Moja pot: iz teme v svetlobo — z roko terapevtke, ki mi je pomagala vstati

Ob koncu terapevtskega procesa, ko sva se s klientko poslavljali, sem jo prosila, če bi lahko zapisala stavek ali dva o tem, kako je doživela prehojeno pot. Ko se ena zgodba končuje in se na obzorju že svitajo novi življenjski koraki, je dobro in smiselno doživeto pretopiti v pisano besedo. Klientka mi je zgodbo dala v vpogled in dovoljenje, da jo objavim. Z njenim dovoljenjem jo lahko preberete tudi vi.

 

 

Sem dobra oseba. To danes vem z globoko gotovostjo, ki je nekoč ni bilo. V življenju sem preživela preveč slabega, da bi to lahko verjela. Odraščala sem v družini z izjemno strogim, hladnim očetom, ki ni znal izražati ljubezni in mamo, ki je požrla ogromno njegovega slabega vedenja in poniževanja. Moj oče je pred leti umrl in je za sabo pustil veliko neizrečenega. Terapevtka mi je pomagala, da sem lahko žalovala z zavedanjem, da sem naredila, kar sem lahko. Da sem se osvobodila, ne da bi sovražila in da ga imam lahko rada, čeprav sem zaradi njega v otroštvu veliko pretrpela, saj je del mene.

Moja mama je najbolj ljubeča oseba, kar jih poznam , a je žal njena požrtvovalnost name prenesla vzorce, ki so me učili, da so ljubezen, potrpljenje, tišina, prenašanje, rešitev za težave v slabem odnosu. Da je treba vztrajati, tudi ko boli. Da je treba razumeti druge, še preden razumeš sebe. S terapevtko sva se mojih vzorcev lotili z nežnostjo in pogumom. Pokazala mi je, da imam lahko svojo mamo rada, cenim vso njeno pomoč in jo spoštujem, hkrati pa zavestno izberem drugačen način življenja. Da lahko prekinem verigo, ne da bi prekinila vez. Naučila me je, da je ljubezen lahko tudi jasna, odločna, zaščitniška do sebe. Da ni sebično postaviti meje — temveč nujno.

V zgodnjih najstniških letih postala otrok spolne zlorabe. Kasneje sem se znašla v razmerjih, ki so bila polna vzorcev, ki jih nisem razumela — a sem jih ponavljala. Poročila sem se z moškim, z njim zanosila in šele kasneje izvedela, da je zasvojen z drogami in alkoholom. Pred tem sva živela v odprtem razmerju, nato pa v zakonu polnem njegovih prevar in laži. Takrat nisem znala postaviti meje, nisem živela z možnostjo, da lahko rečem “ne”. Nisem razumela, da zvestoba ni stvar dogovora, temveč spoštovanja.

Ko sem zanosila, sem trpela za poporodno depresijo. Iskala sem pomoč pri več psihologih, a šele ob tej terapevtki sem ugotovila, kaj pomeni resnično terapevtsko zavezništvo. Kako pomembno je izbrati strokovno dobro podkovano osebo. Spoznala sem razliko med terapevtom in res dobrim terapevtom. Med tistim, ki posluša, in tistim, ki vidi in usmeri. Ki ne le razume, ampak tudi vodi — nežno, a odločno. Ki ti pomaga najti pot, ne da bi ti jo vsilil.

Z današnjim znanjem, z orodji in jasnostjo, ki mi jih je dala terapevtka, vem: že od začetka je mož kazal veliko stvari, zaradi katerih se danes zagotovo ne bi spustila v razmerje z njim. Rdeče zastavice so bile povsod — a jaz jih nisem znala prepoznati. Danes jih vidim. In ne samo to — danes jih spoštujem. Ne iščem več izgovorov za tuje vedenje. Ne iščem več ljubezni tam, kjer ni spoštovanja.

Najpomembnejši preboj je zame prišel, ko mi je terapevtka pomagala videti resnico: da živim v odnosu, prepojenim z lažmi, in da tega ne morem spremeniti s svojim trudom. Živela sem z nekom, ki z mano ni ravnal lepo in me je že skoraj utopil v mojih solzah. Brez njenega uvida tega ne bi bila sposobna priznati. In šele s pomočjo terapij sem razumela kaj pomeni, ko ti nekdo ves čas laže. Da besede niso nič, če niso podprte z dejanji. In čeprav je bila odločitev, da končam zakon, popolnoma moja — bi brez njene podpore in jasnosti morda še vedno verjela, da moram vztrajati in še naprej trpeti.

Skupaj sva z možem eno leto obiskovala partnersko terapijo, dokler ni on odnehal. Jaz pa sem vztrajala. Razšla sva se in že dve leti se ločujeva, v težkem postopku, tudi zaradi vpletenosti drog in alkohola. V tem času sem bila finančno izčrpana, psihično izmučena in pogosto na robu. A terapevtka me ni spustila. Bila je kot luč v megli — jasna, mirna, prisotna.
Z njeno pomočjo sem začela razumeti vzorce, ki so me vodili v odnose, kjer sem bila vedno manj pomembna od drugih. Pokazala mi je, da se vzorci ne ponavljajo sami od sebe — mi jih ponavljamo, dokler jih ne ozavestimo. Naučila me je, kako jih prepoznati, kako jih razstaviti, in kako jih zamenjati z zdravimi odzivi.

Dolgo časa me je bilo strah. Bala sem se očeta svojega otroka — njegove jeze, njegovih manipulacij, posledic.  Zaradi strahu sem večkrat sprejemala odločitve, ki so ohranjale mir — navidezni mir — namesto, da bi izbrala varnost. Raje sem tiho trpela, kot da bi tvegala konflikt. Raje sem ostajala, kot da bi šla. Raje sem razumela druge in jim poskušala pomagati, kot da bi zaščitila sebe in svojo hčer.

Danes se ne bojim več. Ne bojim se več živeti. Ne bojim se več sprejemati odločitev. Ne bojim se več reči “ne”. Ne bojim se več izbrati sebe. Moja moč ni več odvisna od tega, kaj drugi mislijo ali počnejo. Moja moč je v meni. In to je največja svoboda, kar sem jo kdaj občutila.

Dolgo sem bila prepričana, da bom z možem šla čez vse prepreke. Dolgo sem verjela, da je ločitev poraz. Da se poročiš samo enkrat. A v terapiji sem spoznala, da ločitev pomeni izbiro sebe. Izbiro resnice pred iluzijo. Izbiro varnosti pred pravljico, ki sploh ni bila resnična. Spoznala sem, da je varnost mene in moje hčerke bolj pomembna od ideje o popolni družini. In da je otrok — če mu zagotoviš stabilen, ljubeč in varen dom — lahko v redu, tudi če starša nista skupaj.  Ne pomeni, da si neuspešen. Danes živim. In vidim, da je sreča mogoča. Da je mir dosegljiv. Da je ljubezen do sebe temelj, ne dodatek.

Ljudje so mi na moji poti pogosto govorili: “Moraš imeti rada sebe.” A nihče mi ni znal povedati, kako. Kako naj imaš rad sebe, če si bil naučen, da moraš biti tiho? Da moraš potrpeti? Da moraš dati, ne da bi kaj prejel? Da je zate dovolj čisto malo, ali pa še manj. Tega me je naučila šele terapevtka. Naučila me je, da ljubezen do sebe ni fraza — je praksa. Je odločitev. Je vsakodnevna izbira, da se poslušaš, da se ne izdaš, da se ne zapustiš.

Največje darilo, ki mi ga je dala, je bilo razumevanje meja. Rekla mi je: “Ti si čudovita oseba, polna dobrih vrlin. Ustvarila si čudovit sončen vrt, z raznobarvnimi rožami. Ampak okoli tvojega vrta ni nobene ograje. In kaj se vam zgodi — ljudje pridejo z buldožerji in porušijo vaš prečudovit vrt. In kaj naredite vi? Greste med blato in ruševine, pobirate pomendrane cvetlice in na ves glas vpijete: “Poglejte, saj imam še! Vzemite še to!” In res sem to počela. Dovoljila sem, da so pohodili moje vrednote, mojo nežnost, mojo iskrenost, mojo ljubezen.

Danes je drugače. Okoli svojega vrta sem postavila lepo belo ograjico. Ne visoko, ne grozečo — ampak jasno. Nihče je ne prestopi, če ni sposoben biti tam z mirnostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. Moj vrt je še vedno čudovit. Zdaj ga varujem. Ker vem, da je vreden.

Terapevtka me je tudi naučila, da čustev ne obvladujemo tako, da jih potlačimo — temveč jih razumemo. Danes znam prepoznati, kaj čutim, zakaj to čutim, in kaj mi ta občutek sporoča. Poslavljam se od občutkov, ki mi ne koristijo. Ne bežim več pred sabo. Ne iščem več potrditve zunaj sebe. Znam biti s sabo — in to mi je dovolj.

Postala sem drugačna. Rešila sem se mnogih vzorcev. Naučila sem se kovati svojo srečo, biti samostojna, samozadostna. Rada se imam. Moj način razmišljanja je okrepljen z orodji, ki mi pomagajo obvladovati neprijetne dele mojega življenja. V preteklosti sem odplačevala tuje dolgove, vlagala denar v srečo drugih ljudi, sedaj pa to privoščim sebi.

Moje življenje se je drastično spremenilo — in končno sem zaživela. Za svojo srečo sem letos naredila izpit za motor, ga kupila in na moji poti se je zame naredil nov prostor.

Trenutno s hčerko živiva v najemu, a bova morali stanovanje zapustiti. Ob tej informaciji sem se zopet znašla v stiski. Razmišljala sem o nakupu — a skoraj bi sprejela odločitev iz panike. Terapevtka me je upočasnila. Naučila me je, da prave odločitve ne prihajajo iz stisnjenosti, pritiska in strahu – temveč iz miru. Da moram zaupati sebi. In sem. Počakala sem in poslušala sebe.

Namesto garsoniere naju s hčerko jeseni čaka prostorno, lastno stanovanje, z lepim vrtom in garažo in kjer bo hčerka imela svojo sobo. Vse, kar sem si vedno želela. In do tega sem prišla sama. Brez drugih. Brez moškega, brez staršev, brez »reševalcev«. Sama. Z vero vase, z delom na sebi, z ljubeznijo do sebe.

To ni le stanovanje. To je najin dom. To je moj prostor. Moj mir. Moj dokaz, da sem sposobna ustvariti in živeti življenje, ki mi pripada.

Zadnje terapije so bile kot klepet ob kavi s prijateljico. Nič kaj dosti ni bilo več za reševati. Terapevtka mi je predlagala, da zaključiva, čeprav so njena vrata zame vedno odprta. In vem — če jih bom kdaj potrebovala, bom spet tam.

Nisem še spoznala terapevtke, ki bi tako dobro vodila srečanja, usmerjala na pravo pot, a hkrati pustila, da dejansko delaš sam. Bila je moj zaveznik, moj mentor, moj tihi steber. In Alenki hvaležna bom do konca življenja.