Je terapevtska pomoč dovolj, da par reši vezo?

V osnovi je največ odvisno od para. Torej od ljubezni in pripravljenosti za delo oz. motivacije. Če se dve osebi resnično ljubita in imata motivacijo ter željo, da rešita svoj odnos, potem jima lahko terapevtska pomoč zelo pomaga, da lažje, hitreje in bolj globoko razrešita zaplete, ki se jima dogajajo. Pomoč tretje osebe, ki jima pomaga povrniti izgubljeni občutek varnosti in sočutja, lahko deluje zdravilno. Partnerja se lahko zapleteta v resnično globoke konflikte, ko drug drugega sploh več ne slišita in se zaradi svojih lastnih bolečin samo še dodatno ranita. Svoje težave rešujeta na ustaljen način, ki pa očitno ne deluje, zato se jima prepiri le ponavljajo. Terapevt jima pomaga to dinamiko prepoznati in razumeti, da ima vsak od njiju svojo resnico, da doživlja pravilno in resnično zanj, da pa je njuna dinamika tista, ki jima prinaša težave. Prepoznati je potrebno bolečino spodaj, ki konflikte poganja, ta pa je lahko že zelo stara in jo pogosto najdemo v otroštvu. Terapevtska pomoč v tem primeru ponuja priložnost, da se čustvene vsebine, ki par bremenijo, razrešijo na drugačen, bolj funkcionalen, sočuten in povezujoč način. Toda vedno je tako, da mora par tudi ob pomoči terapevta resnično delati na svojem odnosu. Terapevt namreč nima čudežne paličic, s katero bi lahko vse razrešil hitro in enostavno. Tu ni instant rešitev, je le trdo delo in zavezanost, da se v odnosu gradi skupaj.

 

 Se veliko ljudi sooča z ločitvijo?

Ja, ni jih malo. Npr. v preteklem letu je to izkušnjo doživelo nekaj več kot 2300 zakonskih parov. V to število niso zajeti tisti, ki zakonske zveze niso sklenili, pa so vseeno doživeli razhod.

 

Kateri je najpogostejši razlog za ločitev?

Razlogov za ločitev je toliko, kot je propadlih zakonov oz. odnosov. Kadar se partnerja razideta, gre vedno za skupek več dejavnikov, toda če bi posplošeno naštela nekaj najpogostejših, bi to bili: čustvena odtujenost, praznina znotraj odnosa, nezvestoba, nasilje in odvisnosti. Kadar ljudje doživijo nasilje ali partnersko odvisnost, lahko doživljajo, da bodo v tem odnosu povsem potonili in izgubili sebe, in v ločitvi vidijo še zadnjo možnost, da se njihova stiska prekine in se ponovno najdejo.

 

Kako izpeljati ločitev, da otrok ne bo prizadet?

Pomembno je vedeti, da nobena starost, razvojna faza ali spol, otroku ne more prihraniti bolečine ob ločitvi. Za nekatere otroke je ločitev velik šok, ki prinese ogromno bolečine, jeze, strahu in občutka, da se vse podira. Spet drugi otroci, ki so pred ločitvijo živeli v težkih razmerah, lahko ločitev doživijo kot olajšanje in čez čas pridobijo na samozavesti, ki so jo pred tem izgubili. Bodo pa otroci vedno čutili veliko neprijetnih čustev, od žalosti, bolečine, strahu, krivde, nemoči, občutka izgubljenosti, porušene varnosti in sramu. Pogosto otroci o teh občutkih težko ali pa sploh ne morejo govoriti, jih pa kažejo preko vedenjskih ali čustvenih težav, se npr. zapirajo vase, so jezni, prepirljivi, nočejo več sodelovati, se upirajo, manjši otroci močijo posteljo ali prevzemajo vedenja, ki so jih že prerasli. Pogosto tudi zbolijo, brez da bi zdravnik lahko odkril vzrok, psihosomatika pri njih je pogosta. Starši lahko s svojim sočutnim pristopom do otroka in razumevanjem njegove stiske veliko pripomorejo k temu, da otrok to obdobje lažje prestane. Najbolj pomembno je, da starša nista v konfliktu oz. da ta konflikt razrešujeta, ter da imata kvalitetno vezo s svojim otrokom. Posledice bodo ločitvi vedno sledile, toda če se starša vedeta  primerno in otroka zavarujeta pred svojim konfliktom , bodo otroci po ločitvi tudi okrevali. Otroci med ločitvijo potrebujejo starša, ki sta sposobna imeti ljubeč odnos z njim, med seboj pa ohranjata osnovno spoštovanje in primerno komunikacijo.

 

Se veliko parov odloči, da pride pred ločitvijo po nasvet, kako čim manj boleče speljati razvezo za otroke?

Nekateri pridejo, ja. Navadno tisti, ki ne vedo točno, kako bi ta proces izpeljali, da bi bilo otrokom najlažje. Takšni starši so odgovorni in zreli, saj jim ni vseeno za posledice, ki jih ločitev na otrocih pusti. Želela bi si, da bi starši večkrat lahko postavili otrokovo korist na prvo mesto, dali lastne zamere na stran in hitreje poiskali pomoč.

 

Kakšne posledice lahko otrok nosi otrok v odraslosti, če se starša ločita na grd način?

Visoko konfliktne razveze, kjer starša svojega konflikta ne razrešita leta in leta, vanj pa potegneta tudi svoje otroke, nanje nikoli ne vplivajo dobro in spodbujajoče. Otroci lahko nekatere čustvene, vedenjske ali miselne vzorce od staršev prevzamejo, ti pa lahko vztrajajo tudi v odraslost ali se preoblikujejo v resnejše težave, odvisnosti ali druge neprilagojenosti. Pogosto se to kaže tudi v lastnih intimnih odnosih.  Težave imajo lahko z zaupanjem, težje se predajo partnerju, izkazujejo naklonjenost, verjamejo v trdnost svojega odnosa in  hitreje pomislijo na to, da bi težave rešili z ločitvijo. Ob tem bi še omenila, da morajo biti starši zelo pozorni kaj sporočajo svojim otrokom. Mama, ki bo npr. hčeri rekla, da vsi moški varajo, ji lahko s tem vzbudi strah ali odpor do njih in to breme lahko hči nosi celotno življenje. Posploševanja in drugim oblikam manipulacije se morajo starši izogibati, prav tako pa zajeziti informacije, ki so se dogajale znotraj njihovega partnerskega odnosa ter jih ne prelagati na svoje otroke.

 

Kako okrevati po ločitvi, če smo odrasli?

Pomembno je, da si damo čas, ki ga posvetimo samo celjenju, in da smo do sebe prijazni. Ljudje v tem težkem času prebolevanja čutijo ogromno čustev, od jeze, osamljenosti, žalosti, občutka krivde, nemoči, zavrnjenosti, izdaje, obupa, brezizhodnosti, zamere. Toliko je čustev, ki jih je potrebno prečutiti v globine, pa tudi sprememb, novih izzivov, v telesu pa jim pogosto primanjkuje energije za karkoli. Tudi telo bo takrat izražalo stisko, zato ločene pogosto boli glava, želodec, tišči jih v prsih, težko spijo, se zberejo in tudi najpreprostejša opravila jim predstavljajo velik napor. Ne morejo se zares spočiti, misli pa jim venomer uhajajo k bivšemu partnerju. To so naporni časi, izredno boleči in zdi se, da se ne bodo nikoli končali. Zelo pomembno je, da takrat poskrbijo zase, so v naravi, počnejo aktivnosti, ki jih veselijo, se pogovarjajo z ljudmi, ki jim zaupajo, poiščejo pomoč, če čutijo, da jih vse skupaj presega in tonejo samo še globlje. Čustva si je potrebno pustiti doživeti, jih spustiti čez telo, pa bodo odtekla. Naše telo po naravni inteligenci ve, kako okrevati, če mu le pustimo.

 

Kaj se zgodi, če gremo iz enega razmerja v drugo?

Odvisno. Lahko zaključimo odnos po 20 letih, pa smo že zadnjih 15 let živeli zelo obupano in smo v tem času že prečutili vso žalost, jezo, obup, nemoč, vdanost. Ob prekinitvi odnosa se samo še osvobodimo in zaživimo na novo, tudi z novo osebo. Nekaj drugega pa je, če pred lastno bolečino, ki nam jo je razhod pustil, zbežimo v vezo z nekom novim, kar je sicer zadnje čase kar precej pogost pojav. Takrat bomo za seboj vlekli prtljago. Vsebine ki jih nismo predelali v prejšnjem odnosu, bomo prinesli v novo vezo. Nezavedne vsebine, ki najbolj bolijo, vedno iščejo možnost razrešitve, zato se nam bodo vrivale v življenje toliko časa, dokler jih ne bomo prepoznali in razrešili. Lekcije se učimo toliko časa, dokler jih ne osvojimo. Če se nam v vsaki vezi ponavljajo enake težave, se moramo vprašati zakaj. Ni partner tisti, ki nam jih povzroča. Čustva, ki jih doživljamo so naša, zato imamo do njih odgovornost. Nihče nam jih ne povzroča. Drugi ljudje ali dogodki nam samo dajo možnost, da stvari, ki potrebujejo celjenje, znotraj sebe prepoznamo.

 

Ali lahko škodujemo sami sebi, če pustimo, da nas ločitev povsem zagreni, če ne oprostimo?

Seveda, ločitev lahko ljudi tudi zelo zagreni, so polni jeze, zamer, želje po maščevanje in v teh občutkih lahko vztrajajo tudi dolgo čas. Na njihovo bolečino in občutek, da se jim je zgodila krivica, se veže jeza, če pa ta ni razrešena, se čez čas pretopi v zamero. Zamera s seboj nosi ogromno količino čustvenega naboja ter destruktivnih prepričanj. V osnovi odpuščanje odpira, zamera pa zapira ter obteži, in če želimo živeti brez nje, jo moramo spustiti. Ja, doživeli smo krivico, ni bilo pošteno, toda, ali bomo ostajali jezni in zagrnjeni, je povsem naša odgovornost.

Odpuščanje je zelo globok in kompleksen proces in glede njega kroži veliko napačnih prepričan. Ljudje pogosto mislijo, da odpustiti pomeni dovoliti človeku, da nas lahko znova prizadene. Drugo napačno prepričanje je, da oprostiti pomeni tudi pozabiti na vse, kar se je zgodilo, kar je nemogoče. Pozabiti ne moremo, toda odpustimo lahko. Tretje napačno prepričanje je, da mora drugi obžalovati kar je storil.  Drugi svojega dejanja lahko tudi ne obžaluje, ali pa je že mrtev in se nam ne more opravičiti. Oprostimo lahko vse, za kar se odločimo, seveda pa je za to potreben čas; včasih se odločitev za odpuščanje naredi v trenutku, včasih pa je proces spuščanja daljši. Nič ne gre na silo, ampak se ta proces dogaja v svojem ritmu srca, šele ko začutimo, da bi radi spustili. V vsakem primeru pa je potrebno v globno začutiti krivico, jezo, bolečino in žalost, ter se tem občutkom odpovedati in tvegati nekaj novega. Na tistega, ki nas je prizadel, moramo pogledati na drug način, kar pomeni včasih tudi, da razumemo tudi njegove rane, ki so ga vodile v tako dejanje. Tako počasi, toda z zavestno odločitvijo preoblikujemo naš pogled na tega človeka, ter spuščamo vsa čustva, ki nam ne koristijo več in nas bremenijo. Predvsem pa je pomembno vedeti, da to počnemo zase, za to, da se bomo mi počutili bolje. Tak proces nas globoko preobrazi. Je darilo, ki si ga podarimo sami sebi.

 

Kako vemo, da smo nekoga preboleli?

To vemo tako, da ko pomislimo na to osebo, ne začutimo več jeze ali globoke bolečine na način, ki bi nas obremenil. Ko resnično prebolimo, bodo neprijetna čustva do te osebe izvenela.  Nanjo bomo lahko pogledali  vsaj nevtralno, če že ne z neko hvaležnostjo, da smo se zaradi nje in te izkušnje tudi veliko naučili, se osebnostno razvili, napredovali. Najlepše pa je, ko nanjo lahko pogledamo z ljubeznijo, saj takrat vemo, da smo zelo napredovali in smo lahko nase upravičeno ponosni. Pomembno je, da iz izkušenj, ki so se nam zgodile, izluščimo največ zase in se premaknemo življenju naproti.

 

 

Intervju je bil objavljen v reviji Bodi zdrava, oktober 2019