Otrokova čustva: strah

INTERVJU ZA SPLETNI PORTAL BIBALEZE.SI, 5. del

Česa vse je otroke strah in v katerem obdobju se začnejo bati?

 Strah je temeljno čustvo in ga doživljamo vse življenje. Opozori nas na nevarnost, ki je lahko realna ali namišljena. Pomaga nam, da se zaščitimo pred grožnjo in zato lažje preživimo. Zelo je povezan z našimi možgani. Sredi njih se nahaja kot mandelj velika amigdala, ki neverjetno hitro, še preden pride opozorilo v našo zavest, že zazna nevarne dražljaje iz okolja in sproži alarm v našem telesu.  Na nevarnost se telo prilagodi. Poveča se izločanje stresnih hormonov in krvni pritisk, mišice se napnejo in možgani postanejo zelo dejavni. Prav tako se poveča dotok krvi v roke in noge, poglobi se naše dihanje in bitje srca, medtem ko se dotok krvi v organe, povezane s prebavo, zmanjša. Celo telo je v alarmu in nanj se lahko odziva na tri načine: z begom, bojem ali zamrznitvijo. Amigdala se lahko prebudi v povsem nedolžnih okoliščinah in šele ko veliki možgani ocenijo, da nevarnost ni ogrožujoča, se sprostimo. Pomembno je, da se s strahovi naučimo živeti. Čustvo strahu je tako za nas kot za naše otroke, sestavni del življenja. Če ga ne obvladamo, bo strah obvladal nas, če pa opozoril telesa ne upoštevamo takrat, ko je to resnično potrebno, smo lahko v veliki nevarnosti. Pomembno je, da tudi otroke naučimo, kako se učinkovito soočati s strahovi.

Vsak otrok se kdaj boji in navadno ne brez razloga. Imajo pa otroci med drugim in šestim letom še posebej veliko strahov. Zaradi pospešenega razvoja je okoli njih veliko novih stvari, včasih tudi zastrašujočih, nepredvidljivih in nevarnih. Tako lahko otroci v tem času doživljajo npr. seperacijsko tesnobo, strah da bi ostali sami, strah pred vrtcem, šolo, naravnimi nesrečami, sosedovim kužkom ali pošastjo pod posteljo. Lahko pa so strahovi resnejši, recimo kadar jih je strah ločitve staršev, njihove smrti, nasilja, zlorabe ali osamljenosti. Takrat strahovi porušijo otrokovo samozavest in občutek, da so na varnem. Nujno je, da take strahove ljubeče prestrežemo, pomirimo in tudi otroke pred njimi zaščitimo.

Kaj pa če vemo, da je otroka nečesa strah, ampak ne vemo česa – kako lahko ‘izvrtamo’ iz njega resnico? Mogoče je premajhen, da bi nam povedal, mogoče pa tega ne želi povedati na glas …

 Dojenčki in malčki bodo svoj strah pokazali z jokom, tisti otroci, ki pa že lahko govorijo, nam bodo svoje strahove najverjetneje povedali takrat, ko bodo v stiski ali se bodo počutili dovolj varno. Seveda pa lahko večji otroci svoje strahove tudi dobro skrijejo pred nami, zato pozorno opazujmo otroke, se za njih zanimajmo in si vzemimo čas za pogovor.

 Kaj so tiste prave besede s strani staršev, da skupaj premagajo otrokov strah?

 Starši, ki delujejo iz svoje notranje ljubezni do otroka in so čustveno z njim povezani, bodo brez večjih težav našli prave, nežne, mirne in tolažeče besede, ki bodo otroka pomirile. Če se vživijo v otrokove občutke, jih bodo otroku lažje pomagali razumeti, se z njimi spoprijeti in se jih naučil obvladovati. Strahovi se vedno zmanjšajo, tadar čutimo varno in ljubečo bližino nekoga, ki ga imamo radi in mu zaupamo. Prav tako je dobro, da otroka spodbudijo pri iskanju rešitev, saj mu bo to pomagalo povrniti občutek nadzora in varnosti.

Pri namišljenih strahovih včasih pomaga že pravljična zgodba, kjer se grozeča pošast čudežno preoblikuje v bolj prijazno bitje. Pri realnih strahovih, kot npr. pri strahu pred mački, pa lahko zelo previdno in zelo počasi otroka izpostavimo mački. Predvsem pa vzemimo otrokove občutke resno in sprejmimo otroka skupaj s strahovi. Zanj so zelo resnični in nič ne pomaga, če ga preprečujemo, da se mu nič ne more zgoditi, če se pri tem on sam ne počuti varno. Včasih je pa je že zagotovilo, da so starši nekje v bližini dovolj, da otrok premaga svoje strahove.

 Česa nikakor ne smejo storiti, da situacije še ne poslabšajo?

 Starši naj nikoli ne silijo oz. grobo izpostavljajo otroka stvarem, katerih se boji, saj se lahko njihov strah še poveča.  Prav tako naj se iz njegovih strahov ne norčujejo ali jih zmanjšujejo. To ne pomaga.

Če je starše nečesa strah, ali to lahko ponotranji tudi otrok? Morajo kadarkoli in kjerkoli biti pogumni, pravi borci?

Seveda, otrok je kot majhna spužva. Počutje staršev zaznava in vpija z vsem telesom. Kadar je starše nečesa strah, to pomeni, da znotraj sebe niso na varnem. To otrok zaznava, saj je od varnosti, ki jo dobi od svojih staršev, odvisno njegovo preživetje. Če je starše nečesa strah, bo tega najverjetneje strah tudi otroka, saj občutek ne-varnosti le poveže z zunanjim dejavnikom, npr. sosedovim kosmatincem, če je starše strah psov. Starši naj bodo previdni tudi pri svojih trditvah, kot so »skrbi me, da…« Če otroci pogosto poslušajo izjave, prepojene s strahom, bodo nanj še bolj pozorni, postajali bodo prestrašeni, svet okoli njih pa nevaren kraj. Dobro je, da starši poslušajo tudi sebe, kaj govorijo, katera sporočila predajajo otrokom. Kadar imajo starši pri sebi nepredelane strahove ali travme iz otroštva, lahko postajajo vse bolj prestrašeni in tesnobni tudi takrat, ko se njihov otrok približuje podobni starosti. Tako da ja, strahovi se dokazano prenašajo iz generacije v generacijo in se zapisujejo v genski material.

In ne, otroci ne potrebujejo biti kadarkoli in kjerkoli pogumni, neustrašni borci. To je za njih preveliko breme. Potrebujejo biti le otroci. Razigrani, sproščeni, iskrivi v svojem raziskovanju življenja, čustev in vsega, kar jih obdaja.

2018-10-16T07:52:15+00:00