Ko doma veje slaba volja, žalost, strah… Kako pristopiti k otroku?

Otroci so v obdobju pred ločitvijo navadno zelo senzitivni. Zaznavajo nemir, jezo in slabo voljo med staršema. Lahko poslušajo njune prepire ali opazijo, kadar se zavijeta v tišino in žalost. Navadno v družini takrat kroži veliko neprijetnih čustev in otroci jih zaznavajo ter srkajo kot gobe, zato takrat ni nenavadno, da svojo stisko izražajo na način, ki kliče po pozornosti. Lahko imajo vedenjske, čustvene ali psihosomatske težave že v obdobju pred ločitvijo; postanejo npr. bolj uporniški, agresivni, se zapirajo vase, doživljajo nepojasnjeno tesnobo in strahove, pade jim učni uspeh ali tožijo o telesnih bolečinah, ki nimajo zdravstvene podlage. Na tak način otroci nezavedno kličejo starša skupaj, da bi se povezala med seboj, postala prijatelja in poskrbela zanj. Pogosto so čustva, ki pred ločitvijo krožijo v družini, za otroke enostavno premočna in se ne znajo z njimi spopasti ali jih ubesediti, zato je povsem razumljivo, da bo njihova bolečina silila na plan na kakšen drug način, ki je lahko na prvi pogled povsem nepovezan z vzdušjem doma. Take otroke je potrebno najprej začutiti v tem, kar doživljajo, jim ubesediti notranjo stisko in jih razbremeniti vsake odgovornost. Otroci se vedno pomirijo, kadar čutijo, da so jih starši zares začutili in sprejeli v tem, da jim je težko, predvsem pa jim zagotovili veliko ljubezni, katero v teh časih še kako potrebujejo.

Kateri so najpogostejši vzroki za ločitev, ki jih srečuješ v praksi?

Razlogov za ločitev je toliko, kot je propadlih zakonov oz. odnosov. Kadarkoli se partnerja razideta, gre za skupek več dejavnikov, toda če bi posplošeno naštela le nekaj najpogostejših, bi to bili: čustvena odtujenost in praznina znotraj partnerskega odnosa, nezvestoba, nasilje in odvisnosti.

V katerem starostnem obdobju ločitev otroka najbolj prizadene in kako mu lahko takrat kot starši najbolj pomagamo?

Pomembno je vedeti, da ne obstaja starost, razvojna faza ali spol, ki bi otroke zaščitil pred vplivi ločitve. Ta prizadene v vsakem primeru. Kakšne in kako dolgotrajne bodo pri otrocih posledice, je v največji meri odvisno prav od vedenja staršev. Če bi izpostavila tri dejavnike, ki so v največji koristi otroka, bi to bili: kvaliteten odnos otroka z očetom in mamo, sodelovalen oz. nekonflikten odnos med staršema ter njuno čustveno okrevanje po ločitvi. Otroci, katerim starši ustvarijo take pogoje za razvoj, ločitev ne bo prinesla težjih izzivov, nanjo se bodo prilagodili v letu ali dveh. Otroci, ki pa so izpostavljeni neprestanim konfliktom med staršema, čustveni manipulaciji, odtujevanju in podobnim manevrom, pa bodo lahko posledice nosili celo življenje.

Kako in kdaj otroku povedati za ločitev? Kako postopati v naslednjih dneh/mesecih, preden pride do dejanske selitve?

Odločitev za ločitev ni nikoli enostavna in je navadno sprejeta v času nevzdržne stiske. Starši otrokom zanjo povedo takrat, ko je odločitev dokončna, navadno kakšen teden ali dva preden se eden od staršev izseli iz skupnega doma. Vedno spodbujam, da starša otrokom novico sporočita skupaj, če sta le sposobna zamejiti svoj partnerski konflikt. Nenazadnje bosta vedno ostala starša skupnim otrokom, četudi se bo njun partnerski odnos prekinil. Ko otrokom govorita o ločitvi,  naj to naredita čim bolj umirjeno in čuteče. Vsi moteči dejavniki, kot so TV, radio in telefoni, naj bodo ugasnjeni. Pazljivo naj izbirata besede, prilagojene starosti otrok in sposobnosti razumevanja. Osvetlita najpomembnejše spremembe in potek dogodkov, torej kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre. Pojasnita tudi, kako se bodo od sedaj naprej videvali in kaj se bo spremenilo. Najosnovnejše informacije torej, ki bodo pomagale otrokom razumeti, kaj se dogaja, pri čemer  vse informacije, ki se tičejo njunega partnerskega odnosa, zadržita zase. Dobro je biti previden tudi pri izbiri besed. Bolje je recimo reči, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od sedaj živela narazen, kot pa, da se nimata več rada, ker to lahko otrokoma vzbudi strah, da bosta nekoč prenehala imeti rada tudi njiju .

Otroci so lahko ob tem v velikem šoku, so jezni, žalostni, se zaprejo vase ali reagirajo kako drugače. Vsa čustva je dovoljeno čutiti in izraziti, saj jim bo to pomagalo pri žalovanju in omogočilo okrevanje. Ločitev izguba, tako za starše kot otroke, in potrebno jo je izžalovati. Otroci takrat še posebej potrebujejo sočutna starša, ki sta  vir varnosti, opore, nežnosti in razumevanja. Starši naj otrokom ves čas, takrat in tudi v mesecih, ki prihajajo, ponavljajo sledeče: da jih imajo nadvse radi, da v ničemer niso krivi za njuno ločitev, ter da bosta še naprej skrbela zanje tako, kot do sedaj. Zelo pomembno jim je tudi jasno povedati, da imajo lahko radi oba starša, saj to otroke razbremeni nezavednega pritiska, da morajo izbirati. 

Kako dobro se otroci prilagodijo na ločitev, je v veliki meri odvisno od okoliščin ločitve, njihovega temperamenta, starosti, čustvenega okrevanja staršev, predvsem pa od stopnje konflikta med staršema. Če sta starša med seboj visoko konfliktna, jezna, sovražna in zamerljiva, drug drugemu nagajata preko otrok ali kako drugače dokazujeta svoj prav, takrat otroci ne morejo zares okrevati po ločitvi. Torej bi lahko rekli, da iz nedokončanega okrevanja pri starših, izhajajo največji zapleti pri otrocih. 

Kako lahko v primeru ločitve otrokom in ločenim staršem pomagajo stari starši in prijatelji?

Stari starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedje, .. torej vsi, ki sestavljajo podporno mrežo ločene družine, so v tem času s svojo pomočjo nadvse pomembni. Vsak kamenček podpore šteje. Takrat so vsi, tako odrasli kot otroci, izredno ranljivi in vsaka pomoč, topla beseda ali objem, so takrat lahko zlata vredni. Ločeni starši velikokrat povedo, da jih je ločitev tako močno prizadela tudi zato, ker so upali na podporo bližnjih, ki pa je niso dobili. Občutek osamljenosti in izolacije se jim tako še poveča. Skupni prijatelji niso več skupni in včasih celo lastni starši nudijo bivšemu partnerju več čustvene podpore, kot lastnemu otroku. Sorodniki se med seboj oddaljijo, postavijo na eno stran ali se celo sami pričnejo med seboj kregati. Partnerski prepiri lahko odprejo tudi potlačene in stare zamere med sorodniki, ki takrat namesto, da bi pomirjali situacijo, samo prilagajo na ogenj. Seveda gre vse to v največjo škodo otrok, ki so lahko pred takimi konflikti povsem nezaščiteni, nemočni, razdvojeni in v globoki stiski. Pri otrocih se že tako vse ruši in spreminja, zato je občutek razkola tudi znotraj širše družine lahko za njih izredno boleč. Otroci si navadno le želijo, da bi bili vsi med seboj prijatelji, četudi se ne morejo več družini ali živeti skupaj.

Takrat lahko torej pomagajo vsi in prav vsaka pomoč je dragocena. Seveda pa je dobro biti pri tem v aktivni drži: otroci in odrasli lahko svojo stisko skrivajo, ne želijo nikogar z njo obremenjevati ali težko prosijo za pomoč. Do njih je potrebno pristopiti, povprašati, kako se kaj počutijo. Ljudi okoli je lahko strah, da jim bodo njihova vprašanja le odprla dodatne rane, toda tisti, ki svojo pomoč ponuja iskreno, s čistimi nameni in sočutno, lahko pomaga stisko staršev in otrok ublažiti. Ljudje smo bitja odnosov. Že samo občutek, da imamo nekoga ob sebi, umiri naše telo in zmanjša bolečino.

Kako pa po ločitvi? Na kaj moramo biti pozorni? Pri otroku? Ločencih? Kako čimlažje zaključiti to obdobje?

Ločitev je v prvi vrsti izguba, ki jo je potrebno izžalovati. Pravijo, da čas celi rane in to pri ločitvah drži: kadar si odrasli za okrevanje vzamejo dovolj časa in resnično prečutijo svojo bolečino, brez da bo od nje bežali, jo pomanjševali, odrivali stran ali jo nadomeščali s čim drugim, takrat se bodo rane zacelile. Ločitev je tako boleča tudi zato, ker ločeni na enkrat čutijo toliko različnih čustev; od jeze, žalosti, besa, želje po maščevanju, obupa, osamljenosti, nemoči, brezizhodnosti, olajšanja, krivde, strahu, tesnobe,… Vse to preplavlja njihovo telo, stresni hormon kortizol je ves čas v obtoku, zato se vsaj v akutni fazi prebolevanja ne morejo zares spočiti. Misli jih bombandirajo, težko dihajo, boli jih želodec, glava, srce,… Težave imajo s spanjem, koncentracijo, vsakodnevna opravila pa jim predstavljajo veliko muko. Pogosto jim ločitev poruši tudi občutek za varnost, saj nenazadnje oseba, s katero so prej hodili po poti življenja skupaj, ni več prisotna ob njih. Vse to jih spravlja v veliko trpljenje in bolečino.

Zelo pomembno za njihovo okrevanje je, da si pustijo čutiti vsa čustva. V globino, v vsej silovitosti, četudi se jim trga srca. Bolečina mora ven iz telesa, saj se bo drugače vanj zaklenila. Zelo pomembno je tudi, da poskrbijo zase s hranljivo prehrano, aktivnostjo na svežem zraku ter si poiščejo pomoč in oporo pri prijateljih, družini ali terapevtu, kadar čutijo, da jih vse skupaj presega. Karkoli bodo naredili v smeri lajšanja bolečine in vračanja dobrega počutja, se bo zrcalilo v njihovih otrocih. Povedano drugače: šele ko bodo starši poskrbeli zase, bodo lahko poskrbeli za svojega otroka. Če starši ne bodo poskrbeli zase, bo to nehvaležno nalogo prevzel otrok. Pričel jih bo tolažiti, podpirat, se pogovarjati z njimi o temah, ki ga močno presegajo, pretirano se bo tudi družil z njimi, imel bo težave s separacijo. Otroci imajo ob tem nezavedno željo, da ko bodo enkrat poskrbeli za starše, bodo starši lahko poskrbeli zanje. Čustveno okrevanje staršev je zato izrednega pomena.

Kako priporočaš, da se razporejajo stiki?

V največjo korist otroka je, da ima z obema staršema kvalitetne in ljubeče odnose, ki so tudi časovno uravnovešeni. Slednje je zelo pomembno, če le ne prihaja do nasilja, odvisnosti, slabega izvajanja ali opuščanja skrbi za otroka. Če tega ni, je potrebno spodbujati časovno uravnovešene stike, saj sta za otrokov zdrav čustveni razvoj pomembna tako mama kot oče. Veliko otrok odrašča tako, da očete vidi samo vsaki drugi vikend in kakšen dan med tednom, včasih še to ne. Otroci se tako kar malo odvadijo očetovega pristopa, ki je drugačen od maminega.To je velika škoda tako za otroke kot očete. V tem pogledu različnost bogati. Otroci, ki imajo redne in ljubeče stike z očetom, imajo dokazano boljšo samopodobo. Očetje, ki lahko dovolj časa preživijo s svojim otrokom pa možnost, da svoje očetovstvo še naprej razvijajo in bogatijo. Tako postajajo vedno boljši očetje in otroci to potrebujejo. Če povzamem na kratko: v otrokovo največjo korist je, da ima časovno uravnotežene in kvalitetne stike z obema staršema, ki med seboj nista v konfliktu.

Če do otrok po ločitvi ne postopamo pravilno, se to lahko kaže v njihovi odrasli dobi? Kako? Kaj lahko naredimo za to, da jim bo lažje?

Otroci, ki po ločitvi težko okrevajo, pogosto izkazujejo znake notranje stiske; dekleta navadno preko čustvenih težav, fantje pa preko vedenjskih. Tekom odraščanja se lahko na te bolečine in disfunkcionalna prepričanja vežejo mnoge težave, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave z ločitvijo. Šele poglobljen pogovor z odraslimi otroci ločenih staršev pa pokaže, kako zelo so stvari med seboj prepletene in kaj vse lahko ločitev potegne za seboj. Lahko imajo slabše stike z enim od staršem ali kar obema, jih je strah vstopati v partnerske odnose, v katerih imajo pogostejše težave. Lahko dvomijo o trajnosti partnerskega odnosa, težje zaupajo partnerju, izražajo manj pripadnosti odnosu, hitreje pričnejo razmišljati o ločitvi kot možni rešitvi konflikta. Zaupanje v partnerski odnos se oblikuje v otroštvu, preko odnosa, ki sta ga imela starša z otrokom in drug z drugim. Otroci lahko od starša, ki je hudo razbolen in svoje čustvene stiske ne razrešuje, ampak vanjo potisne še njega, poslušajo negativna sporočila, kot npr. ” Vsi moški varajo. Nobeni odnosi ne trajajo, vsi te izdajo in prevarajo”. Ta sporočila se lahko vtisnejo globoko v otrokovo podzavest in na nek način vodijo otroka tudi v času odraslosti, ko se jim v lastnem partnerskem odnosu pričnejo odpirati rane in s tem zelo specifične potrebe, vezane na čas ločitve staršev. Kar nekaj takih odraslih nato poišče terapevtsko pomoč, saj znotraj sebe čutijo, da se jim preteklost in sedanjost prepletata na način, ki jim otežuje pri tem, da bi si zgradili lepe, trajne in zaupanja vredne partnerske odnose, katere si tudi zaslužijo.

Kaj bi sporočila ločencem in otrokom ločenih staršev? 

Sporočila bi jim, da so v svojem bistvu lepi, vredni in dragoceni točno taki, kot so.

 

Intervju je bil objavljen za portal Maminadlan.si, septembra 2019