Čustveno doživljanje v procesu soočanja z ločitvijo (strokovni prispevek)

Odnosi: vir varnosti ali bolečine

V človekovi naravi je vtisnjena potreba po medsebojni bližini, sprejetosti in pripadnosti. Partnerski odnosi imajo še posebno moč. V njih si želimo biti ljubljeni in spoštovani prav taki, kot smo. Znotraj njih želimo rasti ter razvijati svoje pozitivne lastnosti, talente in sposobnosti, ki nas delajo tako enkratne in dragocene. Če so lahko odnosi na eni strani varen pristan, ki našemu življenju prinašajo dodano vrednost, so lahko po drugi tudi vir globoke bolečine, žalosti, osamljenosti in razvrednotenosti. Vse večji in pogostejši negativni dogodki in situacije v odnosu, nezmožnost učinkovitega reševanja konfliktov, vse manjša sposobnost ranljivosti med partnerjema ter čustveno oddaljevanje, so le nekateri od znakov, da partnerski odnos propada. Kadar to traja dlje časa, lahko v nekem trenutku partnerja začutita, da je ločitev edina možnost, s katero se bo razrešila njuna stiska (Simonič 2015, 163). Čeprav se ločitveni proces lahko začne mesece ali celo leta pred samo odločitvijo za razhod, to ni lahka odločitev in je navadno sprejeta v trenutkih nevzdržne stiske (Ganc 2015, 19).

 

Ločitev kot življenjska preizkušnja

Ločitev oz. razveza zakonske zveze je stresna in psihično naporna življenjska preizkušnja, ki globoko poseže v življenje posameznika oz. družine kot celote, ne nazadnje pa se za vedno vtisne v spomin. V razmeroma kratkem obdobju se zvrstijo velike spremembe znotraj medsebojnih odnosov. Posameznik takrat izgubi občutek čustvene podpore, ki sta mu jo prinašala partnerski odnos in življenje znotraj družinskega sistema. Zmanjša se medsebojna pomoč pri vsakodnevnih opravilih in poveča ekonomska negotovost, s čimer se tudi poveča stopnja stresa, ki ji je posameznik lahko izpostavljen dlje časa (Amato 2000, 1269–1287 ).

Ne spremenijo se le medsebojni odnosi, ločitev prinese posledice tudi na ekonomskem, socialnem, čustvenem in psihičnem področju, posebej boleči so lahko zapleti na področju starševstva (Simonič 2015, 163). Veliko je novih izzivov, povezanih z vsakodnevnim življenjem in družinsko strukturo. Na teh področjih prihaja do korenitih sprememb, in življenje je treba urediti na novo. Tako od odraslih kot otrok te spremembe zahtevajo veliko notranje moči pri prilagajanju in soočanju z bolečino ločitve. Prav zato pravimo, da je ločitev kompleksen, multidimenzionalen pojav, saj vpliva na številne vidike življenja tako pri posamezniku kot pri drugih ožjih in širših družinskih članih (Simonič, prav tam).

 

Ločitev kot izguba

Ločitev je v samem jedru izguba. To pomeni, da bo posameznik moral skozi proces žalovanja, ki mu bo prebujal veliko neprijetnih in strašljivih občutkov, misli in čustev, s katerimi se bo moral soočiti, če bo želel izkušnjo integrirati v svoje življenje (Rijavec Klobučar 2015, 90). Posameznik v tem času žaluje za propadlim odnosom, ki mu je veliko pomenil, pa tudi za izgubljenimi sanjami, družinskimi vrednotami in življenjskimi pričakovanji, ki so do takrat dajali smisel njegovemu življenju. Občutek izgube je zelo boleč; najprej je povezan s šokom in zanikanjem, nato pa z intenzivno žalostjo. Izražanje žalosti preko joka sprošča napetost in umiri telo, pomaga pri prilagoditvi na nastalo situacijo ter omogoča sprejetje izgube (Cvetek 2009, 191). Poleg žalosti posameznik čuti tudi obup, negotovost, nemoč, bridkost, potrtost, osamljenost in praznino. Pogreša odnos, v katerem bi čutil varnost, ljubezen, čustveno bližino in tolažbo. Pogosti so dolgotrajni občutki krivde, vezani na dejanja, ki posameznika močno bremenijo. Sprašuje se, kaj je naredil narobe in ali bi lahko naredil kaj drugače. Ob tem se spominja in analizira pretekle dogodke ter obžaluje svoje besede in dejanja. Občutki krivde se nadalje vežejo na občutke sramu, kjer posameznik negativno vrednoti sebe kot osebo. Zaradi ločitve se lahko dlje časa počuti manjvrednega in stigmatiziranega. Ker ne ve, kaj prihodnost prinaša, doživlja tudi močne občutke strahu. Slednji je povezan s stvarmi, ki posameznika presegajo, kar občuti kot izgubo kontrole nad seboj in situacijo (Cvetek 2014, 60).

Posameznik se ob tem sprašuje naslednje: Bodo težka občutja, kot so žalost, osamljenost in krivda, sploh kdaj minila? So bila moja ravnanja pravilna, bi lahko naredil kaj drugače, bolje? Se bom lahko spoprijel z vsem, kar mi življenje prinaša? Kako bom zmogel preživeti, poskrbeti zase in še za otroke? Jim bom lahko zagotovil to, kar sem jim do zdaj? Bom lahko odpustil vso to jezo in zamero? Kje bom našel oporo in moč? Bom še kdaj čutil veselje, zadovoljstvo, notranji mir in ljubezen? Bom lahko še kdaj vzpostavil ljubeč partnerski odnos?

Poleg strahu so pogosti tudi občutki izdaje in zapuščenosti. Ponavljajoči se negativni dogodki, ki jih je posameznik doživel v partnerskem odnosu, prebudijo tudi občutja jeze. Ta je lahko zelo konstruktivno čustvo samozaščite, ki pomaga posamezniku, da zaščiti sebe, svoje vrednote in potrebe. Kadar jeza na nekdanjega partnerja traja dlje, lahko preraste v zamero, sovraštvo in željo po maščevanju, ki se iz njunega odnosa prenese tudi na področje starševstva. Takrat prihaja do zapletov pri medsebojnem sodelovanju in slabi komunikaciji glede skrbi za otroka, manipulaciji preko otroka, onemogočanju stikov, neplačevanju preživnine in podobno.

Čustvena stanja se v tem času močneje izražajo tudi na telesnem počutju. Ločeni tako pogosteje poročajo o simptomih depresiji, nezadovoljstvu, večji socialni izolaciji, težje doživljajo občutke sreče, imajo več zdravstvenih težav (Amato 2000, 1275). Ločitev tako na začetku prinese več negativnih kot pozitivnih sprememb. Kako hitro se bodo posamezniki prilagodili nanjo, je odvisno od dejavnikov, kot so stalni dohodek, stopnja izobrazbe, podpora sorodnikov, prijateljev in novega intimnega partnerja, dobro spoprijemanje s stresom ter sposobnost poiskati smisel v tej boleči življenjski izkušnji (Wang, Amato 2000, 655 – 668).

Čeprav lahko okrevanje po ločitvi traja mesece in leta, je proces ločitve končan takrat, ko posameznik integrira bolečo izkušnjo in z njo funkcionalno živi naprej (Simonič, Poljanec 2018, 251). To pomeni, da je sposoben vzpostaviti novo identiteto, ki ni več vezana na nekdanjega partnerja (Amato 2000, 1280). Posameznik se takrat začne osredotočati na sedanje odnose niti ga ni strah vzpostavljati novih. Bolečina tako postaja manj intenzivna, čustveno pa jih izkušnja ločitve ne obremenjuje več tako zelo. Poveča se tudi doživljanje prijetnih čutenj, kot sta zanimanje in skrb zase in za druge ljudi, najdejo si dejavnosti, ki so si jih že dolgo želeli početi in jim prinašajo veselje. Lažje tudi zaupajo sebi in svojim občutkom. Ponosni so nase, ker so zmogli prestati težko izkušnjo.

 

Zgodba, ki jo je spisalo življenje

Klientka, stara 31 let, se je vključila v terapevtsko obravnavo na začetku ločitvenega procesa. Njen partnerski odnos je trajal skoraj 10 let. V njem sta se ji rodili dve hčeri, takrat stari 5 in 7 let. Bila je v hudi stiski in hromečem šoku, saj jo je mož zapustil zaradi nove partnerice. Dejstva, da se ločuje, nikakor ni mogla sprejeti. Ob tem je doživljala močna čustvena stanja, od globoke in vseobsegajoče žalosti, depresije, obupa, nemoči do občutka osamljenosti, zapuščenosti in zavrženosti. Strah jo je bilo prihodnosti. Počutila se je krivo in nesposobno, ker ni zmogla obdržati partnerskega odnosa in omogočiti otrokoma življenja znotraj družine, ki ji je predstavljala pomembno vrednoto. V tistem času se je na kopico intenzivnih čustev odzvalo tudi njeno telo: bolela sta je želodec in glava, ni se mogla zbrati ali razmišljati o drugem kot o ločitvi. Izgubila je apetit, hujšala je, hrana ji je povzročala občutek slabosti. Ponoči ni mogla zaspati. Bila je čustveno in telesno povsem izčrpana. Vrednote, ki so ji v življenju toliko pomenile, so se ji podirale. Začela je izgubljati smisel za življenje. Moč, da se prebija naprej, je črpala iz svojega materinstva, ki ji je prav tako povzročalo hude skrbi, dvome in strahove, saj ni vedela, kako bo lahko poskrbela za svoji deklici in jima pomagala pri prilagajanju na ločitev. Bolečina njenih otrok jo je neizmerno bolela. Dejstvo, da se ločuje, je zaradi hudih občutkov sramu pred ostalimi družinskimi člani, prijatelji in znanci skrivala. V tem obdobju ni imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala o ločitvi, zato je trpela za globokim občutkom osamljenosti in brezizhodnosti.

Gospa je s terapijo začela v času akutne stiske. V tem stanju je bila čustveno zmedena, nekaterih čustev, kot je jeza, pa sploh ni več prepoznavala. Vzpostavitev varnega terapevtskega odnosa je bila za njeno okrevanje po ločitvi zelo pomembna. Občutek sočutnega sprejemanja, razumevanja in odsotnost vsakršnega obsojanja jo je sprostil do te mere, da je postopoma začela razkrivati svoj notranji svet, poln strahov, dvomov, žalosti in osamljenosti. Terapevtski prostor ji je predstavljal varen pristan, kjer se je lahko soočala z žalovanjem po ločitvi in tudi drugimi, neizžalovanimi izgubami, ki jih je doživela. Ločitev namreč prebudi tudi stare rane iz otroštva; kadar te ostanejo nezaceljene, onemogočajo uspešno spoprijemanje s sedanjostjo. Klientka je krepila stik s čustvi tako, da se jih je učila prepoznavati, sprejemati in svobodno izražati, kar zanjo zaradi travmatičnih izkušenj v otroštvu ni bil lahek proces. Prek čustev je vzpostavljala stik s telesom. Začela je prepoznavati in upoštevati pristne telesne potrebe in želje. Telesne bolečine so postopoma izgubljale moč, zniževala se je tudi intenziteta čustvenih stanj, kar ji je pomagalo, da je sprva začela doživljati kratke, toda dragocene trenutke telesne umirjenosti. Skupaj s terapevtko sta iskali načine, ki bi ji pomagali pri uspešnejšem soočanju s stresom  in skrbi zase. Pomemben vidik okrevanja je predstavljala vzpostavitev stika z jezo, ki je bila do takrat blokirano čustvo. Jeze pri sebi ni sprejemala, ker se je že v otroštvu naučila, da se ni dovoljeno jeziti, saj je bila za to kaznovana. V odraslosti pa si je dovolila jezo doživeti in izraziti, kar ji je dalo dodatno energijo, da je lahko lažje poskrbela zase in za svoje otroke. Ko je začela doživljati jezo, se je zmanjševalo doživljanje strahu in krivde, kar ji je dalo novo motivacijo in energijo za življenje. Pomembno je bilo vseskozi razločevati čustvene procese, ki so se odvijali znotraj nje, v odnosu med njo in nekdanjim partnerjem, ter procese, povezane s starševstvom.

Načrtno in sistematično so se med procesom pozitivno vrednotili še tako majhni koraki na poti okrevanja. Klientka je ob koncu terapevtskega procesa začela sprejemati ločitev in nanjo gledati širše. Prepoznala je pozitivne vidike te izkušnje, se veliko pozitivnega naučila o sebi, razvila nove dejavnosti in zanimanja, ki so jo veselila, se naučila postaviti sebe na prvo mesto, predvsem pa zaživeti bolj svobodno. V svoje okrevanje je vložila veliko truda, kar se je pokazalo tudi v odnosih s hčerama. Čeprav so prestale zelo zahtevno in težavno obdobje, so se bile na koncu sposobne proti koncu povezati globlje, bolj sočutno in ljubeče. Ločitev je tudi priložnost, da se odnosi poglobijo.

 

Proces čustvenega doživljanja klientke je prikazan v tabeli 1.

Tabela 1: Primerjava med čustvenim doživljanjem klientke na začetku in koncu terapevtskega procesa.

 

ČUSTVENO DOŽIVLJANJE LOČITVE

 

 

Na začetku terapevtskega procesa

 

Na koncu terapevtskega procesa
Pogled na ločitev

»To, da sem se ločevala, je zame pomenilo osebni poraz, nekaj, na kar nisem mogla vplivati, kljub vsemu trudu, ki sem ga do takrat vložila. Do takrat sem imela izkušnjo, da če sem se za neko stvar trudila in vanjo vlagala svoj trud, je s časoma prišel uspeh.«

 

»Ko danes pomislim na ločitev, sem vesela, da se je zgodila, ker mi je dala svobodo: čustveno in finančno. Lahko sem to, kar sem, in me nihče ne kritizira ali ponižuje. Zdaj bolj ločujem svoja čustva od drugih in jih ne sprejemam kot svoja. Ko pomislim na prehojeno pot in na to, kje sem danes, pomislim na hvaležnost. Hvaležna sem Bogu in življenju, da sem preživela, pretrpela in da zdaj lahko rečem, da znova začenjam živeti. «

 

Doživljanje žalosti

» Bila sem ves čas žalostna. Nisem mogla nehati jokati. Jokala sem po cele dneve, bila sem neutolažljiva. Jokala sem, dokler mi ni zmanjkalo solz. Bila sem ena sama žalost, kup nesreče.«

»Še vedno pridejo dnevi, ko sem žalostna. Vem, da ta žalost pride in tudi gre, tako kot veselje. Je del življenja. Naučila sem se jo sprejemati.«

 

Doživljanje strahu

»Doživljala sem ogromno strahu. Strah me je bilo, da me nekdanji partner zasleduje, strah, da bom izgubila hčeri, da se mi bo kar zmešalo, strah, da nisem dovolj dobra, strah, obsojanja okolice, strah, ali bom zmogla sama.«

 

»Včasih me je še vedno strah manipulacij prek otrok, vendar se nekdanjega partnerja ne bojim več toliko. Bolj zaupam vase.«

 

Doživljanje krivde »Krivo sem se počutila, ker  nisem dovolj naredila za odnos, da nisem bila dovolj dobra partnerka, pravzaprav me je bila v tistem obdobju ena sama krivda.«

 

» Krivde glede partnerstva ne čutim več. Občasno jo še začutim še, ko mi nekdanji partner govori, kaj vse pri puncah nisem prav naredila, vendar to ne traja dolgo.«
Doživljanje veselja »Takrat nisem čutila nobenega veselja, zdelo se mi je da se nimam česa veseliti, nisem videla nobenih razlogov za veselje.«

 

»Zdaj se veselim prihodnosti, izkušnje so mi pokazale, da nam prav super gre, skupaj se imamo lepo, se veliko presmejemo, nisem več črnogleda. Prišla sem v stik s svojim notranjim veseljem in optimizmom.«

 

Doživljanje materinstva »Čutila sem ogromno krivdo, da svojima hčerama nisem mogla zagotoviti normalne družine. O svojem materinstvu sem bila do takrat zelo prepričana. Po ločitvi pa se je pojavila tudi nova partnerka. Takrat sem se počutila popolnoma izigrano. Dekleti sta bili navdušeni nad njo, ker jima je kupovala nove stvari. Zdelo se mi je, kot da sem izgubila tudi njiju. Ko sta hčerki odhajali k očetu, se mi je zdelo, kot da pol mene manjka in da se del mene trga. «

 

»Moje materinstvo je danes izpolnjeno. Ni mi treba biti popolna mama, ampak mama, ki sliši svoje otroke. Dojela sem tudi, da nova partnerka ne ogroža mojega materinstva. Za svoji dekleti sem jaz še vedno mama. Veliko mi pomeni, da mi zaupata stvari in mi jih tudi povesta. Hčeri danes doživljata to, da imata pri meni dom. Vesta, da sem jima na voljo, predvsem v čustvenem  smislu.«

 

Doživljanje svoje ženskosti »Takrat se nisem počutila kot ženska. Vseeno mi je bilo, kako sem videti, nisem vedela, kaj potrebujem. Prepričana sem bila, da ne bom nikoli več imela drugega moškega. Zdelo se mi je, da me noben moški ne bo več želel, da sem grda, grozna, in da me je zato nekdanji partner tudi zapustil.«

 

»Ženskost zdaj veliko bolj doživljam. Mislim, da je do ločitve sploh nisem poznala. Nekje pa čutim, da se moram na tem področju še razvijati, da je to šele začetek poti.«
Telesne senzacije »V svojem telesu sem se takrat počutila izčrpano, pod stresom, nisem jedla, zjutraj sem bruhala. Zdelo se mi je, kot da moje misli plavajo, telo je sicer opravljalo svoje funkcije – hodila sem v službo, skrbela za hčeri in gospodinjstvo, nisem pa bila v stiku z njim. Še posebej težke so bile noči, ker sem se stalno prebujala, nikoli se nisem naspala.«

 

» Zdaj bolje čutim svoje telo, vem, kako se počutim, kaj rabim. Znam skrbeti zanj, se celo sprostiti in umiriti. Prej sem bila vseskozi napeta, pod kontrolo. Danes si celo kupim kakšno lepo oblačilo, nič ni narobe, če se uredim in se počutim lepo. Bolj prijazna sem do svojega telesa.«

Doživljanje terapevtskega procesa in odnosa s terapevtom »Spomnim se, da sem na začetku terapije samo  bruhnila v jok. To, da me je prvič nekdo slišal, kako hudo mi je, bil do mene sočuten in da me ni obsojal … Počutila sem se tako sprejeto, razumljeno, da sem samo jokala.«

 

»Vključenost v terapevtski odnos je bila zame bistvenega pomena, brez tega ne vem, kje bi bila danes. Naučila sem se izražati svoja čustva, spoznala, da svojim občutkom lahko zaupam, da sem lahko zmotljiva, pa še vedno v redu, da lahko sprejmem sebe v vsem, kar sem. To, da sem v času, ko se je vse podiralo, imela nekje varen odnos, nekoga, ki je zdržal z vsemi mojimi občutki in me ni obsojal, je bilo zame ključno, in lahko sem predelala tudi težke travme iz zgodnjega otroštva.«

 

 

SKLEP

Ločitev je zelo stresna, življenjska preizkušnja, ki prinese veliko sprememb in novosti. Od posameznika zahteva prilagoditev na spremenjene življenjske okoliščine, žalovanje za propadlim partnerskim odnosom in sprejetje izgube, ki jo za seboj pusti ločitev. Ustvariti je treba novo življenjsko pot, poiskati notranjo moč in korak za korakom sestavljati  koščke življenjskega mozaika. V času prilagajanja na ločitev je posameznik zelo ranljiv; takrat je lahko terapevtski odnos v veliko oporo, saj za nekaj časa predstavlja vir varnosti, sprejemanja in upanja, varen kraj, iz katerega lahko posameznik črpa moč za korake naprej, proti življenju.

 

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka

Strokovni članek objavljen v zborniku Zakonski in partnerski odnosi skozi pogled zakonske in družinske terapije

 

Viri in literatura:

Amato, P. R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of Marriage and Family, 62(4), 1269–1287.

Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi. Čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj, (Znanstvena knjižnica, 41). Ljubljana: Teološka fakulteta.

Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: Travma, medsebojni odnosi, družina,terapija. Celje: Društvo Mohorjeva družba.

Ganc, Damijan. 2015. Izzivi očetovstva po ločitvi, (Zbirka Medosebni izzivi, 1). Sevnica: Družinski inštitut Zaupanje.

Poljanec, Andreja in Barbara Simonič. 2008. Ko odnos propade. Socialno delo, 47(3/6), 249–257.

Rijavec Klobučar, Nataša. 2015. Emotional Changes after Divorce in Women. V: Gerjolj, Stanko (ur.), Godawa, Marcin (ur.). Faces of woman: in search of positive prospects. Krakow: The Pontifical University of John Paul II Press. 89–100.

Simonič, Barbara. 2015. Relacijska družinska terapija v teoriji in praksi. Soočanje z ločitvijo in relacijska družinska terapija. Ljubljana: Teološka fakulteta: Frančiškanski družinski center.

Wang, H. in Amato, P. R. 2000. Predictors of divorce adjustment: Stressors, resources, and definition. Journal of Marriage and the Family, 62(3), 655–668.

2019-04-04T08:46:35+00:00