Kratek nasvet: Izguba bližnjega

VPRAŠANJE:  Moja nečakinja je pred 6 leti izgubila moža v tragični nesreči. Zdi se, kot da ga še vedno ni prebolela. Težko skrbi zase, se zanemarja, ni zmogla obdržati službe in pridejo obdobja, ko povsem odklanja stike, kar nas zelo skrbi. V družini ji želimo pomagati. Kaj lahko še storimo?

ODGOVOR:

Lepo pozdravljeni. Verjamem, da vas skrbi za svojo nečakinjo. Skozi težko življenjsko obdobje gre in vesela sem, da ima vas za oporo. Zdi se vam lahko, da se njeno žalovanje vleče predolgo in da ne bo nikoli zmogla zaceliti svojih ran in se premakniti v življenju korak naprej. Toda proces žalovanja je vedno zelo individualen proces in traja različno dolgo, včasih dlje, kot si mislimo. Pravzaprav nikoli ne nehamo žalovati, vprašanje je samo, koliko smo svojo izkušnjo sposobni osmisliti in z njo funkcionalno živeti naprej. Torej spremeniti pogled na izgubo. Smrt partnerja ji je povzročila veliko bolečine in lahko je zastala nekje v procesu žalovanj, zato izgube še ne more zares sprejeti. Še posebej so pogosti zapleti v žalovanju tam, kjer je oseba umrla v tragičnih okoliščinah, na katere se nihče ni mogel pripraviti ali jih pričakovati. Šok je takrat še toliko večji, izgubo pa je težje sprejeti, kadar so s smrtjo ostale še kakšne zadeve nerazrešene. Zelo možno je tudi, da nečakinja trpi za depresijo, zato bi bilo dobro, če bi o svojem počutju spregovorila tudi z osebnim zdravnikom ali psihiatrom, ki bi ji znala pomagati. Lahko ji pomagate tako, da jo spodbudite k pregledu ali greste skupaj z njo. Zelo dobro bi bilo tudi, če bi jo poleg pregleda pri psihiatru spodbudili tudi k obisku psihoterapevta, ki ji bo pomagal predelati čustva, ki jo blokirajo pri tem, da bi svojo izgubo osmislila na nek pozitiven način. Taka relacijska travma povzroči, da se aktivirajo vse pretekle nezaceljene izgube. Skupaj s težkimi čustvi, kot so globoka žalost, obup, nemoč, občutek praznine in izguba smisla, se ovežejo med sabo kot en klopčič, kar je lahko nekomu, ki je izgubljen znotraj svoje žalosti, težko razvozlati. Psihiatrična in psihoterapevtska oblika pomoči sta v kombinaciji lahko zelo uspešni. Kar lahko še naredite je, da ji še naprej stojite ob strani ter ji iskreno in empatično vrednotite to, kar opažate, torej vašo perspektivo z distance. Trenutno je lahko tako posrkana v svoje težave, da je njen pogled povsem tunelski. Ubesedite tudi lastne občutke, svojo skrb, nemoč in obup, da se sprosti vaša stiska. Spodbudite jo h kakšni aktivnosti, ki jo rada počne. Predvsem pa bodite z njo. Samo to. Žalujoči ne potrebuje nasvetov, ampak samo nekoga, ki zdrži zraven tudi takrat, ko je težko. Vam želim veliko ljubezni do sebe in svoje nečakinje, njej pa, da bi zmogla poiskati potrebno pomoč in najti nov smisel in lepoto v življenju.

 

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana, april 2019.

2019-04-29T07:50:56+00:00