»Skupaj ostajava zaradi otrok,« mi včasih povedo nekateri starši, ko pripovedujejo o svojem hladnem partnerskem odnosu, ki pogosto spominja na eno samo pogorišče. Skoraj nič več ju ne druži in povezuje. O svojih čustvih (z izjemo jeze) sta se že zdavnaj prenehala pogovarjati in njun partnerski odnos vedno bolj spominja na odnos med dvema sostanovalcema, ki si delita življenjske stroške ter otroke. Otroci, se zdi, postajajo vezivno tkivo njunega odnosa. Vsi pogovori, ki jih imata, se vrtijo okoli njih. Opažata, da ne najdeta več tem, ki se ne bi nanašale na starševstvo, pa še tam se pogosto prepirata zaradi različnih pogledov na vzgojo. Če sta nekoč drug drugemu nudila varen pristan, čustveno bližino in pomiritev, torej odnos, ki je globoko osmišljal njuni življenji, sedaj to vedno bolj iščeta pri otrocih. Kot bi se vsi razlogi za njuno srečo in življenjski smisel, prestavili na otroke. Partnerski odnos je vedno bolj prazen, odnos z otroki pa vedno bolj zasičen in to nikoli ne more biti dobro.

Si lahko sedaj samo za hip predstavljate breme, ki ga čutijo otroci, kadar starša ostajata skupaj samo zaradi njih? Koliko krivde, odgovornosti in dolžnosti čuti njihovo majhno telo, ki še ni opremljeno, da bi lahko nosilo bremena, ki jih niti odrasli ne zmorejo rešiti sami? Si predstavljate bolečino, ki jo čuti otrok, kadar mu starši tudi odkrito in obtožujoče povedo, da ostajajo skupaj samo zaradi njih?

Teh otrok ni malo. Opazite, kako naravno se v nas prebudi želja, da bi jih zaščitili, zavarovali, se jim približali s sočutjem in ljubeznijo, ki zdravi? Otroci se namreč preko odnosa med svojima staršema učijo o sebi, o tem, kaj lahko pričakujejo od partnerskih odnosov, ko bodo enkrat odrasli, pa tudi o tem, kako deluje in se vrti naš svet.

Prazen partnerski odnos, kjer zakonca nista pripravljena nič spremeniti, ustvarja družinsko klimo, ki jo otroci zaznavajo s celim svojim telesom. Ne da se jo skriti pred njimi, ker so otroci izredno čuteča bitja. Prazen, čustveno hladen partnerski odnos je gojišče disfunkcionalnih vzorcev in zaradi egocentričnega pogleda na svet, se otrokom zdi, da so za nesrečo staršev krivi sami.

Kako si otrok razloži to, da starša ostajata skupaj zaradi njega? Poglejmo si 5 razlag:

 

  1. Jaz sem kriv za nesrečo ljudi, ki jih imam najraje.

 

  1. Nič ni narobe, če si nesrečen celo življenje.

 

  1. Če imaš nekoga rad, boš zaradi njega nesrečen.

 

  1. Če se nekdo tako žrtvuje zame, mu dolgujem vse.

 

  1. Moram izpolniti pričakovanja staršev, saj bom le tako izpolnil svoj dolg.

 

Je to resnično nekaj, kar bi želeli starši predati svojim otrokom za popotnico skozi življenje?

Močno dvomim.

Toda to se otroci naučijo. Naučijo se, da morajo skrbeti za svoje starše in njihove čustvene potrebe in če jim to ne uspe, se njihova krivda še poveča. Ko se poveča krivda, se okrepi tudi njihovo prizadevanje, da bi poskrbeli za starše, saj to vedno nosi upanje, da bodo starši lahko nato poskrbeli za njih. Tam, kjer sta starša v konfliktu (ki lahko poteka tudi v popolni tišini), tam ni nikoli prostora za otroka. Otrok je pri tem povsem nezaščiten. Žrtev. Toda žrtveniška vloga je močna in se lahko zakorenini zelo globoko. Ko tak otrok odraste, se lahko še vedno počuti kot žrtev: ne zmore poskrbeti zase, zato ga drugi izkoriščajo, zapleta se v odvisnosti (tudi od odnosov), je prepričan, da je trpljenje izraz prave ljubezni, zato se na tak način dokazuje drugim ljudem. Nezmožen je aktivno prevzeti vajeti življenja v svoje roke, saj je kronično prestrašen, zakrčen od krivde in trpi za globokimi občutki manjvrednosti. In kaj je najtežje pri vsem tem? Porezan ima dostop do svoje kreativnosti, sproščenosti, igre, svobode, zaupanja, da lahko življenje živi po svojih polnih potencialih, ki jih nosi v sebi.

Zato drage starše, ki mi povedo, da ostajajo skupaj zaradi otrok, vedno povabim, da pogledajo globlje vase. Mimo izgovorov, globlje, in bolj iskreno. Tam najdejo svoje strahove, nemoč, bolečino in obup, in potrebno se je s tem soočiti. Toda vedno, kadar gremo globlje vase, je to tudi nov začetek.