Ločitev in otroci

Ločitev je stresna in psihično naporna življenjska preizkušnja, ki globoko poseže v življenja vseh vpletenih. Zajame vso družino in prizadene vsakogar. Ker prinese kopico sprememb in novosti v vsakodnevnem življenju pa tudi v medsebojnih odnosih, je to čas povečanega stresa in težkih čutenj za vse družinske člane. Čeprav je za zakonca ločitev lahko edini izhod iz dlje časa trajajoče stiske, je soočanje z njo za otroke pogosto travmatično in boleče, ne nazadnje pa se jim za vedno vtisne v spomin.

Družina, ki je otroku do takrat dajala strukturo, varnost in občutek pripadnosti, zdaj razpada. Razpada tudi odnos med staršema, za katerega otrok čuti, da mu predstavlja temelj njegovega obstoja. Sebe, medsebojne odnose in ves svet otrok zaznava prek staršev in družine, zato ločitev globoko zamaje temelje, na katerih je bilo do takrat postavljeno njegovo življenje. Ker ima rad oba starša, onadva pa odhajata vsak svojo pot, se v otroku naseli občutek razdvojenosti. Boji se, da bo izgubil njuno ljubezen. Življenje zunaj družine je zanj nepredstavljivo, hkrati pa vir nepredvidljivosti in nemoči. Strah ga je prihodnosti, saj ne ve, kaj mu bo prinesla.

Četudi so bili otroci v času pred ločitvijo priča številnim prepirom med staršema in napetemu družinskemu vzdušju, jih to ne more pripraviti na samo ločitev. Zanje je to povsem nova izkušnja, zato v tem času potrebujejo toplo in sočutno podporo vseh bližnjih, ki jim lahko že z majhnimi dejanji ljubezni pomagajo na poti okrevanja.

Čustveno doživljanje otrok in odnosne potrebe

Kako bodo otroci sprejeli ločitev, je odvisno od starosti, temperamenta, sposobnosti razumevanja in okoliščin, v katerih poteka ločitev.
Za nekatere otroke je lahko ločitev staršev prva zares težka preizkušnja v njihovem življenju. Navda jih s šokom, zmedenostjo, izgubo varnosti in globoko žalostjo. Lahko bodo nekatera čustva prvič čutili tako globoko in intenzivno. Za druge otroke pa lahko pomeni tudi konec dolgotrajne družinske agonije, še posebej v tistih družinah, kjer se pojavlja nasilje ali odvisnost. Tem otrokom ločitev pogosto prinese tudi olajšanje in povrnitev varnosti.
Otroci v prvih tednih in mesecih po ločitvi doživljajo veliko težkih čutenj, najlažje pa okrevajo ob sočutni podpori staršev in drugih pomembnih ljudi, ki jim pomagajo prepoznati in izraziti boleča čustva.

Na začetku navadno čutijo velik šok ob spoznanju, da gresta starša narazen. Šok je lahko za majhne otroke tako velik, da bodo povsem otopeli ali se vedli, kot da se ni nič zgodilo. Novico lahko tudi zanikajo, o njej dvomijo ali fantazirajo o tem, kaj vse bi lahko naredili, da bi starša spet zaživela skupaj. Ko začnejo sprejemati novico o ločitvi, občutijo globoko žalost, obup in nemoč. Lahko imajo občutek poraženosti, izgubljenosti ali osamljenosti. Svet okoli njih postaja prazen in nepovezan. V prvih tednih po ločitvi lahko veliko jokajo, so otožni, odmaknjeni, malodušni, apatični, otopeli in od žalosti tudi utrujeni. Lahko izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej radi počeli in so jih veselile, ali pa ravno v svojih konjičkih ali hišnih ljubljenčkih najdejo uteho, oporo in družbo.
Za otroke je ločitev izguba. V tem času žalujejo za vsemi malimi in velikimi stvarmi, ki so jih počeli skupaj s starši. Kadar ločitev povzroči tudi selitev ali menjavo šole, lahko otroci žalujejo tudi za svojim domom, prijatelji, sošolci in učitelji.

Povsem naravno in del okrevanja je, da imajo izbruhe jeze in besa. Pojavijo se kot odziv na neko otrokovo nezadovoljstvo, neizpolnjeno potrebo ali pričakovanja. Jeza je zdravo, konstruktivno čustvo, ki sprosti veliko energije iz telesa. Otroci imajo pravico, da čutijo katerokoli čustvo, tudi jezo. Neizražena, dlje časa trajajoča jeza lahko povzroči negativna prepričanja o sebi, drugih in svetu ali se razvije v zamero (na primer otrok odklanja stike z enim od staršev).

Otroci med ločitvijo izgubijo občutek varnosti in predvidljivosti. Prav nobenega nadzora nimajo nad tem, kar se dogaja, ničesar ne morejo spremeniti ali na karkoli vplivati. Strah jih je izgube starševske ljubezni in vseh sprememb, ki se dogajajo, skrbi jih lahko tudi poslabšan finančni položaj.
Občutek krivde je pri otrocih ločenih staršev zelo pogost, še posebej pri majhnih, saj si zaradi svojega egocentričnega razmišljanja ločitve ne znajo razložiti drugače kot prek krivde. Čutijo, da so nekaj morali narediti narobe, ker se drugače starša ne bi prepirala in se razšla. Krivo se lahko počutijo tudi takrat, ko v družbi enega od staršev uživajo in se imajo z njim lepo. Ves čas jim je treba zagotavljati, da niso v ničemer krivi za ločitev.

Kadar se otroci ne počutijo slišane in kadar jim nekaj manjka, bodo na to opozorili:

  • s spremenjenim vedenjem (sprememba učnega uspeha, odpor do šole ali vrtca, regresija oziroma vedenja, ki so jih že prerasli, izbruhi agresije, samodestruktivna vedenja);
  • s čustvenimi težavami (depresija, separacijska tesnoba);
  • z boleznimi psihosomatskega izvora (telesne bolečine, ki jih zdravnik ne more pojasniti).

Ne glede na starost obstajajo neke splošne potrebe vsakega otroka po ločitvi:

  • vsi otroci želijo pripadati, se počutiti ljubljeno od obeh staršev, pa tudi sprejeto, varno in zaščiteno.
  • redni, ljubeči stiki z obema staršema so pomembni za njihov zdrav razvoj.
  • potrebujejo »dovoljenje«, da imajo lahko še naprej radi oba starša. Tako dovoljenje otroka notranje razbremeni občutka, da mora izbirati med mamo ali očetom. Kadar starši otroku takega dovoljenja ne morejo dati ali mu preprečujejo stike z drugim staršem, so sami v stiski. V takem primeru bi bilo dobro, da bi si poiskali pomoč.
  • otroci potrebujejo skrbno, sočutno podporo staršev, ki se zanimajo za njihov čustveni svet. Pogovor o ločitvi je lahko zdravilen in ne sme ostati tabu tema. Prilagojen naj bo otrokovi starosti in stopnji razumevanja, pri čemer jih je treba zaščititi pred informacijami in čustvi, ki izhajajo iz propadlega partnerskega odnosa. Samo s pogovorom bodo starši dobili vpogled v čustveno doživljanje svojih otrok. Otrokovih čustev naj se ne ustrašijo, naj jih ne razvrednotijo ali zanikajo. Kadar otroci čutijo, da njihova čustva niso slišana, sprejeta in spoštovana, se v svojem jedru počutijo zavrnjene in manjvredne. Kadar se otroci odprejo, naj jih starši poslušajo in ne prekinjajo. Otroke naj poskusijo začutiti v njihovem doživljanju in jim rahločutno pomagati pri izražanju čustev. Doživljanje in izražanje različnih čustev, povezanih z ločitvijo, je za otroka ključno, saj tako lažje okreva. Sočuten, odprt in njihovi starosti prilagojen pogovor o ločitvi zmanjšuje negotovost in tesnobo, hkrati pa je priložnost za povezovanje in poglabljanje odnosa.
  • otroci potrebujejo spoštljivo komunikacijo med staršema. To za starša pomeni, da morata vložiti trud in napor v to, da otroka zavarujeta pred medsebojnimi prepiri in manipulacijami. To od njiju zahteva določeno mero osebnostne zrelosti, odgovornosti in truda. Čeprav je njun partnerski odnos končan, sta za vedno povezana kot starša. Starševska odgovornost se z ločitvijo ne konča, ampak nadaljuje.
  •  otroci potrebujejo starše, ki so sposobni na zdrav način poskrbeti za svoje čustvene potrebe in po ločitvi okrevati. Starši, ki poskrbijo najprej zase in svoje počutje, lahko lažje poskrbijo za svoje otroke. Kadar se starši težko soočajo z ločitvijo, naj si poiščejo oporo pri ljudeh, ki jim zaupajo, ali terapevtsko pomoč.
  • otroci morajo ohraniti stike s svojimi sorodniki. Ločitev lahko tudi v širši družini povzroči buren odziv in na dan lahko privrejo stare zamere, kar družinski razkol samo še poveča. Vsaka ljubeča bližnja oseba, ki jo ima otrok rad, lahko pozitivno prispeva k njegovemu okrevanju.
  • meje, struktura in dnevna rutina bodo v otrokov vsakdan počasi vračale občutek varnosti in predvidljivosti.
  • materialne dobrine ne morejo nadomestiti tega, kar otrok potrebuje od staršev.

Otroci prestanejo veliko čustvenih stanj. Navadno traja približno leto do dve, da se čustva počasi umirijo in se na ločitev prilagodijo. Otroci v tem času od staršev najbolj potrebujejo varnost, ljubezen, toplino in zaščito, predvsem pa občutek, da se zanje zanimajo in jih sprejemajo take, kot so. Prav ob ljubeči podpori staršev, sorodnikov in prijateljev se bo čustveni vihar v otrocih počasi umiril, svet okoli njih pa bo postajal vedno bolj barvit, varen in predvidljiv.

2018-04-25T07:09:41+00:00