Potovanja so moja strast. Najprej tista po svetu, ko me je mladostniška vznesenost kar sama nesla na svojih krilih. Svet in ljudje, ki sem jih pri tem spoznavala, so bili moji veliki učitelji. Malo po malo so širili moje obzorje. Ne glede na to, kje sem bila, sem se med ljudmi vedno počutila prijetno in sprejeto. Četudi smo govorili različne jezike, živeli svoje življenje v drugačni kulturi in imeli različno vero, so nas povezovala čustva, ki smo jih skupaj doživljali. Ta so univerzalna. Veselje, zanimanje, naklonjenost in hvaležnost. Ljubezen. Čarobne sestavine, ki stkejo nevidne in močne vezi med nami.
Nadeti si nahrbtnik na ramena in se pogumno podati v svet, prinaša užitek, vendar ni vedno tako zelo preprosto. Zame je bila najpomembnejša učna urica tista iz zaupanja. Kako zaupati neznanim ljudem? Kako zaupati sebi v krajih, kjer še nikoli nisem bila? Bom slišala svoj notranji glas dovolj dobro, da se bom izognila nevarnostim, ob tem pa ne bom prikrajšana za lepe izkušnje? Bom zmogla?
Zaupanje je čustvo, ki se gradi znotraj bližine z drugim človekom. Kadar smo v odnosih na varnem, ko imamo občutek, da so naše potrebe slišane in mi sami spoštljivo uzrti v očeh drugega, takrat se gradi zaupanje. Izkušnje, da se lahko odpremo in pri tem nismo ranjeni, se počasi združujejo skupaj. In ko so dovolj močne, lahko že samo na podlagi tega bolj optimistično zremo v prihodnost.
Poteptano zaupanje boli, še posebej, kadar se nam slabe izkušnje ponavljajo. Takrat se lahko naučimo, da življenje z nami ni prijazno, da je bolje, če okoli sebe zgradimo visoke, debele zidove, ki nas bodo varovali. Tiho in na samem negujemo svojo bolečino. Takrat težko prepoznamo, kako se košček za koščkom zapiramo toku življenja. Ne pustimo, da bi nas potegnilo v svojo sredino, ker preveč dvomimo, da lahko tam sploh še najdemo kaj lepega zase.
Večina pa nas jadra nekje vmes. Razvijamo se, ko premagujemo strahove, mirimo naše dvome in gradimo zaupanje vase, v odnose, druge ljudi in svet. S kako lepimi odtenki se obarva naše življenje, ko zaupamo!
Ko danes gledam nase in na tisti čas, ob tem pa čutim ves popotniški žar, ugotovim, da sem zaupala z vsem srcem. To ne pomeni, da sem imela zaupanje že dokončno izoblikovano. Ne, z vsakim dnem, vsako novo izkušnjo sem ga gradila, padala in znova gradila. In se pri tem učila, da zmorem prepotovati puščave, se izgubljati v zvokih deževnega gozda ali priti čez himalajske prelaze, ki jemljejo sapo.
Življenje je bilo radodarno do mene, tudi ko sem doživljala težke izkušnje, in mi, ko je bil čas pravi, na pot pripeljalo ljudi, ki me zdaj spremljajo tudi pri raziskovanju svoje notranjosti. Pokazali so mi, kako lepa so potovanja v moje globine, svetle in temne, za kar sem jim neizmerno hvaležna.
Potovanja so moja strast. Vlečejo me v prepuščanje, tveganje in raziskovanje, hkrati pa me neizogibno vodijo v nove podvige. Začetek popolnoma samostojne terapevtske poti, prenovljena spletna stran in pisanje bloga so novi podvigi. Učim se, kako zaupati globlje. Dobrodošli na potovanju z mano!
Alenka
