Partnerski odnosi so naše zrcalo. Zaradi svoje globine in navezanosti na ljubljeno osebo v sebi nosijo posebno moč. Lahko nas transformirajo, preobražajo in zdravijo, lahko pa poglobijo naše stare rane, bolečine in strahove. Prav v partnerskem odnosu se najbolj izraža vprašanje: SI TU ZAME? In povratno: SEM JAZ TU ZATE?
Kadar čutimo, da smo povezani z ljubljeno osebo, se v naši notranjosti naselita mir in varnost. Misli so jasnejše, telo sproščeno in pri srcu nam je toplo.
Ko začutimo, da povezanost slabi, na to opozorimo. Sprva vabimo v pogovor, predlagamo skupne aktivnosti, pozornost izkazujemo z drobnimi gestami ali poskušamo odnos razbremeniti s humorjem. Počnemo vse tisto, kar je na začetku odnosa ustvarjalo bližino. Na zunaj je vidno naše vedenje, pod njim pa se skrivajo globlje čustvene potrebe.
Naše temeljne potrebe so varnost, povezanost, pripadnost, sprejetost, spoštovanje, cenjenost in predvsem ljubezen.
Ko te potrebe dlje časa ostajajo nezadovoljene, nanje začnemo opozarjati glasneje in manj funkcionalno.
S kritiko, obsojanjem, sramotenjem, prelaganjem krivde, kričanjem, umikanjem ali tišino zelo glasno sporočamo, da nam nekaj pomembnega manjka. Naše potrebe postanejo bolj vidne, hkrati pa jih izrazimo na načine, ki pogosto še dodatno zmanjšujejo občutek varnosti in povezanosti.
Ste že opazili, da se v prepirih pogosto ponavljata dve dinamiki – zasledovanje in umikanje?
ZASLEDOVANJE
Zdi se, kot da si eden od partnerjev bolj želi pogovora, saj v njem konflikt prebudi tesnobo, ki jo težko prenaša. Prepir doživlja kot grožnjo povezanosti. Ko je ne čuti, se njegove misli in občutki močno usmerijo v partnerja. Verjame, da bi se počutil bolje, če bi se partner le nekoliko spremenil.
Partnerja potrebuje kot potrditev lastne vrednosti. Želi si bližine, ljubezni in občutka pripadnosti, saj mu to vrača občutek varnosti. Kadar začuti oddaljenost, ga preplavijo močna čustva.
Najprej se želi pogovoriti, iskreno razkriva svoje potrebe, prosi in spodbuja. Če se ne počuti slišanega, tesnoba narašča. Začne se pritoževati, kritizirati, partnerju pripisovati odgovornost za svoje počutje in v prepiru ne odneha, saj želi težavo rešiti takoj.
Njegove potrebe se lahko na koncu izrazijo skozi kričanje, zahteve ali obupan jok. V ozadju se pogosto skriva globok občutek zapuščenosti in nepomembnosti. Takrat pravimo, da je v poziciji zasledovanja, saj je njegova potreba po povezanosti večja kot pri partnerju.
Pogosti stavki partnerja v dinamiki zasledovanja:
- »Nikoli nimaš časa zame. Vse drugo ti je pomembnejše. Počutim se zapostavljeno.«
- »Ne slišiš me, ne vidiš me in nočeš govoriti z menoj.«
- »Vedno se umikaš in me puščaš samo.«
- »V ta odnos vlagam samo jaz.«
- »Do mene prideš samo, ko si želiš spolnosti.«
UMIKANJE
Drugi partner se konfliktu želi izogniti, saj mu prepir povzroča močan občutek nelagodja in ogroženosti. Stres v njem prebudi potrebo po umiku.
Na začetku poskuša situacijo omiliti s šalo, preusmeritvijo pogovora, logičnimi razlagami, nasveti ali obrambo. Pogosto ima občutek, da mora imeti prave odgovore na vsa vprašanja. Tako prikriva globlji strah, da karkoli naredi, nikoli ne bo dovolj dobro.
Včasih popušča in želi ustreči, da bi bil sprejet. Del sebe in svojih čustev skriva, ker se boji, da bi konflikt še poslabšal.
Če je odraščal v okolju brez čustvene bližine, se danes s svojimi občutki težko znajde. Čustva potiska vase, dokler jih ne more več nadzorovati. Takrat lahko izbruhne, nato pa se umakne v tišino, kjer skuša razumeti, kaj se je pravkar zgodilo.
Čeprav navzven pogosto deluje mirno, je njegovo telo pod velikim stresom. Težko se vrne nazaj v stik, saj je svoje potrebe po povezanosti dolga leta potiskal na stran. V sebi se pogosto počuti praznega, zavrnjenega in ne dovolj dobrega. Takrat pravimo, da je v poziciji umikanja.
Pogosti stavki partnerja v dinamiki umikanja:
- »Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. Samo napadaš me.«
- »Ne razumem, zakaj se tako razburjaš.«
- »Karkoli naredim, ni nikoli dovolj dobro.«
- »V tem prepiru ne morem nikoli zmagati.«
- »Moji občutki ti niso pomembni.«
- »Samo jaz dajem pobudo za spolnost.«
Če njune besede razumemo kot sporočila, ki razkrivajo globlja čustva in potrebe, v njih najdemo globlji smisel. Tudi njuno vedenje pogosto ni nič drugega kot obupan poskus, da bi ponovno vzpostavila stik.
Za hip se ustavimo še pri njuni dinamiki.
Razmišljajmo o njej kot o vzorcu ZUNAJ – ZNOTRAJ – ZUNAJ.
Na zunaj se zgodi sprožilec, ki v človekovi notranjosti prebudi čustva, ta pa vodijo v vedenje. Prav to vedenje postane nov sprožilec za partnerja, zato se negativni cikel vedno znova ponavlja.
Na primer:
- »Ko rečeš, da ponovno kompliciram (sprožilec), se počutim neslišano in nepomembno (čustva), zato postanem jezna in kritična (vedenje).
- Moja kritika nato postane sprožilec zate. V tebi prebudi bolečino in strah, da nisi dovolj dober (čustva), zato se umakneš v drugo sobo (vedenje).
- Tvoj umik postane nov sprožilec zame. Počutim se zapuščeno in še bolj tesnobno (čustva), zato pridem za tabo in vpijem nate (vedenje). Tako se negativni cikel nadaljuje.«
Pomembno je, da prepoznamo svoje sprožilce, pridemo v stik s svojimi čustvi in prevzamemo odgovornost za svoje vedenje.
Ko partnerja prepoznata svoj negativni cikel, razumeta, kako močno vplivata drug na drugega. Težava ni eden ali drugi partner, temveč dinamika med njima. Ko jo uspeta prepoznati, ustaviti in spremeniti njeno smer, se v odnos postopoma vračata občutek varnosti in ljubezni.
Ko lahko o tem spregovorita ranljivo, sprejemajoče in v varnem okolju, se v odnos vračata varnost in bližina. Oba znova začutita, da nista nasprotnika, temveč ekipa. In prav takrat lahko drug drugemu odgovorita na najpomembnejše vprašanje partnerskega odnosa:
»Da, tukaj sem zate.«
Več informacij o partnerski psihoterapiji je zapisanih na tej povezavi.
