Sem dobra oseba. To danes vem z globoko gotovostjo, ki je nekoč ni bilo. V življenju sem preživela preveč slabega, da bi to lahko verjela. Odraščala sem v družini z izjemno strogim, hladnim očetom, ki ni znal izražati ljubezni in mamo, ki je požrla ogromno njegovega slabega vedenja in poniževanja. Moj oče je pred leti umrl in je za sabo pustil veliko neizrečenega. Terapevtka mi je pomagala, da sem lahko žalovala z zavedanjem, da sem naredila, kar sem lahko. Da sem se osvobodila, ne da bi sovražila in da ga imam lahko rada, čeprav sem zaradi njega v otroštvu veliko pretrpela, saj je del mene.

Moja mama je najbolj ljubeča oseba, kar jih poznam , a je žal njena požrtvovalnost name prenesla vzorce, ki so me učili, da so ljubezen, potrpljenje, tišina, prenašanje, rešitev za težave v slabem odnosu. Da je treba vztrajati, tudi ko boli. Da je treba razumeti druge, še preden razumeš sebe. S terapevtko sva se mojih vzorcev lotili z nežnostjo in pogumom. Pokazala mi je, da imam lahko svojo mamo rada, cenim vso njeno pomoč in jo spoštujem, hkrati pa zavestno izberem drugačen način življenja. Da lahko prekinem verigo, ne da bi prekinila vez. Naučila me je, da je ljubezen lahko tudi jasna, odločna, zaščitniška do sebe. Da ni sebično postaviti meje — temveč nujno.

V zgodnjih najstniških letih postala otrok spolne zlorabe. Kasneje sem se znašla v razmerjih, ki so bila polna vzorcev, ki jih nisem razumela — a sem jih ponavljala. Poročila sem se z moškim, z njim zanosila in šele kasneje izvedela, da je zasvojen z drogami in alkoholom. Pred tem sva živela v odprtem razmerju, nato pa v zakonu polnem njegovih prevar in laži. Takrat nisem znala postaviti meje, nisem živela z možnostjo, da lahko rečem “ne”. Nisem razumela, da zvestoba ni stvar dogovora, temveč spoštovanja.

Ko sem zanosila, sem trpela za poporodno depresijo. Iskala sem pomoč pri več psihologih, a šele ob tej terapevtki sem ugotovila, kaj pomeni resnično terapevtsko zavezništvo. Kako pomembno je izbrati strokovno dobro podkovano osebo. Spoznala sem razliko med terapevtom in res dobrim terapevtom. Med tistim, ki posluša, in tistim, ki vidi in usmeri. Ki ne le razume, ampak tudi vodi — nežno, a odločno. Ki ti pomaga najti pot, ne da bi ti jo vsilil.

Z današnjim znanjem, z orodji in jasnostjo, ki mi jih je dala terapevtka, vem: že od začetka je mož kazal veliko stvari, zaradi katerih se danes zagotovo ne bi spustila v razmerje z njim. Rdeče zastavice so bile povsod — a jaz jih nisem znala prepoznati. Danes jih vidim. In ne samo to — danes jih spoštujem. Ne iščem več izgovorov za tuje vedenje. Ne iščem več ljubezni tam, kjer ni spoštovanja.

Najpomembnejši preboj je zame prišel, ko mi je terapevtka pomagala videti resnico: da živim v odnosu, prepojenim z lažmi, in da tega ne morem spremeniti s svojim trudom. Živela sem z nekom, ki z mano ni ravnal lepo in me je že skoraj utopil v mojih solzah. Brez njenega uvida tega ne bi bila sposobna priznati. In šele s pomočjo terapij sem razumela kaj pomeni, ko ti nekdo ves čas laže. Da besede niso nič, če niso podprte z dejanji. In čeprav je bila odločitev, da končam zakon, popolnoma moja — bi brez njene podpore in jasnosti morda še vedno verjela, da moram vztrajati in še naprej trpeti.

Skupaj sva z možem eno leto obiskovala partnersko terapijo, dokler ni on odnehal. Jaz pa sem vztrajala. Razšla sva se in že dve leti se ločujeva, v težkem postopku, tudi zaradi vpletenosti drog in alkohola. V tem času sem bila finančno izčrpana, psihično izmučena in pogosto na robu. A terapevtka me ni spustila. Bila je kot luč v megli — jasna, mirna, prisotna.
Z njeno pomočjo sem začela razumeti vzorce, ki so me vodili v odnose, kjer sem bila vedno manj pomembna od drugih. Pokazala mi je, da se vzorci ne ponavljajo sami od sebe — mi jih ponavljamo, dokler jih ne ozavestimo. Naučila me je, kako jih prepoznati, kako jih razstaviti, in kako jih zamenjati z zdravimi odzivi.

Dolgo časa me je bilo strah. Bala sem se očeta svojega otroka — njegove jeze, njegovih manipulacij, posledic.  Zaradi strahu sem večkrat sprejemala odločitve, ki so ohranjale mir — navidezni mir — namesto, da bi izbrala varnost. Raje sem tiho trpela, kot da bi tvegala konflikt. Raje sem ostajala, kot da bi šla. Raje sem razumela druge in jim poskušala pomagati, kot da bi zaščitila sebe in svojo hčer.

Danes se ne bojim več. Ne bojim se več živeti. Ne bojim se več sprejemati odločitev. Ne bojim se več reči “ne”. Ne bojim se več izbrati sebe. Moja moč ni več odvisna od tega, kaj drugi mislijo ali počnejo. Moja moč je v meni. In to je največja svoboda, kar sem jo kdaj občutila.

Dolgo sem bila prepričana, da bom z možem šla čez vse prepreke. Dolgo sem verjela, da je ločitev poraz. Da se poročiš samo enkrat. A v terapiji sem spoznala, da ločitev pomeni izbiro sebe. Izbiro resnice pred iluzijo. Izbiro varnosti pred pravljico, ki sploh ni bila resnična. Spoznala sem, da je varnost mene in moje hčerke bolj pomembna od ideje o popolni družini. In da je otrok — če mu zagotoviš stabilen, ljubeč in varen dom — lahko v redu, tudi če starša nista skupaj.  Ne pomeni, da si neuspešen. Danes živim. In vidim, da je sreča mogoča. Da je mir dosegljiv. Da je ljubezen do sebe temelj, ne dodatek.

Ljudje so mi na moji poti pogosto govorili: “Moraš imeti rada sebe.” A nihče mi ni znal povedati, kako. Kako naj imaš rad sebe, če si bil naučen, da moraš biti tiho? Da moraš potrpeti? Da moraš dati, ne da bi kaj prejel? Da je zate dovolj čisto malo, ali pa še manj. Tega me je naučila šele terapevtka. Naučila me je, da ljubezen do sebe ni fraza — je praksa. Je odločitev. Je vsakodnevna izbira, da se poslušaš, da se ne izdaš, da se ne zapustiš.

Največje darilo, ki mi ga je dala, je bilo razumevanje meja. Rekla mi je: “Ti si čudovita oseba, polna dobrih vrlin. Ustvarila si čudovit sončen vrt, z raznobarvnimi rožami. Ampak okoli tvojega vrta ni nobene ograje. In kaj se vam zgodi — ljudje pridejo z buldožerji in porušijo vaš prečudovit vrt. In kaj naredite vi? Greste med blato in ruševine, pobirate pomendrane cvetlice in na ves glas vpijete: “Poglejte, saj imam še! Vzemite še to!” In res sem to počela. Dovoljila sem, da so pohodili moje vrednote, mojo nežnost, mojo iskrenost, mojo ljubezen.

Danes je drugače. Okoli svojega vrta sem postavila lepo belo ograjico. Ne visoko, ne grozečo — ampak jasno. Nihče je ne prestopi, če ni sposoben biti tam z mirnostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. Moj vrt je še vedno čudovit. Zdaj ga varujem. Ker vem, da je vreden.

Terapevtka me je tudi naučila, da čustev ne obvladujemo tako, da jih potlačimo — temveč jih razumemo. Danes znam prepoznati, kaj čutim, zakaj to čutim, in kaj mi ta občutek sporoča. Poslavljam se od občutkov, ki mi ne koristijo. Ne bežim več pred sabo. Ne iščem več potrditve zunaj sebe. Znam biti s sabo — in to mi je dovolj.

Postala sem drugačna. Rešila sem se mnogih vzorcev. Naučila sem se kovati svojo srečo, biti samostojna, samozadostna. Rada se imam. Moj način razmišljanja je okrepljen z orodji, ki mi pomagajo obvladovati neprijetne dele mojega življenja. V preteklosti sem odplačevala tuje dolgove, vlagala denar v srečo drugih ljudi, sedaj pa to privoščim sebi.

Moje življenje se je drastično spremenilo — in končno sem zaživela. Za svojo srečo sem letos naredila izpit za motor, ga kupila in na moji poti se je zame naredil nov prostor.

Trenutno s hčerko živiva v najemu, a bova morali stanovanje zapustiti. Ob tej informaciji sem se zopet znašla v stiski. Razmišljala sem o nakupu — a skoraj bi sprejela odločitev iz panike. Terapevtka me je upočasnila. Naučila me je, da prave odločitve ne prihajajo iz stisnjenosti, pritiska in strahu – temveč iz miru. Da moram zaupati sebi. In sem. Počakala sem in poslušala sebe.

Namesto garsoniere naju s hčerko jeseni čaka prostorno, lastno stanovanje, z lepim vrtom in garažo in kjer bo hčerka imela svojo sobo. Vse, kar sem si vedno želela. In do tega sem prišla sama. Brez drugih. Brez moškega, brez staršev, brez »reševalcev«. Sama. Z vero vase, z delom na sebi, z ljubeznijo do sebe.

To ni le stanovanje. To je najin dom. To je moj prostor. Moj mir. Moj dokaz, da sem sposobna ustvariti in živeti življenje, ki mi pripada.

Zadnje terapije so bile kot klepet ob kavi s prijateljico. Nič kaj dosti ni bilo več za reševati. Terapevtka mi je predlagala, da zaključiva, čeprav so njena vrata zame vedno odprta. In vem — če jih bom kdaj potrebovala, bom spet tam.

Nisem še spoznala terapevtke, ki bi tako dobro vodila srečanja, usmerjala na pravo pot, a hkrati pustila, da dejansko delaš sam. Bila je moj zaveznik, moj mentor, moj tihi steber. In Alenki hvaležna bom do konca življenja.

The post Moja pot: iz teme v svetlobo — z roko terapevtke, ki mi je pomagala vstati appeared first on Alenka Lanz.

Zadnji podatki Statističnega urada RS kažejo, da se je v letu 2020 razvezalo 1.774 parov – od tega jih je 833 imelo otroke. Vsak tretji otrok v Sloveniji doživi ločitev staršev in dejstvo je, da zaradi tega tako ali drugače vedno doživlja bolečino. Ali je zanj lažje, če se starša, ki nikakor ne najdeta skupnega jezika, ločita v njegovem najzgodnejšem obdobju, ko je še dojenček in malček ali pozneje?

Vsaka ločitev je zgodba zase. Običajno v času ločitve odrasli največ pozornosti namenijo partnerskemu odnosu, ki propada. Ljudje se navadno ločujejo v obdobju najhujše stiske in velike bolečine, ko že dlje časa opažajo, da v razmerju niso zadovoljni, slišani in se ne počutijo ljubljene. Za nekatere je ločitev edina mogoča rešitev njihovega konflikta. Kadar imajo pari še otroke, to seveda pomeni, da ločitev zavibrira v vsej družini in so tudi otroci prizadeti. Velikokrat mislimo, da bodo majhni otroci manj prizadeti kot starejši, a dejstvo je, da ločitev prizadene vse otroke – ne glede na starost in spol in njihovo razvojno fazo.

V vsakem obdobju, pa če so malčki ali najstniki, začutijo razdor?

V vsaki starosti otroci začutijo, da so starši pod izrednim stresom, vznemirjeni, preplavljeni z bolečino in je njihovo telo nesproščeno, napeto. Otroci se od rojstva oziroma celo že od spočetja naprej razvijajo v povezavi z avtonomnim živčnim sistemom staršev; to pomeni, da občutijo pomirjenost, ko so starši pomirjeni, vznemirjenost, ko so vznemirjeni ipd. Prav zato, ker so telesa tako zelo prepletena oziroma povezana, lahko sami občutijo tudi izjemno globoko stisko, ko so starši obremenjeni z lastno bolečino. Otroci torej vzdušje in čustva zaznajo prek telesa. Drži tudi, da imajo v primerih, ko se starši uspejo raziti na sporazumen način, se znajo dogovoriti za sodelovanje v kar najvišjo korist svojih otrok ter si želijo, da bi otroci po ločitvi kar najbolje okrevali tudi tako, da najprej sami kar najbolje okrevajo, otroci bolj kratkoročne posledice. Drugače je tam, kjer se starši nikakor ne morejo medsebojno sporazumeti, se ves čas prepirajo oziroma so v visokih konfliktih še leta po ločitvi. Pri teh otrocih lahko opazimo dolgotrajne posledice po ločitvi.

Ali drži trditev, da se otrok ločenih staršev tudi sam v odraslosti v skoraj devetdesetih odstotkih loči?

Tako visoko številko slišim prvič. Res pa je, da so otroci ločenih staršev takrat, ko sami gradijo svoje partnerske odnose, pred zelo velikimi izzivi. Raziskovalci so v njihovih partnerskih odnosih našli pogoste skupne značilnosti, denimo to, da jih je lahko bolj strah vstopanja v resne zveze, bolj dvomijo v trajnost odnosa, veliko težje povsem zaupajo in se partnerju povsem predajo; lahko izražajo tudi manj pripadnosti odnosu in hitreje pomislijo na ločitev, ko se zgodi določeni konflikt. Prav v partnerskih odnosih namreč  pridejo na plano oz. se želijo zaceliti rane iz otroštva. Od posameznika je odvisno, kako uspešno se tega loti, ko si reče denimo: »Okej, mogoče moja starša nista zmogla rešit konflikta, jaz pa danes imam to moč, sem svoj človek, lahko si poiščem pomoč, če česa ne znam ali zmorem, lahko zaupam.« Zaupanje, ki se podre med ločitvijo staršev v otroštvu, se lahko začne ponovno graditi v odraslosti prav v partnerstvu. Takrat se najbolj odprejo primarne rane iz otroštva.

Tako se lahko vsaj delno zacelijo?

Treba se je zavedati, da posameznikovo zaupanje vedno temelji na odnosu, ki ga je imel s starši, ko je bil še otrok. Ob ločitvi staršev oziroma ob opazovanju njunega slabega razmerja se ga lahko dotaknejo določene škodljive dogme ali nauki. Kadar je bila denimo mama izdana in prevarana s strani očeta, se lahko v hči vtisne nenapisano, a trdovratno sporočilo, kot je: »Moškim se ne sme zaupati.« Hči ima prav zaradi takšnega vtisnjenega sporočila iz preteklosti pozneje v odraslosti lahko težave, saj težje zaupa svojemu partnerju.

Včasih, kadar je otrok več, se nekateri ob ločitvi in ko so zadosti stari, odločijo, da bodo živeli pri mami, drugi izberejo očeta, seveda je v obeh primerih priporočljiva ohranitev stalnih stikov z drugim staršem. Ali je bolje, da gre hči za stalno živeti k mami in sin k očetu, ali je morda v določenem obdobju odraščanja priporočljivo obratno?

Odvisno od posamezne družine. Pri določenih ločitvah je treba otroke umakniti na varno, jih zaščititi, ker je lahko eden od staršev nasilen, odvisnik, zlorabljajoč, nefunkcionalen. Pa vendar se tudi v takšnih primerih išče možnosti, na kakšen način sta lahko otrok in starš v določenem stiku; v nekaterih primerih slednje tudi ni mogoče. Pri ločitvah, ki niso na omenjenem polu ekstrema, pa je največ vredno, če starša razumeta, da je v najvišjo korist otroka to, da ima časovno uravnovešene stike z obema staršema.

Takrat otrok podobno časovno obdobje preživi z obema staršema?

Da. To pomeni, da otrok ne gre samo za eno sredo na teden ali vsak drugi vikend k očetu, temveč da časovna uravnovešenost sledi principu 50:50 ali 40:60. Raziskave kažejo, da lahko takšna razmerja  zelo pozitivno vplivajo na razvoj otroka.

Ali je prav, da se otrok sam odloči, pri komu bo živel?

Otroka postaviti v pozicijo, ko mora izbirati, pri komu bo živel – to je zanj nemogoče. To je tako, kot bi ga silili v izbiro, koga ima raje. Starši otroka nikoli ne bi smeli postaviti v takšen položaj, kaj šele sodišča. To je zelo podobno, kot če bi mami, ki ima enako rada svoja dva otroka, rekli, naj si izbere, s katerim si želi živeti, drugega pa naj odpošlje stran. Prva naloga odraslih med ločitvijo torej je, da popolnoma zaščitijo otroka in ga ne izpostavljajo težkim pritiskom. Prav je, da se mu prisluhne, kje se počuti prijetneje, a dokler otrok nima povsem razvitih možganov, to pa se zgodi nekje okoli 25. leta, težko v polnosti razume daljnosežnost svoje odločitve in posledice, ki jo le ta prinaša.

Prvi vzor za hčerko je mama, za sina pa oče. Ali je posebej škodljivo, če se prekineta omenjeni vezi?

Zagotovo, vendar velja enako za stike s staršem nasprotnega spola. Oba starša sta enako pomembna in otroka bistveno sooblikujeta. Prav je, da razumeta oziroma si želita, da ima njun otrok dobre odnose z obema; kadar to spodbujata, hkrati tudi krepita svoje starševske kompetence.

Četudi so stiki zgledno urejeni, pa je otrok pod precejšnjim pritiskom, ko mora ves čas potovati sem in tja ter ima običajno dve svoji sobi. Ena od popolnih rešitev naj bi bila, vsaj glede na predloge nekaterih socialnih delavk, da živi le v enem stanovanju, v katerem se izmenjujeta le starša, a tega si večina ne more privoščiti.

To sploh ni dobra rešitev. Dejstvo je, da bo otrok po ločitvi še vedno imel očeta in mamo, a bosta živela v dveh različnih krajih oziroma domovih. Če je cilj, da se v obdobju okrevanja po ločitvi vsi pomaknejo naprej, to samodejno pomeni, da otrok dobi dva domova. Da, tudi dve svoji sobi. To je neizogibna posledica ločitve, zagotovo pa ne bi bilo dobro, da v eno hišo pride najprej za nekaj časa oče, nato pa ga zamenja mama itn. Onadva namreč morata po ločitvi vzpostaviti svoje samostojno življenje. Vračanje nazaj v skupen dom lahko pri njiju sproža dodatne bolečine. Tega ne priporočam.

Morda takšna ureditev hkrati daje otroku tudi občutek, da se vse vrti okoli njega, kar spet ni najbolje za njegov razvoj? Tako se mu tudi ne sanja, kaj se dogaja z mamo in očetom v njunih domovih, kar lahko vodi v druge vrste odtujitev.

Otrok bo v vsakem primeru moral najti neko svojo rutino, življenje v enem in v drugem domu. Starši mu lahko pri tem zelo pomagajo tako, da ohranjajo približno podobna pravila, dobre navade, ki so jih imeli že prej; rutina vedno daje otroku temelj za občutenje varnosti in stabilnosti.

Ali se dobra vzgoja otroka, pa če ima ta ločena starša ali ne, v čem bistvenem razlikuje glede na to, katerega spola je? Ali je treba biti na kaj poseben pozoren?

Morda je treba vedeti le to, da dečki svojo stisko največkrat kažejo prek vedenja, deklice pa prek čustvenih stisk. Pri fantih je torej stiska bolj pozunanjena, pri deklicah pa ponotranjena. To je bistvena razlika.

Prosim razložite, kaj pomeni termin postaršenje otrok, kako vpliva na otroke, ko ti odrastejo in se podajajo v svoja partnerska razmerja?

Postaršeni otroci so otroci, ki so se prilagodili družinskemu vzdušju tako, da prevzamejo skrb za enega od staršev.

Za šibkejšega starša?

Običajno za tistega, ki je bolj ranjen, ja. Otroci torej prevzamejo mesto odraslega in nastopajo v vlogi tolažnika, urejati gospodinjstvo ipd. oziroma sprejemati nesorazmerno odgovornost glede na svojo starost. S tem se vzpostavi zelo nezdrava navezava starša na otroka, ko otrok pusti ob strani svoja čustva, svoje potrebe, želje in upe ter skrbi v prvi vrsti za tega starša. To lahko velikokrat vidite tam, kjer doma vlada alkohol; denimo oče alkoholik se zapija in umika, ne njegovo mesto pa pride sin ali hči, ki skrbi za žalostno in osamljeno mamo.

Tudi hči kot nadomestilo odtujenega moža oziroma partnerja?

Ja, tudi to se dogaja. Na tej točki bodo otroci svoj osebnostni razvoj ustavili oziroma zanemarili, zato da bi lahko poskrbeli za starša. Žene jih namreč nezavedno upanje, da ko se bo starš bolje počutil, se nekako sestavil, bo lahko poskrbel tudi zanje, kar pa se običajno nikoli ne zgodi, saj gre za izjemno nezdravo navezavo. Otroci lahko ponotranjijo zelo močne vzorce – od tega, da so vsi drugi vedno na prvem mestu, oni pa so na drugem mestu, pa do tega, da težko rečejo ne. To, kako se postaviti zase in začrtati svoje meje ter se zaščititi brez občutka krivde, je zanje posebno zahteven izziv.  Prav tako težko izražajo svoja pristna čustva, saj se v nezdravem odnosu s staršem to ni smelo početi.

Ali se postaršenje otrok pogosteje dogaja po ločitvah ali je lahko enako zastopano tudi v družinah, kjer partnerja ostajata skupaj »zaradi otrok« ali materialnih razlogov?

Sodeč po tem, kar slišim v praksi, bi rekla, da največ parov, ki se sicer ne razumejo najbolje, ne ostaja skupaj v prvi vrsti zaradi otrok, temveč zaradi financ, ker se ne morejo osamosvojiti, pa tudi zaradi družbenih norm, torej v smislu »kaj bodo drugi rekli«, »ločit se ne smem«, »zvestoba do groba« ipd. Gre tudi za to, da imajo lahko s partnerjem psihopatološki, globoko nefunkcionalen odnos, ki se ne more kar tako razrešiti oziroma je težko iti iz njega ali si preprosto tega ne želijo. Rečejo pa vendarle zelo pogosto, da ostajajo skupaj zaradi otrok. In kaj s tem naredijo? Vso krivdo in odgovornost za lastno stanje prenesejo na otroka. Kako si otrok to razloži? Misli, da je on kriv za nesrečo drugih ljudi, pa tudi, da je v redu, če si vse življenje nesrečen, saj odnosi pač takšni so. Nauči se tudi vzorca, da če imaš nekoga rad, boš zaradi njega tudi trpel; čuti ogromno težo in odgovornost, saj si misli »če se moj starš tako zelo žrtvuje, potem mu jaz dolgujem, da ga osrečim oziroma poskrbim zanj«. Tako želi izpolniti pričakovanja, ki ga ima starš do njega. Takrat, ko čuti, da je med staršema/partnerjema ogromna praznina, tišina, neprestano prepiranje in je v odnosu zelo malo zdravih elementov, nezavedno čuti, da je lepilo tega odnosa.

V kolikšni meri je dopustno, da starši s svojimi težavami v zakonu oziroma partnerstvu obremenjujejo svoje otroke, pa če so ti še v fazi odraščanja ali že odrasli?

To je zelo dobro vprašanje. Prepiri, konflikti in nesporazumi so del življenja; vsi imamo slabše in boljše dneve. Kako rešujemo konflikte, je lahko ena od veščin, katere lahko starši naučijo svojega otroka, da bo potem, ko bo odrasel, lažje reševal svoje partnerske težave.  Potem ko otrok vidi, kako se starša, ko se zgodi nek konflikt, pogovorita, izmenjata mnenje, se ne napadata, prideta skupaj, se poljubita, objameta, je to super. Tako je seveda priča temu, da lahko odnosi zdržijo, tudi če se zgodi neka trenutna stiska, jeza ipd. Seveda pa je veliko družin, kjer ne gre brez stalnih, včasih tudi vsakodnevnih oziroma periodično ponavljajočih se konfliktov, razdalje, odtujenosti, t. i. tihih maš ipd. Otroci se v takšnih družinah učijo, da odnosi pač takšni so in je to normalno, čeprav v sebi čutijo, da to ni res in bi si želeli drugačne. Otroci niso neumni.

Malo potarnati, denimo kakšen je ali ni partner do tebe, vsake toliko prija vsakomur, a v kolikšni meri, kako pogosto si to lahko dovolimo pri svojem otroku?

Tukaj je treba biti zelo previden. Kadar so starši v stiku s svojo resnično odgovornostjo in s tem, kar čutijo svojih težav ne prelagajo na otroke, ampak se pogovorijo v prvi vrsti s partnerjem; to je seveda najbolje. Lahko se določene težke stvari prav tako pogovorijo z drugo odraslo osebo – s prijateljem, z duhovnikom, s terapevtom ipd. Kadar starši ne morejo zregulirati svoje stiske – to se posebej pogosto pojavlja ob in po ločitvah – ter otroku rečejo npr. »tvoja mama je res grozna«, nanj naložijo zgolj veliko težo, saj on na to, kakšna je mama, nima vpliva, ima jo rad, prav tako očeta, zato je postavljen v notranji konflikt in se počuti slabo. Tam, kjer starši pred otrokom velikokrat črnijo drugega starša, vedno rušijo lastno avtoriteto. To je dobro vedeti.

Mislijo sicer verjetno, da bo učinek prav obraten?

Res je. Otrok ob tem občuti zgolj krivdo, nemoč, saj to niso informacije za otroški svet.

Kaj pa ko odraste, je takrat seciranje lastnega partnerstva bolj primerna tema pogovora?

V določeni meri so pogovori o partnerskih odnosih primerni, a tudi v odraslosti previdnost ni odveč.

Predvsem informacije iz intime verjetno niso najbolj na mestu, pa če o njih govori odrasel otrok ali njegovi starši?

Ja, največkrat so takšni pogovori za otroke obremenjujoči – ne glede na starost.

Torej, intima naj načeloma ostane le med partnerjema?

Tako je.

Članek objavljen 7.5.2022 v časopisu Nedelo.

The post Intervju: Vzgoja otrok po ločitvi appeared first on Alenka Lanz.