Sem dobra oseba. To danes vem z globoko gotovostjo, ki je nekoč ni bilo. V življenju sem preživela preveč slabega, da bi to lahko verjela. Odraščala sem v družini z izjemno strogim, hladnim očetom, ki ni znal izražati ljubezni in mamo, ki je požrla ogromno njegovega slabega vedenja in poniževanja. Moj oče je pred leti umrl in je za sabo pustil veliko neizrečenega. Terapevtka mi je pomagala, da sem lahko žalovala z zavedanjem, da sem naredila, kar sem lahko. Da sem se osvobodila, ne da bi sovražila in da ga imam lahko rada, čeprav sem zaradi njega v otroštvu veliko pretrpela, saj je del mene.

Moja mama je najbolj ljubeča oseba, kar jih poznam , a je žal njena požrtvovalnost name prenesla vzorce, ki so me učili, da so ljubezen, potrpljenje, tišina, prenašanje, rešitev za težave v slabem odnosu. Da je treba vztrajati, tudi ko boli. Da je treba razumeti druge, še preden razumeš sebe. S terapevtko sva se mojih vzorcev lotili z nežnostjo in pogumom. Pokazala mi je, da imam lahko svojo mamo rada, cenim vso njeno pomoč in jo spoštujem, hkrati pa zavestno izberem drugačen način življenja. Da lahko prekinem verigo, ne da bi prekinila vez. Naučila me je, da je ljubezen lahko tudi jasna, odločna, zaščitniška do sebe. Da ni sebično postaviti meje — temveč nujno.

V zgodnjih najstniških letih postala otrok spolne zlorabe. Kasneje sem se znašla v razmerjih, ki so bila polna vzorcev, ki jih nisem razumela — a sem jih ponavljala. Poročila sem se z moškim, z njim zanosila in šele kasneje izvedela, da je zasvojen z drogami in alkoholom. Pred tem sva živela v odprtem razmerju, nato pa v zakonu polnem njegovih prevar in laži. Takrat nisem znala postaviti meje, nisem živela z možnostjo, da lahko rečem “ne”. Nisem razumela, da zvestoba ni stvar dogovora, temveč spoštovanja.

Ko sem zanosila, sem trpela za poporodno depresijo. Iskala sem pomoč pri več psihologih, a šele ob tej terapevtki sem ugotovila, kaj pomeni resnično terapevtsko zavezništvo. Kako pomembno je izbrati strokovno dobro podkovano osebo. Spoznala sem razliko med terapevtom in res dobrim terapevtom. Med tistim, ki posluša, in tistim, ki vidi in usmeri. Ki ne le razume, ampak tudi vodi — nežno, a odločno. Ki ti pomaga najti pot, ne da bi ti jo vsilil.

Z današnjim znanjem, z orodji in jasnostjo, ki mi jih je dala terapevtka, vem: že od začetka je mož kazal veliko stvari, zaradi katerih se danes zagotovo ne bi spustila v razmerje z njim. Rdeče zastavice so bile povsod — a jaz jih nisem znala prepoznati. Danes jih vidim. In ne samo to — danes jih spoštujem. Ne iščem več izgovorov za tuje vedenje. Ne iščem več ljubezni tam, kjer ni spoštovanja.

Najpomembnejši preboj je zame prišel, ko mi je terapevtka pomagala videti resnico: da živim v odnosu, prepojenim z lažmi, in da tega ne morem spremeniti s svojim trudom. Živela sem z nekom, ki z mano ni ravnal lepo in me je že skoraj utopil v mojih solzah. Brez njenega uvida tega ne bi bila sposobna priznati. In šele s pomočjo terapij sem razumela kaj pomeni, ko ti nekdo ves čas laže. Da besede niso nič, če niso podprte z dejanji. In čeprav je bila odločitev, da končam zakon, popolnoma moja — bi brez njene podpore in jasnosti morda še vedno verjela, da moram vztrajati in še naprej trpeti.

Skupaj sva z možem eno leto obiskovala partnersko terapijo, dokler ni on odnehal. Jaz pa sem vztrajala. Razšla sva se in že dve leti se ločujeva, v težkem postopku, tudi zaradi vpletenosti drog in alkohola. V tem času sem bila finančno izčrpana, psihično izmučena in pogosto na robu. A terapevtka me ni spustila. Bila je kot luč v megli — jasna, mirna, prisotna.
Z njeno pomočjo sem začela razumeti vzorce, ki so me vodili v odnose, kjer sem bila vedno manj pomembna od drugih. Pokazala mi je, da se vzorci ne ponavljajo sami od sebe — mi jih ponavljamo, dokler jih ne ozavestimo. Naučila me je, kako jih prepoznati, kako jih razstaviti, in kako jih zamenjati z zdravimi odzivi.

Dolgo časa me je bilo strah. Bala sem se očeta svojega otroka — njegove jeze, njegovih manipulacij, posledic.  Zaradi strahu sem večkrat sprejemala odločitve, ki so ohranjale mir — navidezni mir — namesto, da bi izbrala varnost. Raje sem tiho trpela, kot da bi tvegala konflikt. Raje sem ostajala, kot da bi šla. Raje sem razumela druge in jim poskušala pomagati, kot da bi zaščitila sebe in svojo hčer.

Danes se ne bojim več. Ne bojim se več živeti. Ne bojim se več sprejemati odločitev. Ne bojim se več reči “ne”. Ne bojim se več izbrati sebe. Moja moč ni več odvisna od tega, kaj drugi mislijo ali počnejo. Moja moč je v meni. In to je največja svoboda, kar sem jo kdaj občutila.

Dolgo sem bila prepričana, da bom z možem šla čez vse prepreke. Dolgo sem verjela, da je ločitev poraz. Da se poročiš samo enkrat. A v terapiji sem spoznala, da ločitev pomeni izbiro sebe. Izbiro resnice pred iluzijo. Izbiro varnosti pred pravljico, ki sploh ni bila resnična. Spoznala sem, da je varnost mene in moje hčerke bolj pomembna od ideje o popolni družini. In da je otrok — če mu zagotoviš stabilen, ljubeč in varen dom — lahko v redu, tudi če starša nista skupaj.  Ne pomeni, da si neuspešen. Danes živim. In vidim, da je sreča mogoča. Da je mir dosegljiv. Da je ljubezen do sebe temelj, ne dodatek.

Ljudje so mi na moji poti pogosto govorili: “Moraš imeti rada sebe.” A nihče mi ni znal povedati, kako. Kako naj imaš rad sebe, če si bil naučen, da moraš biti tiho? Da moraš potrpeti? Da moraš dati, ne da bi kaj prejel? Da je zate dovolj čisto malo, ali pa še manj. Tega me je naučila šele terapevtka. Naučila me je, da ljubezen do sebe ni fraza — je praksa. Je odločitev. Je vsakodnevna izbira, da se poslušaš, da se ne izdaš, da se ne zapustiš.

Največje darilo, ki mi ga je dala, je bilo razumevanje meja. Rekla mi je: “Ti si čudovita oseba, polna dobrih vrlin. Ustvarila si čudovit sončen vrt, z raznobarvnimi rožami. Ampak okoli tvojega vrta ni nobene ograje. In kaj se vam zgodi — ljudje pridejo z buldožerji in porušijo vaš prečudovit vrt. In kaj naredite vi? Greste med blato in ruševine, pobirate pomendrane cvetlice in na ves glas vpijete: “Poglejte, saj imam še! Vzemite še to!” In res sem to počela. Dovoljila sem, da so pohodili moje vrednote, mojo nežnost, mojo iskrenost, mojo ljubezen.

Danes je drugače. Okoli svojega vrta sem postavila lepo belo ograjico. Ne visoko, ne grozečo — ampak jasno. Nihče je ne prestopi, če ni sposoben biti tam z mirnostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. Moj vrt je še vedno čudovit. Zdaj ga varujem. Ker vem, da je vreden.

Terapevtka me je tudi naučila, da čustev ne obvladujemo tako, da jih potlačimo — temveč jih razumemo. Danes znam prepoznati, kaj čutim, zakaj to čutim, in kaj mi ta občutek sporoča. Poslavljam se od občutkov, ki mi ne koristijo. Ne bežim več pred sabo. Ne iščem več potrditve zunaj sebe. Znam biti s sabo — in to mi je dovolj.

Postala sem drugačna. Rešila sem se mnogih vzorcev. Naučila sem se kovati svojo srečo, biti samostojna, samozadostna. Rada se imam. Moj način razmišljanja je okrepljen z orodji, ki mi pomagajo obvladovati neprijetne dele mojega življenja. V preteklosti sem odplačevala tuje dolgove, vlagala denar v srečo drugih ljudi, sedaj pa to privoščim sebi.

Moje življenje se je drastično spremenilo — in končno sem zaživela. Za svojo srečo sem letos naredila izpit za motor, ga kupila in na moji poti se je zame naredil nov prostor.

Trenutno s hčerko živiva v najemu, a bova morali stanovanje zapustiti. Ob tej informaciji sem se zopet znašla v stiski. Razmišljala sem o nakupu — a skoraj bi sprejela odločitev iz panike. Terapevtka me je upočasnila. Naučila me je, da prave odločitve ne prihajajo iz stisnjenosti, pritiska in strahu – temveč iz miru. Da moram zaupati sebi. In sem. Počakala sem in poslušala sebe.

Namesto garsoniere naju s hčerko jeseni čaka prostorno, lastno stanovanje, z lepim vrtom in garažo in kjer bo hčerka imela svojo sobo. Vse, kar sem si vedno želela. In do tega sem prišla sama. Brez drugih. Brez moškega, brez staršev, brez »reševalcev«. Sama. Z vero vase, z delom na sebi, z ljubeznijo do sebe.

To ni le stanovanje. To je najin dom. To je moj prostor. Moj mir. Moj dokaz, da sem sposobna ustvariti in živeti življenje, ki mi pripada.

Zadnje terapije so bile kot klepet ob kavi s prijateljico. Nič kaj dosti ni bilo več za reševati. Terapevtka mi je predlagala, da zaključiva, čeprav so njena vrata zame vedno odprta. In vem — če jih bom kdaj potrebovala, bom spet tam.

Nisem še spoznala terapevtke, ki bi tako dobro vodila srečanja, usmerjala na pravo pot, a hkrati pustila, da dejansko delaš sam. Bila je moj zaveznik, moj mentor, moj tihi steber. In Alenki hvaležna bom do konca življenja.

The post Moja pot: iz teme v svetlobo — z roko terapevtke, ki mi je pomagala vstati appeared first on Alenka Lanz.

Zadnji podatki Statističnega urada RS kažejo, da se je v letu 2020 razvezalo 1.774 parov – od tega jih je 833 imelo otroke. Vsak tretji otrok v Sloveniji doživi ločitev staršev in dejstvo je, da zaradi tega tako ali drugače vedno doživlja bolečino. Ali je zanj lažje, če se starša, ki nikakor ne najdeta skupnega jezika, ločita v njegovem najzgodnejšem obdobju, ko je še dojenček in malček ali pozneje?

Vsaka ločitev je zgodba zase. Običajno v času ločitve odrasli največ pozornosti namenijo partnerskemu odnosu, ki propada. Ljudje se navadno ločujejo v obdobju najhujše stiske in velike bolečine, ko že dlje časa opažajo, da v razmerju niso zadovoljni, slišani in se ne počutijo ljubljene. Za nekatere je ločitev edina mogoča rešitev njihovega konflikta. Kadar imajo pari še otroke, to seveda pomeni, da ločitev zavibrira v vsej družini in so tudi otroci prizadeti. Velikokrat mislimo, da bodo majhni otroci manj prizadeti kot starejši, a dejstvo je, da ločitev prizadene vse otroke – ne glede na starost in spol in njihovo razvojno fazo.

V vsakem obdobju, pa če so malčki ali najstniki, začutijo razdor?

V vsaki starosti otroci začutijo, da so starši pod izrednim stresom, vznemirjeni, preplavljeni z bolečino in je njihovo telo nesproščeno, napeto. Otroci se od rojstva oziroma celo že od spočetja naprej razvijajo v povezavi z avtonomnim živčnim sistemom staršev; to pomeni, da občutijo pomirjenost, ko so starši pomirjeni, vznemirjenost, ko so vznemirjeni ipd. Prav zato, ker so telesa tako zelo prepletena oziroma povezana, lahko sami občutijo tudi izjemno globoko stisko, ko so starši obremenjeni z lastno bolečino. Otroci torej vzdušje in čustva zaznajo prek telesa. Drži tudi, da imajo v primerih, ko se starši uspejo raziti na sporazumen način, se znajo dogovoriti za sodelovanje v kar najvišjo korist svojih otrok ter si želijo, da bi otroci po ločitvi kar najbolje okrevali tudi tako, da najprej sami kar najbolje okrevajo, otroci bolj kratkoročne posledice. Drugače je tam, kjer se starši nikakor ne morejo medsebojno sporazumeti, se ves čas prepirajo oziroma so v visokih konfliktih še leta po ločitvi. Pri teh otrocih lahko opazimo dolgotrajne posledice po ločitvi.

Ali drži trditev, da se otrok ločenih staršev tudi sam v odraslosti v skoraj devetdesetih odstotkih loči?

Tako visoko številko slišim prvič. Res pa je, da so otroci ločenih staršev takrat, ko sami gradijo svoje partnerske odnose, pred zelo velikimi izzivi. Raziskovalci so v njihovih partnerskih odnosih našli pogoste skupne značilnosti, denimo to, da jih je lahko bolj strah vstopanja v resne zveze, bolj dvomijo v trajnost odnosa, veliko težje povsem zaupajo in se partnerju povsem predajo; lahko izražajo tudi manj pripadnosti odnosu in hitreje pomislijo na ločitev, ko se zgodi določeni konflikt. Prav v partnerskih odnosih namreč  pridejo na plano oz. se želijo zaceliti rane iz otroštva. Od posameznika je odvisno, kako uspešno se tega loti, ko si reče denimo: »Okej, mogoče moja starša nista zmogla rešit konflikta, jaz pa danes imam to moč, sem svoj človek, lahko si poiščem pomoč, če česa ne znam ali zmorem, lahko zaupam.« Zaupanje, ki se podre med ločitvijo staršev v otroštvu, se lahko začne ponovno graditi v odraslosti prav v partnerstvu. Takrat se najbolj odprejo primarne rane iz otroštva.

Tako se lahko vsaj delno zacelijo?

Treba se je zavedati, da posameznikovo zaupanje vedno temelji na odnosu, ki ga je imel s starši, ko je bil še otrok. Ob ločitvi staršev oziroma ob opazovanju njunega slabega razmerja se ga lahko dotaknejo določene škodljive dogme ali nauki. Kadar je bila denimo mama izdana in prevarana s strani očeta, se lahko v hči vtisne nenapisano, a trdovratno sporočilo, kot je: »Moškim se ne sme zaupati.« Hči ima prav zaradi takšnega vtisnjenega sporočila iz preteklosti pozneje v odraslosti lahko težave, saj težje zaupa svojemu partnerju.

Včasih, kadar je otrok več, se nekateri ob ločitvi in ko so zadosti stari, odločijo, da bodo živeli pri mami, drugi izberejo očeta, seveda je v obeh primerih priporočljiva ohranitev stalnih stikov z drugim staršem. Ali je bolje, da gre hči za stalno živeti k mami in sin k očetu, ali je morda v določenem obdobju odraščanja priporočljivo obratno?

Odvisno od posamezne družine. Pri določenih ločitvah je treba otroke umakniti na varno, jih zaščititi, ker je lahko eden od staršev nasilen, odvisnik, zlorabljajoč, nefunkcionalen. Pa vendar se tudi v takšnih primerih išče možnosti, na kakšen način sta lahko otrok in starš v določenem stiku; v nekaterih primerih slednje tudi ni mogoče. Pri ločitvah, ki niso na omenjenem polu ekstrema, pa je največ vredno, če starša razumeta, da je v najvišjo korist otroka to, da ima časovno uravnovešene stike z obema staršema.

Takrat otrok podobno časovno obdobje preživi z obema staršema?

Da. To pomeni, da otrok ne gre samo za eno sredo na teden ali vsak drugi vikend k očetu, temveč da časovna uravnovešenost sledi principu 50:50 ali 40:60. Raziskave kažejo, da lahko takšna razmerja  zelo pozitivno vplivajo na razvoj otroka.

Ali je prav, da se otrok sam odloči, pri komu bo živel?

Otroka postaviti v pozicijo, ko mora izbirati, pri komu bo živel – to je zanj nemogoče. To je tako, kot bi ga silili v izbiro, koga ima raje. Starši otroka nikoli ne bi smeli postaviti v takšen položaj, kaj šele sodišča. To je zelo podobno, kot če bi mami, ki ima enako rada svoja dva otroka, rekli, naj si izbere, s katerim si želi živeti, drugega pa naj odpošlje stran. Prva naloga odraslih med ločitvijo torej je, da popolnoma zaščitijo otroka in ga ne izpostavljajo težkim pritiskom. Prav je, da se mu prisluhne, kje se počuti prijetneje, a dokler otrok nima povsem razvitih možganov, to pa se zgodi nekje okoli 25. leta, težko v polnosti razume daljnosežnost svoje odločitve in posledice, ki jo le ta prinaša.

Prvi vzor za hčerko je mama, za sina pa oče. Ali je posebej škodljivo, če se prekineta omenjeni vezi?

Zagotovo, vendar velja enako za stike s staršem nasprotnega spola. Oba starša sta enako pomembna in otroka bistveno sooblikujeta. Prav je, da razumeta oziroma si želita, da ima njun otrok dobre odnose z obema; kadar to spodbujata, hkrati tudi krepita svoje starševske kompetence.

Četudi so stiki zgledno urejeni, pa je otrok pod precejšnjim pritiskom, ko mora ves čas potovati sem in tja ter ima običajno dve svoji sobi. Ena od popolnih rešitev naj bi bila, vsaj glede na predloge nekaterih socialnih delavk, da živi le v enem stanovanju, v katerem se izmenjujeta le starša, a tega si večina ne more privoščiti.

To sploh ni dobra rešitev. Dejstvo je, da bo otrok po ločitvi še vedno imel očeta in mamo, a bosta živela v dveh različnih krajih oziroma domovih. Če je cilj, da se v obdobju okrevanja po ločitvi vsi pomaknejo naprej, to samodejno pomeni, da otrok dobi dva domova. Da, tudi dve svoji sobi. To je neizogibna posledica ločitve, zagotovo pa ne bi bilo dobro, da v eno hišo pride najprej za nekaj časa oče, nato pa ga zamenja mama itn. Onadva namreč morata po ločitvi vzpostaviti svoje samostojno življenje. Vračanje nazaj v skupen dom lahko pri njiju sproža dodatne bolečine. Tega ne priporočam.

Morda takšna ureditev hkrati daje otroku tudi občutek, da se vse vrti okoli njega, kar spet ni najbolje za njegov razvoj? Tako se mu tudi ne sanja, kaj se dogaja z mamo in očetom v njunih domovih, kar lahko vodi v druge vrste odtujitev.

Otrok bo v vsakem primeru moral najti neko svojo rutino, življenje v enem in v drugem domu. Starši mu lahko pri tem zelo pomagajo tako, da ohranjajo približno podobna pravila, dobre navade, ki so jih imeli že prej; rutina vedno daje otroku temelj za občutenje varnosti in stabilnosti.

Ali se dobra vzgoja otroka, pa če ima ta ločena starša ali ne, v čem bistvenem razlikuje glede na to, katerega spola je? Ali je treba biti na kaj poseben pozoren?

Morda je treba vedeti le to, da dečki svojo stisko največkrat kažejo prek vedenja, deklice pa prek čustvenih stisk. Pri fantih je torej stiska bolj pozunanjena, pri deklicah pa ponotranjena. To je bistvena razlika.

Prosim razložite, kaj pomeni termin postaršenje otrok, kako vpliva na otroke, ko ti odrastejo in se podajajo v svoja partnerska razmerja?

Postaršeni otroci so otroci, ki so se prilagodili družinskemu vzdušju tako, da prevzamejo skrb za enega od staršev.

Za šibkejšega starša?

Običajno za tistega, ki je bolj ranjen, ja. Otroci torej prevzamejo mesto odraslega in nastopajo v vlogi tolažnika, urejati gospodinjstvo ipd. oziroma sprejemati nesorazmerno odgovornost glede na svojo starost. S tem se vzpostavi zelo nezdrava navezava starša na otroka, ko otrok pusti ob strani svoja čustva, svoje potrebe, želje in upe ter skrbi v prvi vrsti za tega starša. To lahko velikokrat vidite tam, kjer doma vlada alkohol; denimo oče alkoholik se zapija in umika, ne njegovo mesto pa pride sin ali hči, ki skrbi za žalostno in osamljeno mamo.

Tudi hči kot nadomestilo odtujenega moža oziroma partnerja?

Ja, tudi to se dogaja. Na tej točki bodo otroci svoj osebnostni razvoj ustavili oziroma zanemarili, zato da bi lahko poskrbeli za starša. Žene jih namreč nezavedno upanje, da ko se bo starš bolje počutil, se nekako sestavil, bo lahko poskrbel tudi zanje, kar pa se običajno nikoli ne zgodi, saj gre za izjemno nezdravo navezavo. Otroci lahko ponotranjijo zelo močne vzorce – od tega, da so vsi drugi vedno na prvem mestu, oni pa so na drugem mestu, pa do tega, da težko rečejo ne. To, kako se postaviti zase in začrtati svoje meje ter se zaščititi brez občutka krivde, je zanje posebno zahteven izziv.  Prav tako težko izražajo svoja pristna čustva, saj se v nezdravem odnosu s staršem to ni smelo početi.

Ali se postaršenje otrok pogosteje dogaja po ločitvah ali je lahko enako zastopano tudi v družinah, kjer partnerja ostajata skupaj »zaradi otrok« ali materialnih razlogov?

Sodeč po tem, kar slišim v praksi, bi rekla, da največ parov, ki se sicer ne razumejo najbolje, ne ostaja skupaj v prvi vrsti zaradi otrok, temveč zaradi financ, ker se ne morejo osamosvojiti, pa tudi zaradi družbenih norm, torej v smislu »kaj bodo drugi rekli«, »ločit se ne smem«, »zvestoba do groba« ipd. Gre tudi za to, da imajo lahko s partnerjem psihopatološki, globoko nefunkcionalen odnos, ki se ne more kar tako razrešiti oziroma je težko iti iz njega ali si preprosto tega ne želijo. Rečejo pa vendarle zelo pogosto, da ostajajo skupaj zaradi otrok. In kaj s tem naredijo? Vso krivdo in odgovornost za lastno stanje prenesejo na otroka. Kako si otrok to razloži? Misli, da je on kriv za nesrečo drugih ljudi, pa tudi, da je v redu, če si vse življenje nesrečen, saj odnosi pač takšni so. Nauči se tudi vzorca, da če imaš nekoga rad, boš zaradi njega tudi trpel; čuti ogromno težo in odgovornost, saj si misli »če se moj starš tako zelo žrtvuje, potem mu jaz dolgujem, da ga osrečim oziroma poskrbim zanj«. Tako želi izpolniti pričakovanja, ki ga ima starš do njega. Takrat, ko čuti, da je med staršema/partnerjema ogromna praznina, tišina, neprestano prepiranje in je v odnosu zelo malo zdravih elementov, nezavedno čuti, da je lepilo tega odnosa.

V kolikšni meri je dopustno, da starši s svojimi težavami v zakonu oziroma partnerstvu obremenjujejo svoje otroke, pa če so ti še v fazi odraščanja ali že odrasli?

To je zelo dobro vprašanje. Prepiri, konflikti in nesporazumi so del življenja; vsi imamo slabše in boljše dneve. Kako rešujemo konflikte, je lahko ena od veščin, katere lahko starši naučijo svojega otroka, da bo potem, ko bo odrasel, lažje reševal svoje partnerske težave.  Potem ko otrok vidi, kako se starša, ko se zgodi nek konflikt, pogovorita, izmenjata mnenje, se ne napadata, prideta skupaj, se poljubita, objameta, je to super. Tako je seveda priča temu, da lahko odnosi zdržijo, tudi če se zgodi neka trenutna stiska, jeza ipd. Seveda pa je veliko družin, kjer ne gre brez stalnih, včasih tudi vsakodnevnih oziroma periodično ponavljajočih se konfliktov, razdalje, odtujenosti, t. i. tihih maš ipd. Otroci se v takšnih družinah učijo, da odnosi pač takšni so in je to normalno, čeprav v sebi čutijo, da to ni res in bi si želeli drugačne. Otroci niso neumni.

Malo potarnati, denimo kakšen je ali ni partner do tebe, vsake toliko prija vsakomur, a v kolikšni meri, kako pogosto si to lahko dovolimo pri svojem otroku?

Tukaj je treba biti zelo previden. Kadar so starši v stiku s svojo resnično odgovornostjo in s tem, kar čutijo svojih težav ne prelagajo na otroke, ampak se pogovorijo v prvi vrsti s partnerjem; to je seveda najbolje. Lahko se določene težke stvari prav tako pogovorijo z drugo odraslo osebo – s prijateljem, z duhovnikom, s terapevtom ipd. Kadar starši ne morejo zregulirati svoje stiske – to se posebej pogosto pojavlja ob in po ločitvah – ter otroku rečejo npr. »tvoja mama je res grozna«, nanj naložijo zgolj veliko težo, saj on na to, kakšna je mama, nima vpliva, ima jo rad, prav tako očeta, zato je postavljen v notranji konflikt in se počuti slabo. Tam, kjer starši pred otrokom velikokrat črnijo drugega starša, vedno rušijo lastno avtoriteto. To je dobro vedeti.

Mislijo sicer verjetno, da bo učinek prav obraten?

Res je. Otrok ob tem občuti zgolj krivdo, nemoč, saj to niso informacije za otroški svet.

Kaj pa ko odraste, je takrat seciranje lastnega partnerstva bolj primerna tema pogovora?

V določeni meri so pogovori o partnerskih odnosih primerni, a tudi v odraslosti previdnost ni odveč.

Predvsem informacije iz intime verjetno niso najbolj na mestu, pa če o njih govori odrasel otrok ali njegovi starši?

Ja, največkrat so takšni pogovori za otroke obremenjujoči – ne glede na starost.

Torej, intima naj načeloma ostane le med partnerjema?

Tako je.

Članek objavljen 7.5.2022 v časopisu Nedelo.

The post Intervju: Vzgoja otrok po ločitvi appeared first on Alenka Lanz.

The post 5 načel, kako ohraniti dobre odnose po ločitvi (gostovanje v oddaji Klepet ob kavi) appeared first on Alenka Lanz.

S prijateljem prične deliti svoje notranje doživljanje, čustva, hrepenenja, želje in globoke potrebe, za katere bi bilo bolje, če bi o njih spregovoril s svojim partnerjem. S tem se prične ustvarjati skrivnostnost, vedno večja medsebojna naklonjenost in intenzivnost, pri čemer je partnerski odnos na preizkušnji; v slednjem se lomi zaupanje, čuti se vedno večja oddaljenost in umikanje.

Oseba svojega prijatelja, na katerega se vedno bolj čustveno navezuje, navadno prične skrivati pred partnerjem, saj čuti, da gre ta odnos predaleč, lahko se tudi počuti krivega, da to počne, vendar se hkrati ne more odtrgati od stvari, ki jih v tem odnosu prejema. Ne glede na spol tistega, ki čustveno vara, to prijateljstvo odgovori na njegove najgloblje potrebe po tem, da bi bil razumljen, opažen, cenjen in ljubljen, ter da bi bil v odnosu, kjer se počuti varno, povezano in sprejeto. Vse tisto, kar mu manjka v partnerstvu, prične iskati drugje, pri neki tretji osebi. Tako prične bežati od težav in samega sebe, in namesto, da bi se s problemi soočil in jih pričel razreševati, se prične zapletati v spletke, laži in prekrivanja, ki pogosto situacijo močno poslabšajo.

Seveda je tako čustveno intenzivno vez nemogoče vzdrževati, brez da bi partner, če je vsaj malo v stiku s seboj in njunim odnosom, tudi opazil.

Navadno opaža, da je partner veliko na telefonu, pogosto klepeta preko aplikacijah, skriva telefon oz. se od njega nikoli ne loči, ga zaklepa ali redno odnaša tudi s seboj v kopalnico, skratka; kamorkoli gre, je telefon z njim. S prijateljem lahko klepeta tekom dneva ali prične flirtati preko socialnih omrežij, katera močno olajšajo medsebojno komunikacijo.

Nekatera prijateljstva lahko ostanejo le na omrežjih ali pa se razvijajo preko srečanj in globokih pogovorov, kjer se partnerju zdi, da ima s prijateljem veliko skupnega, veliko več, kot s svojim partnerjem. Pogovori lahko pričnejo nadomeščati tisto, kar pogreša v svojem partnerskem odnosu. Tam dobi pozornost, podporo in pohvale, po katerih hrepeni. Na neki točki se lahko zdi, da v tem odnosu doživi vse tisto, česar v partnerskem odnosu ne zmore doživeti.  Kot bi iskal zavetje v teh omrežjih in s tem bežal pred realnostjo, internet pa ima to značilnost, da se na njem posamezniku ni potrebno posebej soočati s samim seboj, kot to velja za realno življenje. Telefon in aplikacije lahko omogočijo, da čustvena nezvestoba dlje časa ostane neprepoznana. Telefon lahko igra pomembno vlogo. Partner pogosto prejema tudi sms sporočila in telefonske klice. Pri teh se velikokrat že po barvi glasu lahko razbere, da se pogovarja z nekom, s katerim mu je izredno prijetno.

Kadar ne ostane le pri pogovorih (preko aplikacij), postajajo pogoste tudi odsotnosti od doma, nepričakovani izhodi, službena potovanja in podaljšano delo. Organizirati svoje življenje in usklajevati vse skupaj, postaja za tistega, ki vara, vedno bolj zahtevno, zato se zapleta v laži in prekrivanja. S svojim partnerjem vedno manj časa preživi skupaj, kažejo pa se tudi težave v komunikaciji in nezanimanje za spolnost. Povedano na kratko: nepovezanost se vedno bolj čuti.

Čeprav ima vsak par neko svojo definicijo, kaj zanju pomeni nezvestoba, in so meje lahko različne od para do para, pa velja, da nezvestoba vedno pomeni izdajo in prelom zaupanja. S tega zornega kota nezvestoba, pa naj bo to čustvene ali/in spolne narave, vedno s seboj prinese veliko bolečino. Nekje v polovici primerov se iz čustvene nezvestobe razvije še spolna, in ko pride še do telesne in intimne povezanosti, postane ta odnos izredno močan. Četudi pa se prijateljski odnos nikoli ne razvije do te mere, pa navadno tisti, ki vara, zapade v fantazijski svet, sanjari pri belem dnevu, prijatelja in partnerja pa prične med seboj vedno bolj primerjati.

Bolje pa bi bilo, če bi lahko svojo pozornost do primerjanja dveh oseb in sedenja na dveh stolih, raje obrnil k sebi in se vprašal:

• Kaj točno iščem drugje? Kaj pogrešam?
• Kako bi bilo o tem spregovoriti s svojim partnerjem?
• Zakaj to počnem? Česa se v resnici bojim?
• In kaj lahko spremenim pri sebi, da bom lahko pričel živeti bolj iskreno in avtentično?

Dobro vprašanje nas vedno popelje na dobro popotovanje, to pa naj se prične v smeri ljubečega in iskrenega odkrivanja sebe.

Nezvestoba torej povsem izda zaupanje, ki se je gradilo dlje časa in  ga je izredno  težko povrniti. Drugi osebi zada globoko bolečino in razvrednotenje, s katero je neizmerno težko živeti. Razdira odnose, celo družine, zato se je včasih že na začetku, še preden bi se lahko prijateljski odnos pričel razvijati v globljo smer, bolje temu odpovedati ter pozornost obrniti nase in na svoj partnerski odnos, katerega smo si sami izbrali.

Članek je bil objavljen na portalu Sensa, maj 2021

The post Čustvena nezvestoba na socialnih omrežjih appeared first on Alenka Lanz.

Sedaj pa te vprašam, dragi mladostnik, ali je to, da pokličeš gasilce na pomoč, znak tvoje odgovornosti?

Večina ljudi bi odgovorilo z DA. Odgovorno je, da poiščemo pomoč, kadar sami ne zmoremo zaustaviti požara, če nimamo primerne opreme in orodij, ter kadar potrebujemo pomoč več ljudi. Za to nas ne potrebuje biti sram, ker ne zmoremo ali znamo pogasiti požara; naša odgovornost je, da poiščemo pomoč, kadar nas nekaj presega.

Sedaj pa le prenesiva to metaforo na človeka, kaj praviš?

Če večnadstropna stavba predstavlja tvoje telo in življenje, požar, ki se širi neko težavo ali problem, ki ga imaš, gasilci pa smo vsi, ki lahko pri tem pomagamo… ali ni še bolj odgovorno, da ob težavah poiščeš pomoč? Ne nazadnje ne gre za neko materialno dobrino, ki jo lahko po mili volji nadomestiš. Gre ZATE. Ti pa imaš neskončno vrednost, v celem vesolju ni nikogar podobnega tebi, zato si neprecenljiv.

Če se malo pošalim, sem jaz ena od gasilcev. K meni pridejo mladostniki, ki imajo težave v šoli, ki težko navežejo prijateljstva s sovrstniki in so zato pogosto sami, odrinjeni na rob in nesrečni. Nekaterim se ločujejo starši in jim je še posebej hudo. Nekateri stresa in vseh nakopičenih čustev ne prenašajo dobro, in poškodujejo sami sebe, da bi izginilo vsaj malo bolečine, ki jo čutijo. Drugi so žalostni in otožni, vsa opravila in zadolžitve jim predstavljajo ogromen napor; lahko bi rekli, da nad njimi ledbi težek oblak depresije. Tretjim lahko predstavlja velik izziv tesnoba in vsiljive, naporne misli, ki jim obremenijo in stisnejo telo, četrti pa se doma počutijo nerazumljene, spregledane ter ranjene. Nekateri zaradi stiske doma ali znotraj sebe včasih naredijo kakšne nepremišljene stvari, ki jih spravijo v dodatne težave.

Vse to so klici na pomoč.

Toliko kot je mladostnikov, toliko je razlogov,  zakaj pridejo k meni, vedno pa cenim njihov pogum, odgovornost in pripravljenost, da pogasijo svoj požar. Včasih jih je sram in jim je nerodno, živčno pogledujejo po prostoru in mencajo z rokami. Šele ko vidijo, da pri meni ni nič groznega, da sem tu zato, da se počutijo slišane in sprejete, take kot so, se jim sprosti celo telo in počasi pričnejo razkrivati to, kar v resnici čutijo.

Govorijo mi o jezi, žalosti, občutkih manjvrednosti in osamljenosti, o krivdi in bolečini. Zdi se jim, kot da imajo samo oni take težave; da vsi drugi okoli njih živijo skoraj popolno življenje, pa jim povem, da to ne drži, da popolnosti ni. Strah jih je, da njihova stiska ne bo minila, da ni izhoda, pa jim prigovarjam, da se vedno najde pot. Po delčkih mi razkrivajo sebe in svoj čustveni svet. Toliko ranljivosti se skriva v tem, toliko hrepenenja po sprejetosti. Veš, ne glede na starost, imamo vsi ljudje v sebi globoko vtisnjene potrebe po tem, da bi nas drugi videl, slišal, razumel in sprejel take, kot smo. Vsi hrepenimo po ljubezni.

Ko mi mladostniki pripovedujejo o sebi, vidim tudi njihove talente in darove, ki jih nosijo. Včasih se niti sami ne zavedajo, koliko dragocenosti se skriva v njih. Takrat jim nežno nastavim ogledalo, da se v njem vidijo v vsej svoji lepoti.

Učim jih tudi, kako živeti s čustvi. To se mi zdi še posebej pomembno.

Čustva so energija, ki se giba po našem telesu. So izredno dragocena, ker služijo kot kompas. Jeza nam tako pove, kdaj se nam dogaja nekaj pomembnega, pomaga nam, da se zaščitimo, nekaj dosežemo ali spremenimo, hkrati pa nam takrat telo reagira zelo močno in preplavijo nas razne telesne senzacije. Si že kdaj razmišljal/a, kaj točno čutiš, kadar si jezen/a? Kako dihaš, kje se ti nabira energija in mišična napetost, kako ti bije srce, kako se počutiš v glavi, rokah in prsnem košu? To se mi zdi super vprašanje, če želimo bolje spoznati sebe! Povezali bomo svoja čustva s telesom. In bolje kot bomo poznali sebe, bolje bomo poznali tudi druge. In obratno: slabše kot poznamo sebe, slabše poznamo druge ljudi in vse, kar nas obdaja.

Veš kaj je tudi dobra lastnost čustev? Čeprav nas usmerjajo in kažejo, kaj je za nas resnično pomembno, imajo tudi to lastnost, da minejo. Minejo vedno, kadar se jih ne oklepamo. Tako kot drevo jeseni spušča svoje liste, tako lahko tudi mi pustimo čustvom, da odtečejo. Drevo nosi v sebi ogromno simbolike. S svojimi koreninami segla v zemljo, saj mu to omogoča varnost, in tudi ko močno piha veter, ga ne premakne.  S svojimi vejami sega visoko proti nebu in soncu, kot le more. S svojo krošnjo daje zavetje drugim bitjem, toda ko je čas pravi, liste tudi odvrže. Ni ga strah poslavljanja od stvari, ki mu ne služijo več, četudi mu to prinaša golo ranljivost in izpostavljenost. Globoko v sebi namreč čuti, da mu čas prinaša novo pomlad in prekipevajoče življenje. Vse v naravi se spreminja. Edino sprememba je stalnica. Prav tako je s čustvenimi stiskami. Spremenile se bodo, razrahljale svoje okove in minile. Pomisli, kaj vse se skriva v simboliki drevesa. Mogoče ti odkrije kakšne nove povezave samega s sabo.

Za konec, preden se z ljubeznijo poslovim od tebe, bi ti rada položila še nekaj na srce: lepo skrbi za svojo stavbo; za svoje telo, ki je tako zelo dragoceno. Skrbi zase in svoj čustveni svet. Sledi svojemu srcu, zaupaj svoji intuiciji in vedno poišči pomoč, ko ti bo težko. In nikoli, nikoli ne pozabi, da si vreden vse ljubezni že samo zato, ker obstajaš.

Z ljubeznijo,

Alenka Lanz

zakonska in družinska terapevtka

The post Pismo mladostnikom v stiski appeared first on Alenka Lanz.

Kot bi pred saboj gledala malega, pogumnega pirata. Noro! ‍

Si želim, da bi vsi otroci tega sveta vedeli, kako lepa srca imajo. 

The post Kratka zgodba: Piratska ladja appeared first on Alenka Lanz.

Med sproščeno igro in smehom ga vprašam: » Kako je, ko te nekdo udari?« Iz njega pride hitro in jasno: »Kot bi ti srček razpadel na tisoč koščkov.«

Globoka bolečina se razprostre v prostor med naju. Čutim jo, kako kot velika nepremična gmota leži pod njegovim »neprilagojenim« vedenjem. Prav to vedenje je pravzaprav najboljša prilagoditev na to, kar čuti v sebi, in ni nič drugega kot velik klic na pomoč. Klic po sprejetosti in ljubljenosti, tudi ko je težko.

Vsi otroci si želijo biti vredni.

Večje, kot so bolečine ob tem, kar so doživeli, večji so klici na pomoč. Večji, kot je občutek nevrednosti, bolj opazno je njihovo vedenje. Včasih opozarjajo tudi tako, da postanejo povsem neopazni.

Kadar se otrokom zgodi kaj težkega, si to razložijo skladno z njihovo razvojno stopnjo. Te razlage so nevarne. Vodijo stran od tega, kar otroci v resnici so.

Kadar doživijo udarce, se znajdejo v nemogoči situaciji: nekdo, ki ga imajo radi, so od njega povsem odvisni in ne morejo preživeti brez njegove ljubezni, jim povzroči globoko bolečino in strah. V njihovi notranjosti divjajo različna sporočila:

»Umakni se, boli in ni varno.«

»Približaj se, samo tako bo poskrbljeno zate.«

»Zakaj me nima rad/a? Z mano mora biti nekaj hudo narobe.«

»Čisto sam si, nisi vreden ljubezni. «

Udarci bolijo, toda občutki ob tem so tisti, ki resnično režejo.

Ker otroci v trenutku udarca povsem izgubijo občutek varnosti in povezanosti z odraslim, se prične izgubljati tudi njihova povezanost s samim seboj. Občutek za sebe razpada na različne male delčke, ki med seboj niso povezani. Povezave med temi delčki bo lahko otrok iskal in vzpostavljal tudi ko odraste, zagotovo pa bodo izraziteje vidni v času povečanega stresa. Takrat bodo vedno prišli na plano v želji, da bi bili sprejeti, ljubljeni, zaceljeni.

Globoko ponotranjen sram otrokom zamaje tudi samozavest in občutek je, kot da niso vredni taki, kot so. Ljubezen tako postane pogojna in zanjo se je potrebno truditi. Globoka, boleča čustva bodo otroci skrili zares globoko, in težko se bodo soočili z njimi. Brez filtra, ki bi jih ščitil, ponotranjijo negativna in pogosto povsem napačna prepričanja o sebi. Krivda in občutek manjvrednosti se lepita nanje kot podivjane vešče, ki letijo na svetlobo in jo prekrivajo.

»Ti si tak in tak…« Nemogoč, je vse kar slišijo v tistem trenutku, in ker otroci bivajo ves čas v sedanjosti, se to sporočilo razpotegne v večnost.

Da bi zaščitili življenjsko pomembno vez, ki jo imajo s svojim staršem, okrivijo sebe. Tako deluje otroški svet. Udarce si pojasnijo z razlagami, da so si zaslužili, da ni bilo tako hudo, da so preživeli in so danes dobro vzgojeni, da sta oče ali mama želela samo dobro, in podobnimi. Mnogo razlag, bolečina pa je ena sama. Za otroka v tistem trenutku še kako resnična, četudi bo spomin nanjo lahko zbledel tekom življenja.

Otroci pogosto sami sebi postajajo tudi večji kritiki, kot so bili kritični do njih starši.  Notranjega kritika zunanjemu svetu ne razkrijejo kar tako, še posebej če ni zares varno, zaradi česar se le ta razrašča v vse pore njihove osebnosti ter potuje z njimi skozi življenje.

Vse to v otroškem telesu povzroča napetost, ki se pogosto kaže v spremenjenem vedenju ali telesnih bolečinah, ki se jih zdravniško ne da pojasniti. Kadar njihova čustva niso prepoznana, začutena in pomirjena, se otrok počuti zavrnjenega. Iz svoje stiske pogosto počne stvari, zaradi katerih ponovno doživi kazen ali nesprejetost, in krog je sklenjen.

Tako kot vsak kovanec, ima tudi ta zgodba dve plati; otroško in odraslo.

Tudi odrasli so bili nekoč majhni otroci. Zdaj, ko po tolikih letih želijo dobro vzgajati svoje otroke, jih lahko v času intenzivnega stresa marsikaj preseneti. Odzovejo se tako, kot si nebi želeli. Rečejo kaj, kar boli. Naredijo ali udarijo, ker v tistem trenutku ne zmorejo bolje in drugače, ter se pogosto zatečejo k vzgojnim metodam, ki so jih bili sami deležni kot otroci.

Samo sočutje do teh majhnih otrok resnično zdravi. Tu ni ovinkov in bližnjic, ničesar se ne da izsiliti ali prehiteti. Samo sočutje, ki z vso ljubeznijo objame bolečino, je edina prava pot.

Brez tega koraka se bolečine prenašajo iz roda v rod, medgeneracijsko, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen. Naj ne bo to delo otrok, ko nekoč odrastejo. Veliko poguma se skriva v tem, ko zmorejo odrasli poiskati pomoč, in to spoštujem. Lahko je ravno to prvi korak, ki življenjsko pot obrne v bolj ljubečo smer, še preden razpade naslednji otroški srček na tisoč koščkov.

Članek objavljen septembra 2020, Seansa Slovenija

The post Fizično nasilje: »Srček ti razpade na tisoč koščkov« appeared first on Alenka Lanz.

The post Na kratko o sramu appeared first on Alenka Lanz.

ODGOVOR: Lepo pozdravljeni! Verjamem, da vas je nezvestoba neizmerno prizadela. Lahko se je v vas zarezala tako globoko, da ne vidite izhoda iz te situacije. Lahko dvomite, ali boste sploh lahko še kdaj v polnosti zaupali partnerju, brez da bi to v vas povzročalo dvome, strahove in bolečino. V mislih lahko preigravate vse možne dogodke in iščete skrite znake, ki bi vas na to opozorili.

Čez težko, grenko obdobje greste. Čutite zmedenost, žalost, bolečino, jezo, obup, nemoč in izdajo, partnerja pa lahko ljubite in prezirate hkrati. V svojih čustvih, ki so lahko zelo intenzivna nihate tako močno, da ne veste, kako boste še kdaj v sebi začutili ravnovesje. Nezvestoba je resnično ena največjih ran, ki se lahko zgodi v  intimnemu odnosu, zato je njeno prebolevanje prav tako boleče, dolgotrajno in zahteva ogromno zavestnega truda obeh partnerjev.

Čeprav ste lahko prečesali nešteto internetnih strani, ki bi vam ponudile ‘prave’ odgovore, jih niste našli. To je razumljivo, saj se tisti, resnično pravi odgovori, skrivajo znotraj vas, le poiskati jih je potrebno. Prav tako vam nihče drug ne more povedati, kaj bi bilo dobro za vas, da naredite. To boste morali začutiti znotraj sebe.

Spomina na prevaro ne bo moč izbrisati, ta bo ostal v vašem spominu. Lahko pa omilite oz. nevtralizirate neprijetna čustva, ki spremljajo to izkušnjo. Čustva se najlažje uravnajo tako, da si jih pustite čutiti. To pomeni, da si pustite čutiti vse, kar pride, brez da bi jih odrivali, zanikali, minimalizirali, premeščali, potiskali iz svoje zavesti ali si jih racionalno pojasnjevali. Torej, da se zmorete s čustvi soočiti in si priznati, da jih doživljate, nato pa jih v polnosti začutiti (takrat dobite izkušnjo, da lahko s čustvi zdržite in preživite), nato pa jih sprejeti kot del sebe.

Ne gre za to, da se z njimi identificirate, ampak da sebe sočutno sprejmete tudi takrat, ko jih doživljate. Tako sebi omogočite, da gredo čustva čez telo in tudi odtečejo stran, s tem pa izgubijo moč in kontrolo nad vami. Ta proces je potrebno doživeti na čustveni ravni (in ne na miselni oz. kognitivni), kar zahteva svoj čas.

Prebolevanje vseh čustev, ki jih povzroči prevara, lahko traja mesece in če vas je že sedaj strah, da se bo partner ‘naveličal čakati’, lahko vse skupaj doživite kot pritisk in strah, nezavedno pa pospešite svoje okrevanje do te mere, da ga boste opravili površinsko in ne bo prišlo iz globin vašega srca.

Torej ne boste v polnosti okrevali oz. odpustili, od tu pa do potlačene agresije, zamere in sovražnosti, ki se lahko prenese tudi na druge moške v vašem življenju, pa ste le še korak stran.

Sposobnost odpuščanja je vrlina, ki jo lahko razvijamo. Toda povrnitev zaupanja ni lahek proces in zahteva svoj čas. Sedaj imate lahko vseskozi prisotne skrbi in pomisleke, kje je vaš partner, kaj počne, s kom je, ali bo še kdaj prevaral. Strah vas je ponovne izdaje. Zaupanja se lahko ponovno zgradi le preko povrnitve popolne iskrenosti med dvema človekoma. Gre za jasno, zavestno in trdno odločitev obeh partnerjev, da se od sedaj naprej ničesar več ne prekriva, da se odpovedujeta lažem ter da bosta drug do drugega pristopala spoštljivo in iskreno.

Zelo pomembno je jasno opredeliti razloge, ki so pripeljali do nezvestobe.

To, da vaš fant ne ve, zakaj vara, je zaskrbljujoče, saj se trenutno ni pripravljen iskreno poglobiti v vzroke svojega početja. Če ne ve, zakaj to počne, ima zelo slab stik sam s sabo in svojimi potrebami. Če se v to ne bo poglobil, imata težave že takoj na začetku.

Primerjanje spolnosti med vami in drugo žensko je le posledica nečesa, kar je globlje. Zelo pomembno bo, da ne boste pričela sebe bremeniti, kriviti ali se primerjati glede spolnosti, saj se lahko povsem zakrčite. Ne dopustite, da vam kdorkoli vzame čistost vaše spolnosti! Če pa vaš fant ve, zakaj to počne in z vami tega ne deli, pa se ponovno zavrtita v krog neiskrenosti. Povrnitev zaupanja je tako nemogoča.

Nezvestoba ima v ozadju vedno neizpolnjene čustvene potrebe. V odnosu se takrat pojavijo težave, ki so pri vama prisotne že od samega začetka, zato tega ne vzemite zlahka.

Ko čustvene potrebe niso zadovoljene, jih eden od partnerjev zadovoljuje nekje drugje, torej gre za neke vrste pobeg. Če partner ne bo prišel v stik s svojimi čustvenimi potrebami, ki so zanj v vajinem odnosu nezadovoljene in jih iskreno priznal, imata zelo veliko možnost, da se vama nezvestoba ponavlja.

Nobena, še tako trdno sprejeta odločitev za prenehanje nezvestobe ne more biti trajna, če se najprej ne prepoznajo nezadovoljene čustvene potrebe, nato pa poišče možnosti za zadovoljitev; način oz. kompromis, ki zakrpa odnos.

Ko se enkrat prepoznajo razlogi, ki so pripeljali do nezvestobe, pa mora priti do iskrenega obžalovanja oz. opravičila tistega, ki je prevaral, kot tudi do popolne prekinitve stika z osebo, s katero je bil nezvest.

Odprti, iskreni pogovori o čustvenem doživljaju obeh partnerjev so ključni. Tisti, ki vara, mora enostavno zdržati naporno obdobje, ko je lahko drugi vseskozi v dvomih in skrbeh, kaj počne in s kom je. Ti simptomi navadno zbledijo skozi čas, če le prevarani ne postane z nezvestobo povsem obseden. Takrat ne zmore predelati jeze, zamere in želje po maščevanju in pogosto par takrat potrebuje terapevtsko pomoč.

Ni nujno, da se pari po nezvestobi razidejo, nekateri lahko svojo vez celo okrepijo in poglobijo.

Le od njune motivacije oz. odločitve za trdo delo in zavezanosti njunemu odnosu je odvisno, kako bosta splavala na površje.

Partnerski odnosi so tu za to, da v njih najdemo varnost. Gre za zelo posebno vez med dvema človekoma, ki jo je potrebno negovati, zanjo skrbeti in razvijati. Ker smo ljudje odnosna bitja, nam pri razvijanju medsebojne vezi pomagajo vrednote, kot so zaupanje, varnost, iskrenost, spoštovanje, naklonjenost in druge.

Zaslužite si, da živite v takem odnosu, vendar je le vaša odločitev, kako boste živeli svoje življenje. Ker se sami odločate, kako boste živeli, tudi ne morete nikogar drugega kriviti za to, kar se vam bo dogajalo v prihodnosti. Z vsako odločitvijo namreč pride tudi odgovornost, najprej do samega sebe. Ljubezen do sebe je osnova; nikoli ne pozabite tega. Če nimate radi sebe, vas tudi drugi ne bodo imeli.

Včasih ne moremo vedeti, ali so naše odločitve pravilne ali ne. Le čas bo pokazal, zakaj smo potrebovali točno tako izkušnjo in katero lekcijo smo se morali iz tega naučiti. Karkoli se vam dogaja, vedno poskusite v tem najti smisel.

Želim vam veliko notranje moči, odgovornosti do sebe in pretočnosti za ljubezen; za tisto ljubezen, ki jo lahko kot neskončen vir črpate iz svoje notranjosti. Pa vse dobro na vaši poti!

Članek je bil objavljen na portalu Cosmopolitan, junij 2018

The post Kratek nasvet: “Bila sem prevarana. Kako naj prevaro izbrišem iz spomina?” appeared first on Alenka Lanz.