Kako lahko starejšega otroka pripravimo na prihod novega družinskega člana, da ne bo imel izpadov pretiranega ljubosumja?

Prihod dojenčka vpliva na vse družinske člane, saj se družinska dinamika spremeni. Seveda si vsi starši želijo, da se bo njihov otrok novega družinskega člana razveselil, ga lepo sprejel in imel z njim prijateljski odnos. Na to ga pripravimo tako, da izberemo pravi čas, ko mu to povem, npr. takrat, ko ima mamica že dovolj velik trebušček, da ga otrok opazi. Naj mu  pusti, da trebušček boža in »posluša« dojenčka, ob tem pa mu skupaj z očetom prijazno in razvojni starosti primerno razlagata o spremembah, ki se bodo zgodile. Lahko bo imel kopico vprašanj o dojenčku, tako da bodimo pripravljeni tudi na tistega, od kod pridejo. Starši mu lahko pripovedujejo tudi o času, ko je bil sam dojenček, mu pokažejo kakšno njegovo sliko, predvsem naj mu pustijo čas, da novico sprejme. Vsekakor pomaga tudi, da ga vpletejo v pripravo nanj, še preden se dojenček rodi. Skupaj lahko pripravijo posteljo za dojenčka, okrasijo sobo, kjer bo spal, zanj izberejo darilo, ki mu ga bo otrok odnesel v bolnišnico. Ko ob rojstvu dojenčka starejši otrok prvič zagleda novega bratca ali sestrico, lahko starši v imenu dojenčka tudi njemu podarijo darilo. Izmenjava daril je tako lep uvod v dober, prijateljski odnos. Tudi ko se mamica z novim dojenčkom vrne nazaj domov, naj prvorojenca vključi v skrb zanj. Že tako majhne geste, kot je recimo, da obiske sorodnikov in prijateljev prvorojenec prvi odpelje k dojenčku in jim ga pokaže, mu bodo prinesle ponos in veselje.

Zakaj sorojenci postanejo ljubosumni? Se počutijo prikrajšane za starševsko ljubezen?

 Prvi otrok je vajen biti edinec, vse njegovo življenje je bilo tako. Do prihoda novega člana je imel starše povsem zase in spremembe so zanj lahko naporne, težke in boleče. Morda ne razume, zakaj so si starši želeli še enega otroka, lahko ga je strah, da zanje ne bo več tako pomemben, morda je zaskrbljen ali jezen, ker bo moral starševsko pozornost in ljubezen deliti še z nekom. Morda je razočaran, ker se želi z dojenčkom igrati, ta pa je za igro še premajhen. Njegova samozavest je lahko v tem obdobju zelo krhka. Ker mora njegova mama posvečati toliko časa, skrbi in nege novemu dojenčku, se lahko prvorojenec ob tem počuti zapostavljenega in spregledanega. Čuti, da mu je bila odvzeta ljubezen, ki pripadala. Kot da je izgubil svojo mamo. Pričel bo iskati dodatno pozornost, četudi negativno, samo da je pozornost.  Tako se spopada z izgubo, ki je v njegovem svetu še kako resnična in boleča.

 Moramo ljubosumje med sorojenci nujno preprečiti ali je zdrava mera le-tega povsem normalna?

 Ljubosumje je bolečo čustvo, ki vsebuje mešanico žalosti, jeze, strahu in tesnobe. Dobro je, da otroku pomagamo, kadar čuti ljubosumje do mlajšega otroka. Ljubosumje lahko prepoznamo, kadar se otrok kuja, ne želi sodelovati, je agresiven, posesiven do staršev ali ima izbruhe besa. Povrnejo se mu lahko vedenja, ki jih je že prerasel, npr. prične se vesti kot majhen dojenček, se želi dojiti in podobno. Lahko prične močiti posteljo ali dobi telesne bolečine, katerim zdravniki ne najdejo zdravstvenega razloga. Dobro je, da otroku pomagamo predelati ta neprijetna čustva. Zavedajmo se, da je njegovo spremenjeno vedenje le klic na pomoč, da je otrok v stiski in da potrebuje našo ljubezen, pozornost in sočutno sprejemanje. Ne karajmo ga zaradi ljubosumja,  raje prepoznajmo tisto, kar od nas tako zelo potrebuje.

 Kako lahko starši pomagajo otroku, ki je ljubosumen?

Najlažje tako, da mu pomagajo prepoznati to, kar se mu dogaja. Kadar se starši vživijo v čustveni svet svojega otroka, intuitivno začutijo, kaj se z njim dogaja in kaj potrebuje. Otrok ima pravico čutiti to, kar čuti. Največkrat so to zelo mešani občutki: bratca ali sestrico ima rad, po drugi strani pa je jezen in zameri, ker mora sedaj deliti pozornost. Naj se starši ne ustrašijo teh čutenj, ampak naj se svojim otrokom čustveno povežejo. Ko otrok čuti, da ga nekdo sliši, razume, upošteva, ga sprejema in ima rad ne glede na vse, se bo tudi ljubosumje umirilo.  Vedno pa se pod ljubosumjem skrivajo nezadovoljene potrebe. Največkrat si otrok želi dodatno pozornost, čas, ki bo npr. spet namenjen samo njima z mamico. Takrat skupaj načrtujete aktivnosti in ko bo otrok imel občutek, da vas je spet dobil nazaj, da je za tisto uro ali dve vse tako, kot je bilo nekoč, se bo njegovo ljubosumje umirilo. Takrat se bo tudi vrnil nazaj k sorojencu z večjim veseljem. Vsakodnevno pa si vzemite nekaj minut, ki bodo namenjene samo njemu, predvsem pa okrepite telesno nežnost, objeme in poljube, ki jih prav tako potrebuje. Seveda je dobrodošla tudi pomoč dedkov, babic in drugih ljudi, ki lahko namenijo nekaj dodatne pozornosti otroku. Potrebno je le nekaj čustvene povezanosti in dodatne pozornosti, pa se bo otrokova negotovost spremenila v cvetočo samozavest.

 Kako reagirati, ko je otrok ljubosumen na sovrstnika, ki ima boljše igrače, dražja oblačila …?

Če gre pri ljubosumju za strah pred izgubo ljubezni, gre pri zavisti za to, da otrok čuti bolečino in manjvrednost, ko ima nekdo drug boljše stvari od njega. Zavida mu jih in želi si, da bi jih imel tudi sam. Starši ne morejo ustreči kar vsaki otrokovi želji. Če bi to počeli, bi otroka razvadili, ničesar ne bi cenil, o tem, koliko truda, časa in denarja pa je potrebno vložiti v pridobitev teh stvari, pa bi imeli popačeno sliko. Zdelo bi se mu, kot da vse pade z drevesa. Razumljivo in naravno je, da otroci čutijo zavist in največ, kar lahko starši naredijo je, da nežno prestrežejo otrokov občutek manjvrednosti. Preko odprtega, ljubečega in čustveno povezanega pogovora lahko otroku pomagajo ublažiti boleče občutke in mu pozornost preusmeriti na bogastvo, ki ga ima znotraj sebe.

 

Intervju objavljen na spletnem portalu Bibaleze.si (Čustvovanje otrok, 4.del)