Zakaj je otrok najpogosteje jezen?

 Otrok je jezen takrat, kadar je v stiski. Jeza je čustvo, ki je neprijetno in vznemiri tako otroke, kot odrasle. Doživljamo jo takrat, kadar se znajdemo v neugodnih okoliščinah, kadar imamo občutek, da so se prekršile naše osebne meje, da se nam je zgodila krivica, nekaj škodljivega in nepravičnega. V prvi vrsti je jeza namenjena samozaščiti, torej da znamo postaviti ustrezne meje, reči NE in prekiniti tisto, kar nas moti. Takrat naše telo dobi dovolj energije, da zmoremo poskrbeti zase. V tem pogledu je jeza nadvse dragoceno čustvo, katerega ni dobro zatirati. Jezimo se tudi,  kadar niso izpolnjene naše fiziološke potrebe (npr. po hrani, spanju) ter tudi kadar naša  pričakovanja in želje ostajajo neuresničene in smo zato razočarani. Pri otrocih to ne pomeni, da moramo izpolniti vse njihove želje in pričakovanja, to bi bilo za njih celo škodljivo, želijo pa si biti slišani, razumljeni in sprejeti tudi takrat, kadar so jezni. Torej od nas potrebujejo občutek, da smo z njimi povezani, jih razumemo in vemo, kaj prestajajo. Z samo jezo je torej vse v redu, medtem ko lahko otroku s svojim znanjem in izkušnjami pomagamo pri učenju bolj primernega vedenja.

Kako prepoznamo, da je jezen?

Starši hitro opazijo in slišijo, kadar je njihov otrok jezen. Le opazujmo svoje telo takrat, ko smo jezni: grdo in srepo gledamo, ustnice so napete, stisnemo zobe, dobimo veliko moči v roke in prsni koš, saj so mišice napete, glas se nam spremeni, hitreje dihamo, pogled pa imamo usmerjen v točko, od koder prihaja grožnja. Navadno so otroci jezni takrat, kadar se ne počutijo dobro. V njihovi notranjosti je nekaj tako močnega, silovitega, kar jih preplavi in česar ne zmorejo predelati, kaj šele nadzorovati. Takrat nekateri deli njegovih možganov ne delujejo kot celota, zato potrebujejo ob sebi umirjenega in ljubečega starša, ki se je s svojim otrokom pripravljen najprej čustveno povezati. Čustvena povezanost omogoči otrokovim možganom, da pričnejo delovati kot celota. Šele ko otrok čuti, da ga starši slišijo in čutijo v tem, kar doživlja, lahko spet vzpostavi nadzor nad sabo, svojim telesom in vedenjem.

Kdaj je skrajni čas, da se vmešamo v takšno čustvovanje?

Jeza se največkrat porodi v odnosu, kar pomeni, da se otrok največkrat prepira s svojim bratcem ali sestrico (to je pogostejše pri manjši starosti in kadar so med sorojencama manjše razlike v letih), s prijatelji in tudi starši. V prepire smo dolžni poseči takrat, kadar je ogrožena otrokova varnost ali njegovo življenje,  kadar enostavno ne prenesemo več prepiranja ali pa ko presodimo, da otrok resnično ne bo zmogel spora rešiti sam. Takrat pomagamo, drugače pustimo, da se otroci naučijo spore reševati sami. Naj vadijo veščino, ki jo bodo potrebovali celo življenje. Čeprav lahko v vročici prepirov otroci rečejo marsikaj ostrega, navadno vse skupaj ni tako grozno, kot to lahko vidimo odrasli, iz hudega sovraštva pa se hitro spet porodi ljubezen, vse zamere pa se navadno tudi hitro pozabijo.

Kako naj otroka naučimo, da naj izrazi jezo, da pri tem ni nasilen? Kaj lahko stori, ko je v afektu?

Najlažje otroka prestrežemo takrat, ko se jeza šele prebuja, ko postaja nemiren, razdražljiv, vendar še dovolj odprt za naša sporočila. Takrat bo lahko dovolj že naše hitro posredovanje, preusmeritev pozornosti na kaj drugega ali pa neka telesna aktivnost, ki bo sprostila napetost iz otrokovega telesa. Kadar pa so otroci v afektu,  hudi jezi in besu ter se ne zmorejo umiriti, je pomembno, da sami ohranjamo mirnost.  Če je potrebno tudi fizično zaustavimo otrokovo destruktivno vedenje in mu pomagamo, da se pomiri. Nato se z njim povežemo, lahko z besedami, s telesnim dotikom, karkoli starši vidijo, da pri njihovem otroku deluje. Nato pa mu pomagamo jezo prepoznati (» Si jezen, kajne?«) , sprejeti (»OK je, če si jezen«) ter jo izraziti, najlažje preko neke telesne aktivnosti (»Kaj bi ti pomagalo, greva preboksati blazino?«)

Ali starši ob otrokovi jezi prepogosto regiramo napačno, da ga poskušamo preglasiti z vpitjem, prepovedovanjem, kaznovanjem ipd.?

Starši lahko ob otrokovi jezi reagirajo še bolj vznemirjeno, kot otrok. Kot bi otrok pritisnili na nek gumb ali sprožilec, ki starše iztiri. Kadar se to zgodi, se navadno v starših že dlje časa nalaga neka napetost, čisto možno je tudi, da so bili razburjeni že prej, ob kakšnem drugem človeku, na drugem kraju. Sedaj je šla le kaplja čez rob in kadar se to zgodi, naj starši poskusijo najprej svojo pozornost usmeriti v dihanje, si vzeti nekaj minut časa zase in se pomiriti. Ko bodo sami mirni, jih tudi jeza otrok ne bo iztirila tako zlahka. Vedno pa se lahko tudi vprašajo, kaj se je znotraj njih prebudilo. Zelo pogosto se ravno tu skrivajo dragocene informacije o njihovem lastnem otroštvu. Spomnijo se,  kako so se do njih vedli njihovi starši. So se lahko jezili ali ne? Kaj se je zgodilo takrat, ko so se?

Kadar starši pretirano reagirajo na svojega otroka, se znotraj njih osvetlijo delčki spominov, ki še niso integrirani skupaj. Če bi bili zlepljeni v celoto, bi lažje ohranjali mirnost. Tako pa takrat težko ohranjajo nadzor nad svojim vedenjem in nemogoče je pričakovati, da bodo takrat tudi otroci tega sposobni. Vpitje otroka prestraši, potegne se vase, rani njegovo podobo o sebi. Na zunaj lahko izgleda, kot da se je otrok umiril, da sledi navodilom, toda znotraj sebe je preplavljen s stresom in se ne zmore umiriti. Svoja čustva zatre, jih ne pokaže, zatiranje čustev pa vedno vodi v slabo poznavanje sebe in drugih. Kadar reagiramo pretirano, otrokom hitro povzročimo tudi krivico. Pomembno je, da si priznamo svoje napake, ubesedimo svoja čustva ter se za svoje vedenje otroku opravičimo.

S prepovedmi ni nič narobe, kadar so postavljene primerno, glede na razvojno stopnjo otroka. Meje so nujne, brez njih otroci ne čutijo varnosti. Tudi kazni so povsem na mestu, kadar so sorazmerne, predvsem pa v naprej določene, predvidljive, kadar otrok ve, kaj ga čaka, če se za tako odloči. Kazen otroku odvzame nekaj, kar je zanj pomembno. Takrat začuti posledice svojih dejanj, se tem pa se uči prevzemati odgovornost za svoje življenje. Naj pa kazni ne bodo strašilo, nekaj, kar bi bilo v samem jedru naše vzgoje. Tam naj bo ljubeča, varna povezanost z otrokom ter sposobnost, da se iz izkušenj uči in raste tako otrok kot starši.

 

Intervju objavljen na spletnem portalu Bibaleze.si (Čustvovanje otrok, 3.del)