do naše mize prihiti živahna francozinja, ženska srednjih let, in nam ponudi hišno specialiteto: marelični sok ter limonine mufine. Najprej sva z mamo malo v šoku, saj nisva pričakovali, da bi tuja ženska vodila svoj gostišče tako visoko. Pripoveduje nama, kako je odšla na treking pod Anapurno in se zaljubila v te kraje tako močno, da je obesila na klin svoje, do takrat zelo stresno življenje, ter prišla živet sem gor, med te gore. Od pomladi do jeseni tako umirjeno peče dobrote za pohodnike, zimo pa preživi v nižjem Manangu, kjer mraz ni tako hud. Prav občudujem jo! Ni lepšega, kot da pogumno slediš svojim sanjam, kamorkoli te že vodijo.

 

Naprej, gor, višje!

Dva dneva hoda čez idilični košček Himalaje nas pripelje do najvišjega počivališča na poti, Thorung High View Campa, na višini 4850 metrov. Zaradi višine me boli glava. Najin vodnik Suzan nama priporoči, naj pojeva česnovo juho za boljše počutje. Res je odlična in hitro se počutim bolje. Čeprav smo tako visoko, je tu veliko pohodnikov, vodnikov in nosačev in na prvi pogled prav vsi brez večjih težav prenašamo višino.

Preden se skrije sonce in postane mraz, se povzpneva na okoliški hribček za aklimatizacijo. Ko pade tema in mraz pokaže vse zobe, se nagnetemo v jedilnici in prijetno se zaklepetam z šerpo, ki je že večkrat kot vodnik osvojil Mount Everest. Nekaj tako mirnega, spokojnega in ljubeznivega izžareva s svojo prisotnostjo, da je resnično prijetno klepetati z njim. Ko mu povem, da prihajam iz Slovenije, prične obujati spomine na odpravo s slovensko ekipo, skoraj dve desetletji nazaj. »Prijetni ljudje«, se spominja,« le alkohol so po malem pili vsakič, ko so bili premraženi, bolani ali veseli.«

 

Vzpon na Thorong La, 5416 m

Če sem prejšnje noči težko zaspala in zaradi višine sanjala nore sanje, to noč ne zatisnem očesa. Težko je spati na tej višini. Na sebi imam vsa oblačila, zavita sem v spalno vrečo in pokrita z odejami, pa me vseeno mraz globoko grize v kosti. Kar težko pričakam zgodnji jutranji odhod. Na hitro spijemo topel čaj in pojemo kuhano jajce. Zunaj je trda tema in ko pogledam navzgor, se mi odpre pogled na veličastno zvezdnato nebo. Zaželim si, da bi od nekje priletel zvezdni utrinek…in naslednji trenutek ga že vidim, kako sunkovito osvetli nebo. Zaželim si nekaj lepega, nato pa si hitro namestim naglavno svetilko in odpravimo se na pot.

Dan, ki je pred nami, je nekaj posebnega in v mrzlem zraku se čuti prijetno vznemirjenje. Prečili bomo najvišjo točko na poti, 5416 metrov visok prelaz Thorong La. Pot je dolga in šele ko se prikaže sonce, postane topleje in hoja lažja. Premikamo se počasi, dihamo globoko, veliko počivamo in varčujemo z energijo. Na tej višini se ničesar ne da narediti na hitro in le tako je lahko pot prijetna. Nekateri pohodniki ne morejo več in za zadnji del poti najamejo konje, pa tudi konji nad novim tovorom niso navdušeni. Nekaj urna hoja čez peščene vrhove nas končno vodi do prelaza Thorong La. Veliko veselje in ponos čutim, da mi je uspelo priti tako visoko. Z mojo mamo se objameva in solze ganjenosti nama tečejo po licih. To je trenutek, ki bo za vedno shranjen v mojem srcu. Naredimo nekaj slik ob tabli, ki skupaj s pisanimi molilnimi zastavicami naznanja naš dosežek, za nekaj minut uživamo v veličini, ki nas obdaja, nato pa nas veter hitro prežene proti dolini.

 

Nepal te osvoji

Pot navzdol je lahka, široka in peščena. Z vsakim metrom spusta čutim, kako se povečuje količina kisika v zraku. Že 500 metrov nižje se mi zdi, da moja pljuča dihajo na polno. Naslednja dva dneva se spuščamo navzdol po peščeni in vetrovni dolini, medtem ko se odpira pogled na 8167 metrov visok Daulaghiri. Ko se tako bližamo našemu zaključku trekinga, kar ne morem dojeti, kako hitro je vse skupaj minilo. Šele odločitev, da se kmalu spet vrnem pod Himalajo, me globoko pomiri in sprosti. Le vprašanje časa je, kdaj se spet vrnem pod te mogočne gore. V velikem, prašnem in vetrovnem mestu Jomsom, se skupaj z najinim vodnikom Suzanom poveselimo na poslovilni večerji. Obujamo spomine na treking, ki nas je močno povezal, ter se ob dobri nepalski hrani in pijači smejimo tako močno, da nam po licih tečejo solze veselja.

 

Članek objavljen v reviji Jana, maj 2017

2019-06-10T07:42:08+00:00