Kako lahko starši pomagajo majhnemu otroku, ki je doživel težko, travmatično izkušnjo?
Kadar otroci doživljajo intenziven strah, občutek nemoči in popolne groze, takrat doživijo travmo. Popolnoma se jim poruši občutek za varnost in prav nobenega nadzora nimajo nad tem, kar se jim dogaja. Povsem so prepuščeni situaciji ali dejanjem drugega človeka, zato čutijo nemoč, bolečino, strah in teror. Vsa ta občutja se lahko globoko zapišejo v telo, ki takrat doživlja intenziven stres.
Starši lahko svojemu otroku najbolje pomagajo tako, da najprej pomagajo sebi. Tudi oni so ob tem, ko njihov otrok doživi nekaj travmatičnega, v hudi stiski in poruši se jim občutek varnosti. Navadno so v hudem šoku, ne morejo verjeti, da se je to res zgodilo, so pretreseni, jezni, prestrašeni, tesnobni, doživljajo izrazito nemoč in krivico. Predvsem pa hudo bolečino, ker niso zmogli zaščititi svojega otroka. Bistveno je, da najprej najdejo varnost znotraj sebe, da se povežejo s partnerjem oz. zakoncem, svojimi bližnjimi, ki jim bodo znali dati oporo in sočutno razumevanje. Ter poiščejo strokovno pomoč, če imajo občutek, da tega ne bodo zmogli sami. S tem, ko bodo poskrbeli zase, bodo najlažje zmogli pomagati svojemu otroku, ki od njih takrat najbolj potrebuje občutek varnosti, ljubljenosti in zaščite. Torej globoko čustveno povezanost, polno telesne bližine, rahločutnosti in varnosti. Majhni otroci, ki še ne znajo govoriti, potrebujejo še posebej veliko telesne bližine, ki bo nežno umirjala njihovo telo. Otroke, ki pa že lahko spregovorijo o svoji stiski, pa le poslušamo, da nam o njej govorijo. Pogosto je, da otroci za svoje doživljanje ne najdejo pravih besed, saj je groza, ki jo doživljajo znotraj sebe, neizrekljiva. Nezmožnost doživljanja in izražanja čustev je lahko zanje zelo obremenjujoče in težavno. Takrat je potrebno otrokom pomagati, da svojo stisko izrazijo na načine, ki so jim bolj blizu, npr. preko lutk, gline, igračk, telesne aktivnosti, karkoli jim pomaga, da preigrajo svoj notranji čustveni konflikt. Zelo pomembno je, da čustva najdejo pot iz telesa, da otroci izrazijo tisto, kar se jim je zgodilo. Npr. preko igračk lahko dobesedno preigrajo čustva in vedenja, ki so se jim zgodila. To je za otroke zdravilno, takrat okrevajo. Takrat čustva prepoznavajo, sprejemajo in izražajo, kar jim omogoča predelavo boleče izkušnje. Čustva se takrat sprostijo, groza postane manjša, strahovi bolj obvladljivi, bolečina gre iz telesa. Otrok ob takem preigravanju skozi igro povezuje svoje razmišljanje, čustvovanje in telo. Povezovanje vseh teh nivojev je zelo pomembno, saj izkušnja postaja vedno bolj integrirana. Taka igra otroka sprošča in mu vrača občutek kontrole. V igri ima on vse pod nadzorom. Ta občutek je za otroke zelo pomemben. Vrača jim varnost in obvladljivost, nekaj, kar so v času travme izgubili.
Kakšne posledice ima lahko to dolgoročno za otroke?
Kadar otroci doživijo nekaj travmatičnega, na svojo stisko opozorijo na različne načine. Najpogosteje prek neprimernega vedenja, čustvovanja in bolezni, ki nimajo zdravstvenega vzroka. Na ta način otroci posredno sporočajo svoje globoke čustvene potrebe. Zato naj se starši vedno vprašajo, kaj se skriva pod takim vedenjem, čustvovanjem ali bolečinami, kaj je vzrok. Vedno so tam neke potrebe, neke rane, kjer otroci potrebujejo pomoč. Največkrat so to potrebe po varnosti, predvidljivosti in ljubljenosti.
Če najprej omenim kratkoročne posledice, ki jih otrok izkazuje po nekem travmatičnem dogodku: otroci lahko težko zaspijo, se zbujajo med spanjem, imajo nočne more, imajo spremenjeno prehranjevanje. Doživljajo lahko izbruhe jeze in besa, padajo v neutolažljiv jok, se izogibajo očesnemu stiku. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo, so pretirano budni, pozorni, previdni in se preplašeno odzivajo. Težko se ločijo od svojih staršev, postanejo pretirano navezani nanje. Vsak nepričakovan dražljaj (npr. zvok, dotik, vonj, človek, ki zgleda podobno kot tisti, od katerem so doživeli težko izkušnjo), jih lahko spomni na to, kar se jim je zgodilo. Takrat se pojavijo čustva in vedenja, vezana na prvotno travmo, kar je zelo intenzivno doživljanje in preplavi celo telo. Pojavijo se lahko novi, nerazumljivi strahovi, čustveno lahko izražajo otopelost, se umikajo interakcijam ali se osamijo. Kadar so čustva »zaklenjena« v otrokovem telesu, povzročajo bolečino. Pojavi se lahko somatizacija oz. doživljanje psihosomatskih bolečin, kjer otroci s svojim telesom izražajo stisko, ki je znotraj njih. Takrat je celotno njihovo telo pod stresom, lahko bruhajo, jih boli trebušček, glava, imajo težave z dihanjem, ki so podobne astmi, in čeprav zdravniki ne najdejo zdravstvenih razlogov za to, otroci doživljajo prave telesne bolečine.
Kadar otroci doživijo nekaj hudega, se to na svojstven način vpiše v njihovo telo, toda doživeto lahko najlažje premagajo takrat, ko od svojih staršev in bližnjih dobijo kvalitetno pomoč. Nek varen, ljubeč in pomirjujoč odziv staršev. Starši svoje otroke najbolje poznajo, naj zaupajo svoji notranji intuiciji. Kadar prisluhnejo sebi in svojemu otroku, povsem naravno vedo, kaj od njih otrok takrat potrebuje. Naj si zaupajo. Kadar otroci dobijo učinkovito pomoč, se lahko posledice travme omilijo, v nekaterih primerih otroci kasneje niti ne čutijo nekih hujših posledic. Torej je ustrezna pomoč po težki ali travmatični izkušnji ključna. Naj otroci ne ostanejo sami s svojo stisko.
Je prav, da se vsi vključijo v kakšno terapijo, svetovanje, poiščejo strokovno pomoč?
Kadar starši čutijo, da potrebujejo pomoč tako oni kot njihovi otroci, naj jo poiščejo. Nič ni sramotnega v tem, da poskrbijo zase, za svoj čustveni svet. Pravzaprav je to znak notranje moči in zelo odgovorno dejanje. Obstajajo čuteči, zaupanja vredni strokovnjaki, ki znajo pomagati tako odraslim kot otrokom. Naj v svoji stiski ne ostanejo sami.
Kako naj ostanejo starši močni ob takšni novici?
Starši se trudijo biti močni za svojega otroka. Želijo mu biti vir varnosti, povrniti tisto, kar je otrok z težko izkušnjo izgubil. Toda tudi oni gredo čez zelo težka čustva, hude notranje boje in stiske. So v šoku, globoko prizadeti, prestrašeni, kaj bo z njihovim otrokom, kako bodo zmogli iti čez nekaj takega, so jezni, lahko se počutijo krivo, ker so zaupali, imeli vero, da delajo najboljše za otroka,.. Lahko se sprašujejo, kako bodo še lahko zaupali otroka v varstvo, kako bodo poskrbeli za njegovo varnost. Težka bremena so to in nič hudega ni, če se tudi oni kdaj zlomijo. Tako kot sem opisovala čustveno doživljanje pri otrocih, podobno se lahko zgodi tudi pri odraslih. Pomembno je, da starši poskrbijo zase, saj bodo tako otroci od njih najlažje dobili tisto, kar potrebujejo. Predvsem pa naj bodo ljubeči do sebe tudi takrat, ko jim je hudo.
Intervju objavljen na spletnem portalu Bibaleze.si.
