Vsem nam se v življenju dogajajo krivice. Nekatere so manjše in jih hitro pozabimo, druge pa so lahko velike in nam ostanejo v spominu celo življenje. Pot odpuščanje je lahko dolga in naporna. Prebudi veliko žalosti in bolečine, razrešiti je potrebno potlačeno jezo in zamero, pa vendar je to ena izmed možnosti, kako se osvoboditi notranjega trpljenja, si povrniti življenjsko energijo in se ponovno odpreti ljubezni.

 

Marijina zgodba: Marija je bila kot majhna deklica pogosto sama doma. Oče in mama sta bila veliko v službi in morala je skrbeti za svoje mlajše brate in sestre. Tudi ko sta bila starša doma, sta se veliko kregala in marsikatera pikra, kritična in žaljiva beseda je letela tudi na malo Marijo. Ni razumela, kaj je naredila narobe in zakaj starša do nje ne moreta biti ljubeča. Počutila se je osramočeno, krivo in žalostno. Nikogar ni bilo, ki bi jo potolažil. Marija je odraščala v takem vzdušju, vse dokler se ni zaljubila in poročila. Ustvarila si je družino ter pridno delala v bližnjem podjetju. Skrbela je za svoje otroke in moža. V zakonu se je navadila, da mora potrpeti, prenesti vse žaljive besede in udarce. Čez čas se ji je zdelo, da jo to nič več ne boli in prizadene. Čutila je, kako se spreminja in postaja vedno bolj otopela. Le jeza v njej se je povečevala in tlela kot žerjavica. Jeza na moža, jeza na starše in jeza na sodelavce in nadrejene v službi. Zdelo se ji je, da se ji v življenju dogajajo same krivice ter da jo vsi le izkoriščajo. Hkrati pa si ni upala priznati, da postaja zamerljiva, opravljiva in zagrenjena, ter da je s tem prizadela tudi ljudi okoli sebe. Leta so minevala in ko so se pričele prve resne zdravstvene težave, se je Marija ustavila. Pogledala se je v ogledalo in opazila, kako zelo se njeno slabo počutje zrcali na njenem obrazu. Izgubila je lesk v očeh. Začutila je vso svojo nemoč, trpljenje, bolečino in bes, jezo na ves svet. Občutek je bil, kot da je v življenju zašla. Takrat, pred tistim ogledalom se odločila, da nekaj spremeni, da se ponovno najde, vzame življenje nazaj v svoje roke in se poda na pot odpuščanja. 

 

Marija je spoznala, da je v sebi dolga leta nosila zamere, ki so jo bremenile, izčrpavale in imele celo to moč, da so spremenile njeno osebnost, pogled na druge ljudi in svet okoli nje. Zelo pomemben korak je naredila že samo s tem, ko je prepoznala, kako zelo jo jeza povezuje z ljudmi, ki so jo prizadeli. Preko jeze in zamere je s temi ljudmi spletla nevidno, toda zelo močno čustveno vez, ki jo je bremenila vrsto let. S tem, ko se je odločila odpustiti, je dovolila, da gredo stvari stran od nje, da se dobesedno odlepijo. Pri odpuščanju gre vedno za svobodno odločitev posameznika, ki se je ne da izsiliti in se prične z iskreno namero, da ne želimo biti ujetniki krivičnih dogodkov iz preteklosti.

Če bi tudi sami radi odpustili krivice, ki vas bremenijo, vam lahko pri tem pomagajo nekateri koraki na poti odpuščanja.

 

Koraki odpuščanja:

 

  1. Priznanje, da je bilo dejanje nepravično in nas je prizadelo

Eden prvih korakov na poti odpuščanja je priznanje, da nas je krivično dejanje prizadelo. Prebudi se lahko globoka žalost, bolečina, nemoč, pogrešanje in osamljenost. Kot bi lupili sloje čebule, se premikamo skozi čustva, ki se nam pri tem odpirajo. Katerokoli čustvo se nam pri tem prebudi, ga je potrebno v polnosti začutiti in sprejeti. Sprejemanje bolečine ni razumski, ampak čustveni proces, ki ni enostaven in lahko traja. Navadno najbolj bolijo tiste stvari, ki so nam jih povzročili ljudje, katerim smo najbolj zaupali. Takrat v odnosu pride do boleče prekinitve medsebojnega stika in pojavi se žalost. Ker smo ljudje nagnjeni k temu, da se bolečih čustev izogibamo, lahko svojo čustveno rano prekrijemo tako, da jo potlačimo vase, zanikamo ali nanjo kar pozabimo. Na bolečino, s katero se ne želimo soočiti, se navadno prilepijo druga čustva, kot so krivda, sram ali jeza.

Večja kot je krivica, več časa in truda od nas zahteva sam proces in težje odpustimo. Na začetku smo lahko prepričani, da velikih krivic ni mogoče odpustiti. Toda odpustimo lahko vse, za kar se odločimo. Naša svobodna volja ima ogromno moč. In tudi, če se odločimo, da ne odpustimo, imamo do tega vso pravico. V odpuščanje se ni dobro siliti, če tega koraka pri sebi najprej ne začutimo. Odpuščanje se podari in je zastonjski dar samemu sebi, šele nato tistemu, ki nas je prizadel. Odpuščanje nam podari notranji mir in svobodo.

Ko enkrat začutimo bolečino, je potrebno jasno opredeliti odgovornost za krivično dejanje. Zanj je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroči in ne žrtev sama, ki se pogosto počuti krivo in osramočeno, ker ni zmogla ali znala ustaviti nepravičnega dejanja. S tem, ko se odločimo za odpuščanje še ne pomeni, da to dejanje pozabimo, zanikamo ali ignoriramo. Prav nasprotno. Krivičnega dejanja se ne more pozabiti in je nesprejemljivo, včasih lahko tudi kaznivo. Prav tako odpuščanje pomeni, da se krivice opravičuje ali se jih še naprej prenaša. To, kar se je zgodilo, je namreč narobe in se ne sme ponoviti. Pomembno je razumeti, da krivično dejanje ostaja neopravičljivo, medtem ko se osebi lahko odpusti. Oseba, ki nas je prizadela, znotraj sebe nosi prav tako dostojanstvo, kot ga imamo mi sami, pa če ji to priznavamo ali ne. Že samo zato, ker obstaja, ima neko vrednost. Na tej pomembni točki lahko torej razumemo, da je za samo dejanje vedno odgovoren tisti, ki ga povzroči, ter smo nadalje sposobni ločiti dejanje od same osebe. Jasna razmejitev nam bo omogočila lažjo pot pri razreševanju zamere.

 

  1. Razrešimo svojo jezo in zamero

Jeza je čustvo, ki pogosto najbolj ovira proces odpuščanja. Jeza je lahko konstruktivna, kadar gre za zdravo odločnost, ki nam pomaga, da zaščitimo sebe in svoje potrebe. Je naraven odziv na krivico. V primerih, kjer se žrtev ni mogla ali znala zaščititi, je še posebej pomembno, da si dovoli odkrito izraziti prvotno jezo, ki se nanaša na  nepravično dejanje. To pomeni, da jezo začuti, si jo prizna in si jo dovoli v polnosti doživeti. Pomembno je, da v jeznem stanju popolnoma sprejme tudi samo sebe ter si dovoli biti sprejet tudi od svojih bližnjih. S tem, ko oseba podoživi prvotno jezo, se ji pogosto prične preoblikovati tudi občutek osramočenosti in krivde, kar ji da novo moč za korake naprej, proti odpuščanju.

Po drugi strani pa je jeza lahko tudi močno izražena in takrat deluje kot obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred bolečino. Prizadeti se takrat neprestano jezi, lahko tudi glede ljudi in situacij, ki s prvotno krivico nimajo nobene povezave . V mislih lahko  tudi v nedogled preigrava dogodek, postaja ciničen, opravljiv, maščevalen ali sovražen. Pogosto se podoživljanje jeze, ki ni bila v polnosti izražena takrat, ko se je zgodila krivica, preoblikuje v čustvo zamere. Zamera ima to moč, da spremeni človekovo osebnost, njegov pogled na svet, mišljenje in čustvovanje. Človek, ki je bil nekoč vesel in poln življenja, lahko zaradi nakopičenih zamer postaja zagrenjen, izčrpan in brez življenjske energije. Pogosto se temu pridružijo še zdravstvene težave, saj so v stanju zamere stresni hormoni v telesu kronično povečani, kar slabo vpliva na vse organe v telesu. Pravimo, da zamera zastruplja telo.

Na tej točki lahko prepoznamo, kako so nas zamere zasužnjile ter se odločimo, da nekaj spremenimo. Edini izhod iz zamere vodi po poti odpuščanja.

Šele ko smo razmejili odgovornost za krivično dejanje in prišli v stik z bolečimi občutji, se bolečim in jeznim občutjem prostovoljno odpovemo. Čeprav imamo  vso pravico, da jih čutimo, se jim svobodno odpovemo, saj je končni cilj odpuščana to, da negativne misli, občutja in vedenja zamenjamo s pozitivnimi. Še vedno velja, da procesa odpuščanja ne moremo izsiliti ali prehiteti ter da vse korake delamo takrat, ko jih začutimo.

 

  1. Jedro odpuščanje je naša odločitev, da bomo odpustili

Odločitev, da odpustimo oziroma se vsaj odpremo možnosti za odpuščanje, je ključna in se nahaja v samem jedru odpuščanja. Lahko pride kot prvi korak ali pa znotraj nas dozoreva počasi. Ker imamo svobodno voljo, lahko odpuščanje kadarkoli tudi prekinemo, si vzamemo čas in če želimo, nadaljujemo takrat, ko smo pripravljeni. Odpuščanje prinaša s seboj tudi odločitev, da se prostovoljno odpovemo vsakemu maščevanju, obsojanju, žaljenju ali zavračanju storilca, tudi v najbolj prefinjeni obliki. To bo na koncu tudi eden izmed pokazateljev, ali smo odpuščanje tudi uspešno uresničili.

 

  1. Spremenimo svoje dojemanje storilca

Ta korak se lahko prizadetemu zdi skoraj nedosegljiv, vendar je razvijanje empatije do storilca ključno, če želimo odpuščanje razviti do konca. Naše razumevanje storilca in samega dejanja je lahko zelo ozko, saj smo osredotočeni le na nekaj vidikov njegove življenjske zgodbe ali osebnosti. Tako moramo razširit zorni kot, kar pomeni, da razvijamo razumevanje, iz katere ranjenosti oz. zakaj je storilec povzročil krivično dejanje. Ne pozabimo, da smo do tega koraka že uspešno razmejili odgovornost za dejanje kot tudi razmejili dejanje od same osebe. Šele takrat lahko razvijamo sočutje tudi do človeka, ki nam je povzročil krivico. Tudi njemu pripada prav tako dostojanstvo, kot ga sami nosimo v sebi, in verjetno mu je bilo v življenju prav tako veliko odvzeto ali povzročeno, kar boli. Ko začutimo njegovo bolečino in prizadetost, lahko postopoma nanj širimo svojo ljubezen, sočutje in naklonjenost, ki obstaja znotraj nas. Negativne misli, besede in dejanja počasi spreminjamo v pozitivne. Šele ko ljubezen toliko razširimo, da vanjo zaobjamemo tudi tistega, ki nas je prizadel, smo na dobri poti, da začutimo odpuščanje. Ljubezen, ki je nismo prejeli, damo nazaj. Ko nekaj damo, vedno (prej ali slej) dobimo povrnjeno. Zato pravimo, da je odpuščanje zastonjski dar, ki je v prvi vrsti namenjen nam samim, da bomo mi lažje živeli. V znak odpuščanja pogosto znotraj nas vzklije želja, da bi storilcu nekaj podarili. Lahko gre za prijazno misel, nekaj našega časa, ki ga preživimo z njim ali rože na grobu.

 

  1. Razširjeno dojemanje sebe in iskanje smisla

Odpuščanje spremeni tistega, ki odpušča. Opazili bomo, da smo se v mesecih ali letih, ko smo si prizadevali za odpuščanje, tudi sami spremenili. Pri sebi lahko prepoznamo stvari, ki so nas ovirale v življenju. Največjo spremembo smo vsekakor doživeli že s tem, ko smo iz pasivne vloge (»Zgodila se mi je krivica in nič ne morem glede tega.«) prešli v aktivno vlogo (»Odločil/a sem se, da odpustim.«). S tem, ko smo prevzeli odgovornost za svoje življenje, sebe ne dojemamo več kot žrtev: se manj smilimo sami sebi, nismo več tako nemočni, usmerjeni le na negativno ali samoponiževalni. Prepoznamo lahko tudi, kako smo se ujeli v lastna omejena prepričanja. Naš pogled na situacijo postaja bolj realen, mi pa bolj pomirjeni sami s seboj, z izkušnjo, storilcem in življenjem kot celoto. V doživetem lahko najdemo smisel: mogoče smo ravno zaradi te izkušnje postali močnejši, boljši, najdemo lahko nove življenjske cilje ali prav zaradi doživetega lažje pomagamo drugim, ki so se znašli v podobni situaciji. Prepoznali bomo tudi kopico drugih pozitivnih sprememb, ki so lastne nam samim in prav tak je tudi proces odpuščanja; globoko oseben.

Kako vemo, da smo odpustili? Odpuščanje začutimo. Začutimo, kako se razbremeni telo in  poveča se nam življenjska energija. Jeza in zamera nas ne obremenjujeta več, spremeni se naše dojemanje dogodka in osebe, ki nas je prizadela, zato preteklost nima več moči nad nami. Lažje ostajamo v sedanjosti, tukaj in zdaj, tudi odnosi z drugimi ljudmi so kvalitetnejši. Odpuščanje nam pomaga, da z vsakim dnem postajamo bolj svobodni in medsebojno povezani.

 

Glede odpuščanja je dobro vedeti tudi, da:

  • je odpuščanje individualen proces, namenjen žrtvi in ni odvisen od tega, ali storilec dejanje obžaluje ali ne. Slabo dejanje lahko stori tudi nekdo, ki je drugače dober do nas ali pa se krivice, ki jo je povzročil, sploh ne zaveda. Prav tako se lahko odpusti osebi, ki ne živi več med nami. Odpuščanje ni sprava, lahko pa vodi vanjo. Sprava je proces, kjer žrtev odpusti, storilec pa svoje dejanje obžaluje. Njun medsebojni odnos se okrepi in cilj je, da se med njiju povrne zaupanje;
  • smo tudi mi kdaj prizadeli drugega oz. se znašli v vlogi storilca. To nas lahko zelo bremeni in izčrpava, zato je pomembno, da priznamo svoje napake in se zanje opravičimo;
  • se nekatere krivice in zamere vlečejo iz generacije v generacijo, iz ene družbene skupine na drugo, iz enega naroda na drugega, saj lahko jeza rodi novo, še večjo jezo. Ljudje, ki se odločijo, da bodo stopili iz kroga zamer in sovraštva, so pogumni, notranje močni posamezniki, ki lahko pozitivno vplivajo na bodoče generacije;
  • se pri odpuščanju prepletajo miselne, čustvene in duhovne ravni, zato se pri tem krepi čustvena zrelost tistega, ki odpušča, saj odpuščanje prihaja iz njegovega srca;
  • lahko obsmrtne izkušnje ali težke bolezni hitro pospešijo proces odpuščanja, saj krivice postanejo nepomembne napram darilu življenja.

 

 

Napisala: Alenka Lanz

članek objavljen v reviji Jana, 11.12.2018