Čas nosečnosti je za ženske pogosto povezan z občutki radosti, upanja in sreče, pa tudi s strahovi, povečano ranljivostjo in odgovornostjo. Otrok, ki raste znotraj materinega telesa, materi prebuja celo mavrico občutkov in ji s tem prebuja tudi njene spomine na otroštvo. Nosečnice, ki so v otroštvu doživele spolno zlorabo, se lahko začnejo spominjati svojih nezaceljenih ran in travmatičnih spominov. Telo jim kar naenkrat začne pripovedovati zgodbo, ki je še ne razumejo. Zanje je lahko to čas povečane stiske, ko se zabrišejo meje med preteklostjo in sedanjostjo.

Ninina zgodba

Nina se je novice, da je zanosila, razveselila bolj kot vse na svetu. Že dolgo ni čutila takšnega veselja. Bila je neskončno ponosna nase in na svoje mogočno telo, ki je dalo novo življenje. Sploh ni vedela, da lahko do tega majhnega otroka čuti tako močno ljubezen. Kot da bi njeno življenje dobilo nov smisel. Komaj je čakala na trenutek, ko bo otroka prvič zagledala in ga nežno stisnila k sebi. Čeprav so prvi nosečniški meseci potekali povsem normalno, sta se počasi in vztrajno v njeno telo »plazila« tudi velika črna tesnoba in strah. Včasih je bila na robu paničnega napada. Zdelo si ji je, da jo bo otrok požrl od znotraj in da nima prav nobenega nadzora nad svojim telesom, ki je postajalo vsak dan večje. Ko ji je ginekologinja povedala, da bo imela fantka, jo je stisnilo tako močno, da je komaj dihala, tudi premikati se ni mogla, le nemo in nemočno je strmela predse. Njeno telo je povsem »zamrznilo«. Občutek, da ima znotraj sebe fantka, ki ima moške spolne organe, jo je potisnil v grozo. Slike iz preteklosti so ji silile pred oči in imela je občutek, da se ji zloraba spet dogaja. Znotraj nje je kričala ta majhna deklica, prestrašena, nemočna, razbolena v dno duše, in prav nikogar ni bilo, ki bi jo lahko zavaroval. Pravi vihar občutkov je divjal v njej in zdelo se ji je, da je z njo nekaj hudo narobe in da se druge, »normalne« mamice tako ne počutijo. Nekaj dni po tem je kadila kot Turek, saj stres ob tej novici kar ni in ni popustil. Nato je imela dneve, ko je bila povsem otopela, odrezana sama od sebe in ni čutila prav ničesar. Spet drugič so jo preplavili močni strahovi, ali bo svojega otroka lahko zaščitila, zavarovala, in ali bo ona sploh lahko prava mamica? Vedela je le to, da želi dati svojemu otroku več, kot je prejela sama, in da bo to ranljivo bitje varovala s svojim življenjem. Ne bo pustila, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo njej. Nikoli! Zanj se bo borila kot levinja.

Nosečnost prebudi spomin ranjenega telesa

Takšno doživljanje nosečnosti pri Nini, ki je v otroštvu doživela spolno zlorabo, ni nič nenavadnega. Spolna zloraba je bila zanjo izrazito travmatična izkušnja, ki se ji je zapisala globoko v telo. Prav telo pa je med nosečnostjo začelo pripovedovati zgodbo, ki je sama še ni dobro razumela.
Nosečnost je bila zanjo, tako kot za vse druge ženske, čas povečane ranljivosti. Njeno telo so preplavili hormoni, doživljala je veliko sprememb tako na telesni, čustveni, socialni kot duhovni ravni. Te spremembe so v njej prebudile spomin na otroštvo in vse nezaceljene rane, ki jih je še vedno nosila v sebi. Čas nosečnosti je lahko naporno že za ženske brez izkušnje spolne zlorabe, za Nino pa je bil to tudi čas, ko se je njeno telo prebudilo in začelo glasneje govoriti o nečem, kar se ji je zgodilo že dolgo nazaj.

Zakaj pride do nečesa takega? Kako ima lahko nosečnost toliko moči, da prebudi spomin na zlorabo?
S tem ko je bila Nina bolj pozorna na svoje počutje in telo, hkrati pa izpostavljena mnogim situacijam, ki so bile po vzdušju močno podobne tistim, ki so jo nekoč v preteklosti že ranile, je njeno telo nanje reagiralo podobno kot nekoč.
Ko je zlorabo doživela kot deklica od nekoga, ki ga je imela rada, mu zaupala in bila od njega življenjsko odvisna, je njeno telo ob tem posrkalo vsa težka čutenja. Tudi ko je deklica odrasla v mlado žensko, je imela znotraj sebe še vedno tisto deklico, ki se je močno vznemirila vsakič, ko je čutila ujetost, strah, nemoč in občutek, da izgublja nadzor. Njeno notranjo deklico so občutja tako preplavila, da si zdaj tudi kot odrasla ženska pri tem ni znala pomagati. Spomin na preteklost se je prebudil v sedanjosti in njeno telo je spregovorilo v jeziku, ki si ga ni znala pojasniti. Pravimo, da se ji je prebudil telesni spomin.

Telesni spomin se prebudi kadarkoli in ob komurkoli

Telesni spomin vsebuje delčke spomina na zlorabo. Nini se je lahko prebudil prek zunanjih dražljajev, kot je sluh (na primer prek besed ali tona glasu ob ginekološkem pregledu in drugje), vonja, okusa, slik in dotikov drugih ljudi. Prebudil se ji je lahko tudi prek notranjih senzacij, ki jih je čutila v telesu. Povsem možno, da so jo na primer hitro bitje srca, težko dihanje, mišična napetost, senzacije znotraj telesa in njegova lega povsem nezavedno spomnili na nekaj, kar je nekoč doživljala ob zlorabi. Telesni spomin se ne nazadnje lahko prebudi tudi v medsebojnih odnosih, ki spominjajo na zlorabo (lahko bi na primer svojo ginekologinjo doživela kot nekoga, ki predstavlja avtoriteto, je do nje groba, ob tem pa bi začutila strah, nemoč in ujetost, ki izvirajo iz preteklosti). Zato je močno povezan z zlorabo, z nečim, kar se je zgodilo v preteklosti. Lahko se prebudi v sedanjosti, kadarkoli in ob komurkoli, kaže pa se na različnih življenjskih področjih, kot sta partnerstvo in spolnost, pri ženskah pa tudi med nosečnostjo in pozneje v materinstvu.
V nosečnosti se je Ninino telo zelo spremenilo. Trebušček in otrok v njem sta bila vsak dan večja, znotraj sebe pa je čutila otrokove premike in brce. Njej je to prebudilo občutek, da nekdo posega vanjo in si prilašča njeno telo. Ob tem se je počutila, kot da izgublja nadzor, da je ujeta in da ni nikjer izhoda. Prebudili so se ji občutki ob zlorabi, ki so bili potlačeni, zdaj pa so prek sprememb njenega telesa silili na plano. To jo je zelo prestrašilo, saj ni vedela, kaj se dogaja. Bila je zmedena. Počutila se je krivo, ker je otroka doživljala na tak način, in spraševala se je, kakšna mati bo temu otroku, če ga že zdaj tako doživlja. Ker je težko ločila preteklost od sedanjosti, se ji je zdelo, da se zloraba vsiljuje v to, kako doživlja sebe, svoje materinstvo in tega majhnega otroka znotraj sebe.
Med nosečnostjo je bila deležna tudi povečane pozornosti od ljudi, ki so jo obdajali. Bližnji, prijatelji ali komaj poznani ljudje so opazili njeno nosečnost in telo. Včasih so komentirali njen trebušček ali se jo brez dovoljenja dotikali. Čeprav so bili ob tem ljudje zanjo veseli, njej to ni prineslo veselja in sproščenosti. Nasprotno, dotiki so jo močno prestrašili, počutila se je izpostavljeno, osramočeno in umazano. Njihovi dotiki so jo spomnili na to, kako se jo je nekoč že nekdo tako dotikal, ne da bi to dovolila. Zato je svoje telo raje skrila v široka oblačila, saj se je tako počutila bolj zaščiteno. Ni želela, da bi kdorkoli še kdaj porušil njene telesne meje in vdiral v njen zasebni prostor, v njeno telo. Ko je trebušček postajal večji, ga ni mogla več skriti, in občutek, da zdaj vsi vedo, da je imela spolne odnose, ji je prebudil ogromno sramu. To je želela ohraniti kot skrivnost, kot nekaj, kar nihče ne sme izvedeti, saj bodo o njej menili, da je umazana, grešna in napačna.

Tudi ginekološki pregledi so bili zanjo velik izziv in stres. Tam je bilo veliko stvari, ki so jo močno spominjale na preteklost. Imela je občutek, da je izpostavljena. Zelo jo je prestrašilo, ko se je ginekologinja dotikala tistih delov telesa, ki so bili ob zlorabi še posebej izpostavljeni. To jo je tako prestrašilo, da je bila napeta kot struna. Ko ji je ginekologinja rekla, naj se sprosti, jo je to spomnilo na nekaj, kar je poslušala ob zlorabi. Občutki so se prebudili tako silovito, da se ji je zdelo, kot da se ji zloraba dogaja prav zdaj. Še dobro, da je bila ginekologinja dovolj pozorna, sočutna in je hitro ugotovila, da se z njo nekaj dogaja. Ko ji je vrnila občutek, da je na varnem, in jo bolj previdnozačela pregledovati, se je Nina lahko vsaj malo sprostila.

Čustveno doživljanje v času nosečnosti: nisi sama, si dovolj dobra mati!

Tako kot za Nino in vse druge nosečnice, ki so preživele spolno zlorabo, je pomembno, da se v svojem čustvenem doživljanju ne osamijo. Naj o svojih stiskah, strahovih, upih in pričakovanjih spregovorijo z ljudmi, ki jim zaupajo. Dovolj so že pretrpele, in ne zaslužijo si, da s tem ostanejo same. To, kar se jim dogaja, je nekaj povsem naravnega. V tem času lahko čutijo zelo različna, na videz med seboj nezdružljiva čutenja.
Pojavijo se lahko povečana tesnoba, želja po nadzoru sebe in okolice, potreba po perfekcionizmu, nenehna opreznost in napetost, ali pa občutek krivde, ker čutijo tako, kot čutijo. Strah jih je, da otrok v trebuščku čuti njihova čutenja. Sprašujejo se, ali bodo lahko dobre matere (boljše, kot je bila njihova mati) in ali bodo otroka lahko sprejele, mu zagotovile varnost in ljubezen, ki jo potrebuje.

Včasih težko najdejo smisel v tem, kar čutijo, ali pa ne zaupajo svojim občutkom, še posebej, če so se kot deklice naučile, da je to, kar čutijo, napačno, nepomembno ali nesprejemljivo. Zaradi svojega doživljanja niso prav nič čudne ali slabe, le odpira se jim nekaj, kar je bilo zakopano zelo globoko.
Prav zato je tako zelo pomembno, da najdejo oporo v ljudeh okoli sebe ali poiščejo strokovno pomoč, če je to potrebno. Predvsem pa, da ohranijo zavedanje, da niso same, in da se le prebujajo drobci preteklosti, ki se mešajo v sedanjost.

Pozitivno vrednotenje telesa in materinstva

Vse mamice pa ne doživljajo časa nosečnosti kot čas povečane stiske. Doživljanje nosečnosti je pri mamicah različno. Za nekatere je nosečnost tudi priložnost, da se osvobodijo okov preteklosti in prav izkušnja, da v sebi nosijo otroka, lahko v njih prebudi veliko prijetnih čutenj. Tako kot pri Nini tudi nanje nosečnost vpliva globoko, pozitivno in jim dá nov zagon za življenje. Ima to moč, da ženske začnejo sebe in svoje telo doživljati zelo sprejemajoče in ljubeče. Lahko celo prvič v življenju zares čutijo, kako ponosne so na svoje telo, ki je sposobno dati življenje. Svoj trebušček doživljajo kot varen prostor za njihovega otroka. Prav občutek, da so ga sposobne zavarovati, da bodo zanj nežno skrbele in ga negovale, jih navda z novo energijo in samozavestjo. Čutijo, da bodo svojemu otroku lahko dale tisto, česar same niso dobile, to pa jim daje novo upanje za svoje materinstvo.

Pot okrevanja in viri moči: sem dovolj dobra mati

Prav želja, da bi svojemu otroku dale več, kot so prejele same, jim pogosto dá nov zagon, da še naprej osebnostno rastejo ter iščejo dodatno oporo v partnerju in ljudeh, ki jim zaupajo. Ko iščejo stik s svojim telesom in ko mu dovolijo čutiti vse, kar pač čuti, potujejo k sebi. Med nosečnostjo se lahko prvič zavedo, kako močne in pogumne so, da jim je uspelo preživeti nekaj tako grozljivega. One so veliko, veliko več kot to, kar se jim je zgodilo. Moč, ki jo imajo v sebi, je prodorna, spomin pa se jim prebudi le takrat, ko je njihova psiha dovolj močna in same toliko na varnem, da lahko to sploh čutijo. Prav nosečnost in materinstvo jim lahko dasta priložnost za nov začetek.