Zgodba, ki jo spiše življenje:

Še vedno je nekajkrat na teden po službi odšel domov k njej na kosilo, čeprav ga je doma skuhala tudi Maja. Ob dveh majhnih otrocih in kupu opravil se je zdelo, da je Martinova mama vedno tista, ki potrebuje največ pomoči od svojega sina. Martin jo je vozil naokoli po nakupih in opravkih, čeprav je bila povsem sposobna to opraviti sama, imela je avto in vozniški izpit. Večkrat na dan ga je klicala po telefonu in preverjala, kje je in s kom. Maji se je zdelo, da je njuna zveza pretesna, kot da se njen mož ni nikoli mogel čustveno ločiti od svoje mame. Martin je bil edinec, njegov oče pa težek alkoholik. Martinu se je že od malega zdelo, da mora za svojo mamo ves čas skrbeti in jo ščititi. Počutil se je krivega. Maja je razumela njegovo težko otroštvo, zato se je trudila biti potrpežljiva in razumevajoča, toda hkrati se je počutila kot druga violina, osamljena, žalostna in vse bolj jezna. Ni mogla razumeti, kako je lahko Martinu mama bolj pomembna kot njuna lastna družina. Zanjo in za dva mala otroka je vedno zmanjkovalo časa. Ko je Martin sredi družinskega dopusta, ki so se ga vsi zelo veselili, nenadoma in nepričakovano odšel domov k mami, da ji je lahko pomagal pokositi travo okoli hiše, je Maji dokončno prekipelo.

 

Odnos z mamo je za otroka eden izmed najbolj temeljnih odnosov v življenju

Vpliva na otrokovo osebnost in zdrav čustveni razvoj. Ta je odvisen od številnih dejavnikov, npr. kako pravilno in senzitivno mama zaznava in zadovoljuje otrokove fizične in čustvene potrebe, koliko ljubezni in topline mu ponuja v svojem objemu, kot tudi, kako uspešno mu pomaga na poti njegove samostojnosti in avtonomije. Za vsakega otroka je mama ena sama, medtem ko fantku pomeni tudi model ženske, ki se mu globoko vtisne v njegovo telo in močno vpliva na to, kakšne ženske ga bodo privlačile, ko enkrat odraste. Kadar čustveni razvoj fantka poteka v pravo smer, bo v odrasli dobi lahko osvojil eno izmed zelo pomembnih čustvenih kompetenc: dosegel bo notranjo čustveno avtonomijo. To pomeni, da se bo na čustveni ravni lahko osamosvojil od svojih staršev, četudi bo ostal še vedno z njimi povezan. Zmogel bo prepoznati svoje pristne potrebe in čustva, postaviti meje in se zaščititi takrat, ko bo to potrebno, ter se odločati na podlagi lastnih vzgibov. Znal bo prevzemati odgovornost za svoje življenje in bo ostal zvest svojim osebnim prepričanjem tudi takrat, ko bodo drugi pritiskali nanj. Potrditve ne bo več iskal toliko pri drugih ljudeh, saj se bo znal zanesti na svojo lastno notranjo moč. Četudi bo tak moški ponotranjil avtonomnost in samostojnost, se bo znal čustveno povezati z drugimi ljudmi; intimnosti ga ne bo strah. Vzroke, zakaj se odrasel moški ne zmore čustveno ločiti od svoje mame, torej da ne zmore vzpostaviti ene izmed temeljnih čustvenih kompetenc, notranje čustvene avtonomije, je treba poiskati v njegovem otroštvu. Tam bomo našli prekrito čustveno zlorabo, ki se je tak moški pogosto niti ne zaveda v celoti.

 

Nekaj značilnosti takšnega odnosa:

Slab in čustveno prazen partnerski odnos med mamo in očetom je najpogostejši razlog, zakaj mama pretirano naveže svojega sina nase. Slab partnerski odnos je gojišče disfunkcionalnih vzorcev in čustev, ti pa ustvarjajo vzdušje v celotni družini. Pogosto je v takih družinah prisoten tudi alkohol ali druge odvisnosti, nasilje in afere, ki prepad med možem in ženo samo še povečujejo. To oba spravlja v hudo stisko, ki jo najpogosteje blažita vsak na svoj način. Žena se počuti osamljeno, neizpolnjeno, razočarano in lačno ljubezni. Hrepeni po čustveni bližini in povezanosti, in ker tega ne dobi od svojega moža, lahko svojo pozornost nezavedno prenese na sina. Fantek se na to prilagodi in poskrbi za mamo, saj v sebi nosi nezavedno upanje, da bo potem, ko bo mama zadovoljna, še ona poskrbela zanj. V ospredju so mamine potrebe in čustva, ki se jih fantek nauči zadovoljevati. To pomeni, da bo deček žrtvoval svoj lastni čustveni razvoj za to, da bo dal mami tisto, kar potrebuje. Tako bo npr. postal zaupnik, ko se bo pritoževala nad njegovim očetom, jo spodbujal in tolažil, kadar bo prizadeta, ter ji želel na vsak način ustreči. Oče bo postajal vedno bolj odsoten, njegovo mesto pa bo prevzemal sin. Fantku lahko taka pozornost godi, saj je pri mami postavljen na posebno mesto, zato jo začne idealizirati, njegova lojalnost do nje pa se povečuje. Toda vedeti je potrebno, da je tak prenos moči na fantka hudo breme in velika odgovornost, ki je ne zmore nositi, in čeprav dobi veliko mamine pozornosti, se globoko v sebi počuti osamljenega. Svoje pristne potrebe vedno težje prepoznava, prav tako pa izgublja stik s svojimi čustvi, ki jih ne zmore izraziti v polnosti. Tako je razpret med občutkom lojalnosti mami in globoko bolečino, ter na drugi strani jeze do nje, katero si ne upa izraziti. Fantek dobi potrditev lastne vrednosti samo, kadar skrbi za mamine potrebe in čustva, torej dobi pohvalo, občutek moči in pomembnosti samo, kadar naredi nekaj dobrega za mamo. Postaja vedno bolj ustrežljiv, težko se postavi zase in za svoje potrebe. Vir njegove vrednosti ni znotraj njega samega, kar bi mu dolgoročno pomagalo postajati vedno bolj samostojen in avtonomen, ampak je prenesen v odnos z mamo, ki ga s tem na svojstven način veže nase. Fantek se tako nauči, da je njegova vrednost odvisna od drugih ljudi oz. tega, kar naredi za njih. Tak čustveni vzorec se vtisne globoko v njegovo telo. Občutek manjvrednosti postaja kronično prisoten. Pojavijo se ambivalentna čustva do mame in izguba identitete. Fantek jo ima rad, jo idealizira in spoštuje, hkrati pa globoko v sebi čuti, kako ga mama s svojimi potrebami čustveno srka in duši. Ker so meje v tem odnosu porušene, prične doživljati jezo, bes, prezir in odpor do mame, ter takoj za tem krivdo zaradi lastnih občutkov, sram in ujetost. Čeprav je povsem naravno, da tako čuti, si tega ne zna razložiti drugače, kot da je z njim nekaj narobe. Tako ohrani idealizirano sliko svoje mame ter še naprej zanika, da bi bilo s tem odnosom lahko karkoli narobe. Idealizacija in zanikanje mu pomagata prekriti globoko bolečino, s katero se še ne zmore soočiti. Ker izgublja stik s svojimi pristnimi potrebami, željami, čustvi in notranjimi vzgibi, vedno slabše prepoznava, kdo v resnici je. Kronična praznina, osamljenost, občutki ujetosti in dušenja so zelo pogosti.

 

Tak fantek ima lahko kasneje v življenju kot odrasel moški veliko težav. Njegov pogled na intimne odnose je popačen, strah ga je čustev in bližine. Povsem nezavedno se mu lahko v intimnih odnosih prebujajo čustvene rane, povezane z mamo. Tako lahko npr. ženo doživi kot pretirano zahtevno in posesivno (kot je bila nekoč njegova mama), čeprav izraža le svoje naravne potrebe po bližini. Bližina z žensko je za takega moškega strašljiva, saj ima občutek, da ga bo posrkalo in zadušilo. Če se nekoč ni zmogel pred tem ubraniti mami, se sedaj lahko upira in zavrača svojo ženo. Zapleti med njima so lahko zelo boleči. Občutja, ki se pretakajo iz njegovega odnosa z mamo v odnos s partnerico, so toksična in razdiralna ter lahko na dolgi rok resno poškodujejo intimni odnos. Navadno je žena tista, ki najbolj čuti in opozarja, da njen mož ne zmore postaviti meje lastni mami, da ji želi vedno v vsem ustreči in da se s svojimi potrebami čustveno vtika v njihovo družinsko življenje. Vsakič, ko mož mamine potrebe postavi pred potrebe žene in njune družine, se počuti, kot da mu ni dovolj pomembna in da je zanj vedno na drugem mestu. To ji povzroča globoko bolečino, nemoč in obup, pa tudi odpor in jezo, ki se lahko čez čas preoblikuje v zamero. Mož pogosto svojega odnosa z mamo ne vidi kot problem, čeprav globoko v sebi čuti, da v odnosu z mamo ni vse tako, kot bi moralo biti. Ob tem doživlja nemoč in stisko, saj ne ve, kako se s tem soočiti. Pogosto se zgodi tudi, da se mama in žena ne sprejemata ali se zapletata v prepire, kar mu ponovi občutek ujetosti in brezizhodnosti.

 

Kaj lahko stori moški, ki trpi zaradi pretirane lojalnosti svoji mami?

Takega moškega navadno življenje pripelje do točke, ko se mora začeti soočati sam s sabo. Lahko se mu zgodijo kakšne težje življenjske preizkušnje, kot so težave v partnerskem odnosu, izguba službe, ločitev, alkoholizem, bolezen ali kaj podobnega. Zapleti v sedanjosti mu odprejo dostop do notranjega doživljanja, pred katerim je do takrat bežal ali ga zanikal. Lahko se odloči, da želi nekaj spremeniti, saj postaja življenje s kroničnimi občutki manjvrednosti in nesposobnosti zelo naporno in izčrpavajoče. Lahko se odloči za zavestno delo na sebi in s tem počasi, korak za korakom, iskreno in resnicoljubno pogleda nase ter na odnose, ki so ga zaznamovali. Za moškega, ki v svojem otroštvu začne prepoznavati sledi mamine čustvene zlorabe, je lahko tak proces izredno naporen in boleč, saj razbija idealno sliko o mami. Razumeti je treba, da je bila tudi ona v stiski in da je naredila največ, kar je v danem trenutku lahko, kar pa je ne odvezuje odgovornosti za pretirano navezovanje otroka nase. Odrasel moški bo ob tem začuti sebe kot majhnega fantka, ki nikoli ni imel ob sebi nikogar, ki bi ga zavaroval, upošteval njegove želje in potrebe, prisluhnil njegovim čustvom in ga potolažil, ko mu je bilo hudo. Naravno se mu bo prebujala jeza, ki jo je treba usmeriti v postavljanje zdravih mej svoji mami. Ob tem lahko doživi njen neprijeten odziv; počutil se bo nehvaležnega, sebičnega ali pa bo doživel očitke, da je nima rad. Vse to bo treba zdržati.

Moški takrat ob sebi nujno potrebuje nekoga, ki mu daje varen prostor, v katerem lahko brez obsojanja govori o vseh svojih občutkih: o jezi, strahu, bolečini, krivdi, besu in obupu. Lahko se zgodi, da bo v svoj notranji svet prvič v življenju pogledal tako iskreno; začel bo prepoznavati svoja čustva, jih sprejemati v polnosti in tudi izražati. Prihajal bo v stik s svojimi pristnimi potrebami, ki jih je zakopal nekam globoko vase. Učil se bo sprejemati in ljubiti sebe ter vzpostavljati ravnotežje med avtonomijo in povezanostjo z ljudmi okoli sebe. To je lahko naporen in dolgotrajen proces, prežet z vzponi in padci, ki ne nazadnje prinaša tudi toliko lepega!

 

Članek objavljen v reviji Jana, maj 2019