VPRAŠANJE: Lepo pozdravljeni. Končno sem se opogumila in vam pisala. Z možem sva pred ločitvijo. Najin odnos je že več let prazen in odločila sva se, da bo bolje, če živiva narazen. Imava dva otroka, stara 8 in 10 let. Zelo naju skrbi, kako bosta prenesla novico o ločitvi. Vem, da otroka čutita, da med nama nekaj ni v redu, ampak samo, ko pomislim, da jima povedala za ločitev, me stisne v celem telesu in pričnem jokat. Zanima me, na kaj naj bova z možem pozorna, ko bova novico povedala otrokoma?
Zaskrbljena mama
ODGOVOR: Lepo pozdravljeni, draga mamica. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Čez zelo zahtevno, stresno in čustveno naporno obdobje greste. Odločitev za ločitev ni nikoli enostavna in je navadno sprejeta v času nevzdržne stiske. Upam, da imate ob sebi oporo ljudi, ki jim zaupate in niste sami. Ločitev lahko povzroči veliko bolečine, saj se je potrebno posloviti od partnerskega odnosa, ki je na nek način dajal občutek varnosti. Čez veliko sprememb in novosti boste šli vsi skupaj. Verjamem, da vas skrbi tudi za otroka, zato si skupaj poglejva, kako je otrokom najbolje sporočiti to novico. Dobro je, da starša otrokom za ločitev sporočita skupaj in da pri tem umirjeno govorita oba. Vsi moteči dejavniki, kot so TV, radio in telefoni, naj bodo ugasnjeni. Pazljivo izbirajta besede, ki naj bodo prilagojene starosti otrok in sposobnosti razumevanja, ter bodo hkrati osvetlile najpomembnejše spremembe in potek dogodkov. Bolje je recimo reči, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od sedaj živela narazen, kot pa, da se nimata več rada, ker to lahko otrokoma vzbudi strah, da bosta nekoč prenehala imeti rada tudi njiju. Najpomembnejše teme naj bodo: kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre. Pojasnita, kako se bosta od sedaj naprej s tem staršem srečevala in kaj se bo spremenilo. Najosnovnejše informacije torej. Otroka bosta lahko v velikem šoku, lahko bosta reagirala z jezo, žalostjo,se zaprla vase ali kaj drugega. Vsa čustva je dovoljeno čutiti in izraziti, saj jima bo to pomagalo pri žalovanju in omogočilo okrevanje. Ločitev je zanju izguba, ki jo je potrebno izžalovati. Takrat še posebej potrebujeta vaju kot sočutna starša, ki bosta služila kot vir varnosti, opore, nežnosti in razumevanja. Večkrat jima ponovita, da ju imata nadvse rada in ju bosta vedno imela, da imata lahko onadva rad njiju, da v ničemer nista kriva za vajino ločitev in da bosta še naprej skrbela zanju tako, kot do sedaj. Kako dobro se bosta otroka prilagodila na ločitev, je v veliki meri odvisno od okoliščin ločitve, njunega temperamenta, starosti, predvsem pa vajinega čustvenega okrevanja. Slednje je bistveno, ker iz nedokončanega okrevanja pri starših izhajajo največji zapleti pri okrevanju otrok (starša se lahko v odnosu ohranjata tudi preko jeze in zamere, med seboj težko komunicirata, kar posledično vpliva tudi na kvaliteto njunega starševstva). To za vaju pomeni, da bosta tako kot otroka, šla čez težka čustva, kot so žalost, jeza, krivda, strah, obup, nemoč, osamljenost, sram in še kaj. Pustite si čutiti, vzemite si čas, poskrbite zase. Res je, da ločitev prizadene in za vedno ostane v spominu, vendar je lahko tudi priložnost poglabljanja odnosov in nekaj, kar okrepi. Vam želim veliko notranje moči, poguma ter sočutja so sebe in svojih otrok!
Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.
