Vsi starši želijo preprečiti, da bi bil otrok kadarkoli žalosten. Toda, ali je to prav, da se otrok nikoli ne sooči z žalostjo?

Starši otroke ne morejo zaščititi pred tem, da ne bi v življenju doživeli bolečih izkušenj. To je nemogoče. Doživljali bodo bolečino, žalost in izgubo, ker so to sestavni deli našega življenja. Čustva so globoko povezana z našo človeško naravo in preprečevanje doživljanja čustev je tako, kot bi nekaj znotraj sebe porezali. Kadarkoli znotraj sebe nekaj porežemo, izgubimo stik s tem delom, izgubimo stik sami s sabo. Ta del zatremo, kar neizogibno vodi v slabo razumevanje sebe in drugih ljudi. Pred nekaterimi izkušnjami starši lahko zavarujejo otroka, pred drugimi ne. Najpomembneje pa je, kako senzitivni, rahločutni, ljubeči in čustveno prisotni so starši takrat ob otroku, ki nas takrat resnično potrebuje. Čustvena povezanost  zdravi še tako velike rane.

Ko so otroci žalostni, po navadi jokajo.

 Tako je. Žalost spodbudi jokanje. Solze so zdravilne, saj omogočajo telesu, da se sprosti napetosti in odloži bremena. Čeprav boli, ko jokamo, se zaradi globokega dihanja, ki sprošča telesno napetost, po njem navadno počutimo bolje, pričnemo se umirjati in lažje sprejmemo izgubo. Tako je tudi pri otrocih. Takrat ko otroci jokajo, jim je težko in so v stisk. Četudi jokajo zaradi izgubljene lego kocke in se nam njihova žalost ne zdi tako zelo pomembna, je za njih izguba še kako resnična. Kadar pa se otroku zgodijo še posebno težke stvari, kot so npr.  ločitev ali smrt staršev, selitev, izguba prijateljev, hišnih ljubljenčkov in drugi boleči dogodki, otroci še posebej potrebujejo našo ljubečo oporo in sočutje. Takrat žalujejo. Znotraj žalovanja lahko opazimo faze, značilne za otroke, kot so zanikanje, nasprotovanje, obup in razrešitev. V vsaki od teh faz lahko otroci ostanejo različno dolgo, včasih po več tednov ali celo mesecev. Pogosto čutijo tudi zmedenost, zapuščenost,  krivdo, strah, jezo ali sram. Občutek imajo, kot da jih ne nekdo izdaj, zapustil, da izgubljajo kontrolo. Majhni otroci lahko zaradi svoje egocentričnosti krivijo sebe za to, kar se jim je zgodilo, ali pa pričnejo pričnejo skrbeti za svoje starše , ki prav tako žalujejo. To so velika bremena, pretežka, da bi jih otroci nosili sami. Takrat bodimo ob njih. Vzemimo si čas zanje, jih poslušajmo, se zanimajno zanje, jih objemimo in pocrkljajmo. In to počnimo toliko časa, kolikor je potrebno, znova in znova.

 Če otrok ne joka, kako vedo, da je žalosten? Kaj so tisti prepoznavni znaki, na katere morajo biti starši še posebej pozorni?

Tudi če otrok ne joka, starši čutijo njegovo žalost. Začutijo jo v svojem telesu. Če se umirijo in prisluhnejo sebi, tudi intuitivno vedo, kaj otrok takrat znotraj sebe doživlja in kaj potrebuje. Včasih solze kar ne stečejo. Toliko je neke bolečine, pa vendar solze ne pritečejo. Nekateri otroci, še posebej so k temu nagnjeni fantki, lahko zaradi družbenih norm težje izražajo svojo žalost. Neizražena žalost gre vedno na telo. Otroci se zaprejo, izgubijo interes za stvari, ki so jih radi počeli, postanejo otopeli, apatični, nejevoljni, osamljeni, imajo nočne more ali spremenijo način hranjenja. Včasih težko najdejo prave besede za to, kako se počutijo, ker je vsega preveč. Vedno pa bodo starši našli opozorilne znake. Ali se spremeni njihovo vedenje, čustvovanje ali pa doživljajo telesne bolečine, katerim zdravniki ne najdejo vzroka. To so vedno znaki stiske, klici na pomoč, ki se lahko pojavijo tudi ko se zdi, da je že vse hudo mimo. Vzemimo jih resno. Nezmožnost izražanja žalosti je za otroke izredno obremenjujoče in težavno. Takrat potrebujejo še posebej veliko varnosti in rahločutnega sprejemanja nas odraslih. Ko so otroci dovolj na varnem, ko se lahko zares sprostijo, lahko tudi začutijo žalost, ki se nabira v njih. Takrat postane varno in solze stečejo.

Kako lahko starši pokažejo otroku, ga naučijo, da se sooči z žalostnimi občutki? Kaj mu lahko povedo?

Starši otroke učijo soočanja s svojimi čustvi že od prvega dneva naprej. To počnejo preko vzora. S tem, ko se starši soočajo z lastno žalostjo, učijo tudi svojega otroka, kako se lahko sam spopada z bolečino. Predvsem pa bodimo z otrokom čustveno povezani. Pomagajmo mu najprej žalost prepoznati (»Si žalosten, kajne?), nato sprejeti (»Vse je OK, če si žalosten«) in izraziti (»Vse je OK, tudi če jokaš. Jaz sem s tabo in rad te imam«).

Kakšne posledice ima v odrasli dobi zatiranje žalostnih občutij?

Zatiranje žalosti, tako kot vsako zatiranje čustev, povzroči slabo poznavanje sebe in drugih. Kadar smo žalostni, iščemo načine pomiritve. Včasih smo se sposobni pomiriti sami, še lažje pa je, da najdemo bližino nekoga, ki ga imamo radi in mu zaupamo. Kadar čutimo, da smo si blizu, kadar nas nekdo v tej žalosti začuti in sprejme, nas to potolaži in pomiri. Žalost se zmanjša ali razblini. Kadar pa smo se kot otroci naučili, da žalosti ne smemo izražati, bomo šli čez življenje tako, da bomo porezali del sebe vsakič, ko bomo doživeli bolečino ali izgubo. Vsakič sproti bomo izgubljali stik s sabo, pri tem pa postavljali okoli sebe obrambne zidove, ki nam bodo pomagali, da te žalosti ne bomo več začutili. Toda med tistimi zidovi ostajamo sami. Potrti, osiromašeni in prazni. Praznino pa je najlažje zapolniti s kašno substanco ali odvisnostjo, ki za hip pomaga, da postane notranja bolečina znosnejša…vse dokler realnost življenja spet ne potrka na naše zidove in se po spirali zavrtimo globlje navzdol. Zato je pomembno ohranjati zdrave, ljubeče odnose, vsak dan sproti iskati stik s sabo in skrbeti za svoj notranji mir.

 

Intervju objavljen na spletnem portalu Bibaleze.si (Čustvovanje otrok, 2.del)