Sočutje in empatija sta si sorodna, čeprav različna procesa in je včasih težko potegniti ločnico med njima. Oba izhajata iz sposobnosti, da čutimo, kaj čuti, misli ali doživlja drugi.
Razlika pa je v naši drži. Iz psihološkega vidika sočutje čutimo takrat, ko smo čustveno prizadeti ob bolečini nekoga drugega, katera nas lahko tudi tako preplavi, da mu ne zmoremo učinkovito pomagati (npr. bi videli nekoga z zlomljeno nogo, ki joka, se usedli poleg in z njim jokali). Empatija pa je, ko bolečino zaznavamo, smo v rahločutnem odnosu s to osebo, vendar se z njeno bolečin ne poistovetimo in čeprav to bolečino razumemo, nas ne vrže iz tira in ostanemo vsaj približno v ravnovesju. Takrat lahko tudi učinkoviteje pomagamo (npr. z njim ne jokamo, ampak ga odpeljemo k zdravniku). Empatija je pri terapevtskem delu ključna.
Potem pa je tu še duhovni pogled; vzemimo za primer taoistični. Taoisti verjamejo, da je sočutje vrlina oz. vrhunec vseh vrlin, ki je kot mešanica poštenja, prijaznosti, iskrenosti, spoštovanja, poguma in ljubezni. Zanje je sočutje višje stanje zavesti, torej ne samo čustvo ali občutek. Taoisti so sočutje zaznavali kot obliko najčistejše življenjske energije.
Upam, da mi je kljub zmešnjavi, ki vlada na tem področju, uspelo vsaj malo pojasniti razliko.
Bodimo sočutni in empatični. Svet nas potrebuje 
