The post 5 načel, kako ohraniti dobre odnose po ločitvi (gostovanje v oddaji Klepet ob kavi) appeared first on Alenka Lanz.

S prijateljem prične deliti svoje notranje doživljanje, čustva, hrepenenja, želje in globoke potrebe, za katere bi bilo bolje, če bi o njih spregovoril s svojim partnerjem. S tem se prične ustvarjati skrivnostnost, vedno večja medsebojna naklonjenost in intenzivnost, pri čemer je partnerski odnos na preizkušnji; v slednjem se lomi zaupanje, čuti se vedno večja oddaljenost in umikanje.

Oseba svojega prijatelja, na katerega se vedno bolj čustveno navezuje, navadno prične skrivati pred partnerjem, saj čuti, da gre ta odnos predaleč, lahko se tudi počuti krivega, da to počne, vendar se hkrati ne more odtrgati od stvari, ki jih v tem odnosu prejema. Ne glede na spol tistega, ki čustveno vara, to prijateljstvo odgovori na njegove najgloblje potrebe po tem, da bi bil razumljen, opažen, cenjen in ljubljen, ter da bi bil v odnosu, kjer se počuti varno, povezano in sprejeto. Vse tisto, kar mu manjka v partnerstvu, prične iskati drugje, pri neki tretji osebi. Tako prične bežati od težav in samega sebe, in namesto, da bi se s problemi soočil in jih pričel razreševati, se prične zapletati v spletke, laži in prekrivanja, ki pogosto situacijo močno poslabšajo.

Seveda je tako čustveno intenzivno vez nemogoče vzdrževati, brez da bi partner, če je vsaj malo v stiku s seboj in njunim odnosom, tudi opazil.

Navadno opaža, da je partner veliko na telefonu, pogosto klepeta preko aplikacijah, skriva telefon oz. se od njega nikoli ne loči, ga zaklepa ali redno odnaša tudi s seboj v kopalnico, skratka; kamorkoli gre, je telefon z njim. S prijateljem lahko klepeta tekom dneva ali prične flirtati preko socialnih omrežij, katera močno olajšajo medsebojno komunikacijo.

Nekatera prijateljstva lahko ostanejo le na omrežjih ali pa se razvijajo preko srečanj in globokih pogovorov, kjer se partnerju zdi, da ima s prijateljem veliko skupnega, veliko več, kot s svojim partnerjem. Pogovori lahko pričnejo nadomeščati tisto, kar pogreša v svojem partnerskem odnosu. Tam dobi pozornost, podporo in pohvale, po katerih hrepeni. Na neki točki se lahko zdi, da v tem odnosu doživi vse tisto, česar v partnerskem odnosu ne zmore doživeti.  Kot bi iskal zavetje v teh omrežjih in s tem bežal pred realnostjo, internet pa ima to značilnost, da se na njem posamezniku ni potrebno posebej soočati s samim seboj, kot to velja za realno življenje. Telefon in aplikacije lahko omogočijo, da čustvena nezvestoba dlje časa ostane neprepoznana. Telefon lahko igra pomembno vlogo. Partner pogosto prejema tudi sms sporočila in telefonske klice. Pri teh se velikokrat že po barvi glasu lahko razbere, da se pogovarja z nekom, s katerim mu je izredno prijetno.

Kadar ne ostane le pri pogovorih (preko aplikacij), postajajo pogoste tudi odsotnosti od doma, nepričakovani izhodi, službena potovanja in podaljšano delo. Organizirati svoje življenje in usklajevati vse skupaj, postaja za tistega, ki vara, vedno bolj zahtevno, zato se zapleta v laži in prekrivanja. S svojim partnerjem vedno manj časa preživi skupaj, kažejo pa se tudi težave v komunikaciji in nezanimanje za spolnost. Povedano na kratko: nepovezanost se vedno bolj čuti.

Čeprav ima vsak par neko svojo definicijo, kaj zanju pomeni nezvestoba, in so meje lahko različne od para do para, pa velja, da nezvestoba vedno pomeni izdajo in prelom zaupanja. S tega zornega kota nezvestoba, pa naj bo to čustvene ali/in spolne narave, vedno s seboj prinese veliko bolečino. Nekje v polovici primerov se iz čustvene nezvestobe razvije še spolna, in ko pride še do telesne in intimne povezanosti, postane ta odnos izredno močan. Četudi pa se prijateljski odnos nikoli ne razvije do te mere, pa navadno tisti, ki vara, zapade v fantazijski svet, sanjari pri belem dnevu, prijatelja in partnerja pa prične med seboj vedno bolj primerjati.

Bolje pa bi bilo, če bi lahko svojo pozornost do primerjanja dveh oseb in sedenja na dveh stolih, raje obrnil k sebi in se vprašal:

• Kaj točno iščem drugje? Kaj pogrešam?
• Kako bi bilo o tem spregovoriti s svojim partnerjem?
• Zakaj to počnem? Česa se v resnici bojim?
• In kaj lahko spremenim pri sebi, da bom lahko pričel živeti bolj iskreno in avtentično?

Dobro vprašanje nas vedno popelje na dobro popotovanje, to pa naj se prične v smeri ljubečega in iskrenega odkrivanja sebe.

Nezvestoba torej povsem izda zaupanje, ki se je gradilo dlje časa in  ga je izredno  težko povrniti. Drugi osebi zada globoko bolečino in razvrednotenje, s katero je neizmerno težko živeti. Razdira odnose, celo družine, zato se je včasih že na začetku, še preden bi se lahko prijateljski odnos pričel razvijati v globljo smer, bolje temu odpovedati ter pozornost obrniti nase in na svoj partnerski odnos, katerega smo si sami izbrali.

Članek je bil objavljen na portalu Sensa, maj 2021

The post Čustvena nezvestoba na socialnih omrežjih appeared first on Alenka Lanz.

ODGOVOR: Lepo pozdravljeni! Verjamem, da vas je nezvestoba neizmerno prizadela. Lahko se je v vas zarezala tako globoko, da ne vidite izhoda iz te situacije. Lahko dvomite, ali boste sploh lahko še kdaj v polnosti zaupali partnerju, brez da bi to v vas povzročalo dvome, strahove in bolečino. V mislih lahko preigravate vse možne dogodke in iščete skrite znake, ki bi vas na to opozorili.

Čez težko, grenko obdobje greste. Čutite zmedenost, žalost, bolečino, jezo, obup, nemoč in izdajo, partnerja pa lahko ljubite in prezirate hkrati. V svojih čustvih, ki so lahko zelo intenzivna nihate tako močno, da ne veste, kako boste še kdaj v sebi začutili ravnovesje. Nezvestoba je resnično ena največjih ran, ki se lahko zgodi v  intimnemu odnosu, zato je njeno prebolevanje prav tako boleče, dolgotrajno in zahteva ogromno zavestnega truda obeh partnerjev.

Čeprav ste lahko prečesali nešteto internetnih strani, ki bi vam ponudile ‘prave’ odgovore, jih niste našli. To je razumljivo, saj se tisti, resnično pravi odgovori, skrivajo znotraj vas, le poiskati jih je potrebno. Prav tako vam nihče drug ne more povedati, kaj bi bilo dobro za vas, da naredite. To boste morali začutiti znotraj sebe.

Spomina na prevaro ne bo moč izbrisati, ta bo ostal v vašem spominu. Lahko pa omilite oz. nevtralizirate neprijetna čustva, ki spremljajo to izkušnjo. Čustva se najlažje uravnajo tako, da si jih pustite čutiti. To pomeni, da si pustite čutiti vse, kar pride, brez da bi jih odrivali, zanikali, minimalizirali, premeščali, potiskali iz svoje zavesti ali si jih racionalno pojasnjevali. Torej, da se zmorete s čustvi soočiti in si priznati, da jih doživljate, nato pa jih v polnosti začutiti (takrat dobite izkušnjo, da lahko s čustvi zdržite in preživite), nato pa jih sprejeti kot del sebe.

Ne gre za to, da se z njimi identificirate, ampak da sebe sočutno sprejmete tudi takrat, ko jih doživljate. Tako sebi omogočite, da gredo čustva čez telo in tudi odtečejo stran, s tem pa izgubijo moč in kontrolo nad vami. Ta proces je potrebno doživeti na čustveni ravni (in ne na miselni oz. kognitivni), kar zahteva svoj čas.

Prebolevanje vseh čustev, ki jih povzroči prevara, lahko traja mesece in če vas je že sedaj strah, da se bo partner ‘naveličal čakati’, lahko vse skupaj doživite kot pritisk in strah, nezavedno pa pospešite svoje okrevanje do te mere, da ga boste opravili površinsko in ne bo prišlo iz globin vašega srca.

Torej ne boste v polnosti okrevali oz. odpustili, od tu pa do potlačene agresije, zamere in sovražnosti, ki se lahko prenese tudi na druge moške v vašem življenju, pa ste le še korak stran.

Sposobnost odpuščanja je vrlina, ki jo lahko razvijamo. Toda povrnitev zaupanja ni lahek proces in zahteva svoj čas. Sedaj imate lahko vseskozi prisotne skrbi in pomisleke, kje je vaš partner, kaj počne, s kom je, ali bo še kdaj prevaral. Strah vas je ponovne izdaje. Zaupanja se lahko ponovno zgradi le preko povrnitve popolne iskrenosti med dvema človekoma. Gre za jasno, zavestno in trdno odločitev obeh partnerjev, da se od sedaj naprej ničesar več ne prekriva, da se odpovedujeta lažem ter da bosta drug do drugega pristopala spoštljivo in iskreno.

Zelo pomembno je jasno opredeliti razloge, ki so pripeljali do nezvestobe.

To, da vaš fant ne ve, zakaj vara, je zaskrbljujoče, saj se trenutno ni pripravljen iskreno poglobiti v vzroke svojega početja. Če ne ve, zakaj to počne, ima zelo slab stik sam s sabo in svojimi potrebami. Če se v to ne bo poglobil, imata težave že takoj na začetku.

Primerjanje spolnosti med vami in drugo žensko je le posledica nečesa, kar je globlje. Zelo pomembno bo, da ne boste pričela sebe bremeniti, kriviti ali se primerjati glede spolnosti, saj se lahko povsem zakrčite. Ne dopustite, da vam kdorkoli vzame čistost vaše spolnosti! Če pa vaš fant ve, zakaj to počne in z vami tega ne deli, pa se ponovno zavrtita v krog neiskrenosti. Povrnitev zaupanja je tako nemogoča.

Nezvestoba ima v ozadju vedno neizpolnjene čustvene potrebe. V odnosu se takrat pojavijo težave, ki so pri vama prisotne že od samega začetka, zato tega ne vzemite zlahka.

Ko čustvene potrebe niso zadovoljene, jih eden od partnerjev zadovoljuje nekje drugje, torej gre za neke vrste pobeg. Če partner ne bo prišel v stik s svojimi čustvenimi potrebami, ki so zanj v vajinem odnosu nezadovoljene in jih iskreno priznal, imata zelo veliko možnost, da se vama nezvestoba ponavlja.

Nobena, še tako trdno sprejeta odločitev za prenehanje nezvestobe ne more biti trajna, če se najprej ne prepoznajo nezadovoljene čustvene potrebe, nato pa poišče možnosti za zadovoljitev; način oz. kompromis, ki zakrpa odnos.

Ko se enkrat prepoznajo razlogi, ki so pripeljali do nezvestobe, pa mora priti do iskrenega obžalovanja oz. opravičila tistega, ki je prevaral, kot tudi do popolne prekinitve stika z osebo, s katero je bil nezvest.

Odprti, iskreni pogovori o čustvenem doživljaju obeh partnerjev so ključni. Tisti, ki vara, mora enostavno zdržati naporno obdobje, ko je lahko drugi vseskozi v dvomih in skrbeh, kaj počne in s kom je. Ti simptomi navadno zbledijo skozi čas, če le prevarani ne postane z nezvestobo povsem obseden. Takrat ne zmore predelati jeze, zamere in želje po maščevanju in pogosto par takrat potrebuje terapevtsko pomoč.

Ni nujno, da se pari po nezvestobi razidejo, nekateri lahko svojo vez celo okrepijo in poglobijo.

Le od njune motivacije oz. odločitve za trdo delo in zavezanosti njunemu odnosu je odvisno, kako bosta splavala na površje.

Partnerski odnosi so tu za to, da v njih najdemo varnost. Gre za zelo posebno vez med dvema človekoma, ki jo je potrebno negovati, zanjo skrbeti in razvijati. Ker smo ljudje odnosna bitja, nam pri razvijanju medsebojne vezi pomagajo vrednote, kot so zaupanje, varnost, iskrenost, spoštovanje, naklonjenost in druge.

Zaslužite si, da živite v takem odnosu, vendar je le vaša odločitev, kako boste živeli svoje življenje. Ker se sami odločate, kako boste živeli, tudi ne morete nikogar drugega kriviti za to, kar se vam bo dogajalo v prihodnosti. Z vsako odločitvijo namreč pride tudi odgovornost, najprej do samega sebe. Ljubezen do sebe je osnova; nikoli ne pozabite tega. Če nimate radi sebe, vas tudi drugi ne bodo imeli.

Včasih ne moremo vedeti, ali so naše odločitve pravilne ali ne. Le čas bo pokazal, zakaj smo potrebovali točno tako izkušnjo in katero lekcijo smo se morali iz tega naučiti. Karkoli se vam dogaja, vedno poskusite v tem najti smisel.

Želim vam veliko notranje moči, odgovornosti do sebe in pretočnosti za ljubezen; za tisto ljubezen, ki jo lahko kot neskončen vir črpate iz svoje notranjosti. Pa vse dobro na vaši poti!

Članek je bil objavljen na portalu Cosmopolitan, junij 2018

The post Kratek nasvet: “Bila sem prevarana. Kako naj prevaro izbrišem iz spomina?” appeared first on Alenka Lanz.

Otroci za zdrav razvoj ob sebi potrebujejo starše, ki jim nudijo varnost, stabilnost ter se na njihove potrebe in čustva ustrezno odzivajo. Vloge v takih družinah so jasno opredeljene, meje pa dovolj fleksibilno postavljene, da lahko otroci znotraj družinskega okolja čutijo tako varnost kot željo po raziskovanju. V takih družinah otroci ne bodo čutili potrebe, da skrbijo za svoje starše, saj ti jasno kažejo, da so zmožni sami poskrbeti zase, zato otroci svojo energijo usmerijo v svoj telesni in čustveni razvoj. 

Da bi razumeli čustvene rane, ki jih postaršeni otroci nosijo v sebi, je treba razumeti čustveno dinamiko, ki vlada v teh družinah.

Zgodba, ki jo je spisalo življenje: Vanja je bila stara le 11 let, ko je že skrbela za svojega mlajšega brata in gospodinjstvo. Mama je imela že nekaj let hude težave z alkoholom, oče pa je družino zapustil, ko je videl, v kakšno alkoholno omamo drsi njegova žena. Vanja je tako hodila v trgovino, kuhala, prala in pomagala bratu pri branju, s katerim je imel težave. Počutila se je preobremenjeno, osamljeno, nemočno in osramočeno, predvsem pa zelo drugačno od sovrstnikov, ki so lahko po šoli sproščeno uživali v igri na prostem. Vanja je bila vse prej kot sproščen otrok. Ves čas je bila resna, prestrašena in zakrčena. Najhuje je bilo, ko ji je mama v dolgih nočeh pijana pripovedovala o svojih bolečinah, strahovih in jezi na očeta, ker jih je zapustil, in Vanja resnično ni več vedela, kako ji pomagati. Takoj, ko je lahko, si je poiskala službo in odšla s prvim fantom živet stran od mame. Toda čustveni bolečini ni mogla ubežati, ta ji je sledila kot senca vse tja v odraslost.

V družinah, v katerih odraščajo postaršeni otroci, so navadno vloge obrnjene in družinska hierarhija porušena. Pogosto so v njih prisotne zasvojenosti, fizične in psihične bolezni, ali nasilje, ki je lahko čustvene, fizične ali spolne narave. V njih najdemo tudi slab odnos med staršema ali odsotnost enega od staršev. Mnogo je lahko razlogov, zaradi katerih otroci čutijo, da morajo zapolniti manjkajočo vrzel v svojih družinah, zagotovo pa drži, da so starši s svojimi čustvenimi težavami ali konflikti tako obremenjeni, da zmanjka prostora za otroka. Starši otrokovih potreb in čustev v resnici ne opazijo, in občutek prezrtosti se otrokom globoko zareže v srce.

Takrat otroci nezavedno čutijo, da morajo poskrbeti za svoje starše, saj bodo nato oni lahko poskrbeli za njih. Ves svoj čustveni razvoj tako usmerijo v pomoč staršem in kasneje tudi drugim ljudem, saj v njih tli neskončno upanje, da bi nekdo končno videl njihovo vrednost, kdo oni v resnici so, in poskrbel zanje.

Da bi se starši počuti bolje, otroci pričnejo nezavedno zadovoljevati njihove potrebe. Tako prevzemajo fizične ali čustvene zadolžitve, kot npr. gospodinjska opravila in skrb za druge družinske člane, ali po drugi strani postajajo nadomestni partnerji in čustveni tolažniki svojim staršem. Pogosto poslušajo o njihovih partnerskih težavah, ali pa so izpostavljeni temam, ki jim čustveno ali vsebinsko niso dorasli, saj spadajo v svet odraslih. 

Vsakič, ko ti otroci prevzamejo naloge, ki jim razvojno niso kos, v njih le težko uspejo. Ker odraščajo ob starših, ki so notranje zasedeni z lastnimi konflikti, nimajo nobene čustvene opore, ko se soočajo z neuspehi. V njih se čez čas okrepi čustveni in miselni vzorec, da so za druge vredni le, kadar skrbijo za njih ali kadar prevzemajo velike odgovornosti. Prekomerna odgovornost oz. prevzemanje odgovornosti kar za vse, jih neizbežno vodi v izčrpavanje, obup in krivdo. Neuspehe si razložijo s tem, da se niso dovolj potrdili, da bi morali narediti še bolje in več. Nič več ni dovolj dobro. Ker se starši za njihov čustveni svet ne zanimajo, z občutki ne-vrednosti ostajajo sami, zato se tako globoko tudi vtisnejo.

Temeljna potreba je, da si za drugega vreden, ta občutek pa se gradi takrat, kadar otrok čuti, da je svojim staršem pomemben in da ga v njegovih čustvih in potrebah čutijo. V te otroke se tako globoko vtisne prepričanje, da si za druge vreden le glede na to, koliko zanje narediš. Njihova lastna vrednost je pogojena s tem, kako uspešno skrbijo za druge. Nase gledajo kot na tolažnike, negovalce, skrbnike, reševalce in nadzornike, v resnici pa so le osamljeni, prestrašeni in prezrti otroci, ki si najbolj od vsega želijo, da bi nekdo drug poskrbel zanje in jih imel rad take, kot so.

Ker se tako zelo osredotočajo na čustva in potrebe drugih ljudi, vse v želji, da bi dobili potrditev, po kateri tako globoko hrepenijo, počasi izgubljajo stik z delom sebe, ki je zelo otroški, nedolžen in sproščen.

V njih se začnejo nabirati neprijetna čustva, ki jih še bolj bremenijo in razjedajo, ter jim največkrat sledijo tudi v odraslo dobo:

• Počutijo se krive, kadarkoli pri kakšni nalogi ali zadolžitvi niso uspešni ali najboljši. Nagnjeni so k perfekcionizmu, ki jim življenje le še bolj otežuje. Tudi ko nekaj naredijo dobro, se počutijo slabo, saj v svojem delu najdejo še tako majhne napake, ali pa razmišljajo, kaj vse bi lahko naredili bolje. Nikoli niso zares zadovoljni sami s seboj in tem, kar naredijo. Na tak način se ponavlja temeljni občutek ne-vrednosti, z nezavedno željo, da bi ga končno nekoč uspeli razrešiti.
• Čutijo tesnobo, napetost, konstantno zaskrbljenost za počutje drugih ljudi. Lahko doživljajo tesnobne ali panične napade, saj se bojijo izgube kontrole nad seboj in nad okoliščinami, v katerih so. Na svoje bližnje ali materialne dobrine so lahko zelo navezani, strah jih je izgube. Strah jih je tudi, kdo bo poskrbel za njihove starše ali druge ljubljenje osebe, če tega ne bodo naredili sami. Ker si nalagajo preveč obveznosti tudi takrat, ko so že zelo izčrpani, pogosto znotraj sebe čutijo tudi …
• … potlačeno jezo in bes, katero pogosto stresejo na ljudi, ki so niso nič krivi zanjo (npr. na sovrstnike, partnerja ali kasneje lastne otroke). Pogosto se te jeze ustrašijo, saj se ne sklada z njihovo podobo o »popolni« in ubogljivi osebi, v katero so bili prisiljeni odrasti. Ker so vajeni skrivati svoja čustva, se z močno energijo in silovitostjo, ki jo jeza prinaša, težko soočajo. Hitro se zavrtijo v krog samoobtoževanja in ponovnih občutkov nevrednosti, ne da bi razumeli, da so čustva naravni del človeka, ki pridejo kot val, preplavijo naše telo in se umaknejo. To, da čutijo jezo, jih ne naredi slabe, ampak človeške.
• Globoki občutki sramu in nesposobnosti, ki imajo svoj vir v otroštvu, se lahko ponavljajo tekom odraslega življenja. Pred temi občutki lahko bežijo, jih tlačijo ali zanikajo tako, da si nalagajo še več dela, padajo v deloholizem in druge odvisnosti. Razrešitev teh občutkov, pred katerimi bežijo, gre le prek tega, da jih ozavestijo in ponovno začutijo v nekem varnem, zaupanja vrednem odnosu, v katerem ne bodo ponovno ranjeni.
• Iskanje potrditve tudi v neustreznih situacijah ali od ljudi, ki jim tega ne morejo dati.
• Težave imajo s postavljanjem meja. Ljudje, ki znajo dobro postavljati svoje meje, se tudi dobro poznajo, predvsem pa imajo izgrajen temeljni občutek lastne vrednosti. Postaršeni otroci v otroštvu niso deležni sočutnega in ustreznega zrcaljenja od staršev, zato izgubljajo stik s svojimi pristnimi čustvi, potrebami, željami, celo talenti in darovi, ki jih nosijo v sebi. Ker se ne zavedajo lastne vrednosti oz. bolje rečeno, ker jim nihče ni znal pokazati, kako dragoceni so, bodo sebe težje zaščitili tudi takrat, ko bo to nujno potrebno. Četudi jih včasih preplavi močan bes, nimajo dostopa do zdrave jeze, torej do neke odločnosti, ki bi jim pomagala, da bi se lažje postavili zase.
• Nezmožnost zaupanja drugim ljudem. Zaupanje je močno povezano z doživljanjem varne bližine. Je kot podtalnica, ki napaja vsa druga čustva: če bomo zaupali, bomo lažje doživljali več prijetnih čustev, in obratno. Postaršeni otroci težko zaupajo, saj jih lahko bližina prestraši. Ker ne zaupajo, da bodo starši za njih ustrezno poskrbeli, saj so bili že tolikokrat razočarani in ranjeni, se začnejo čustveno zapirati in graditi zidove okoli sebe. Na občutek nezaupanja se vežejo tudi obremenjujoča kognitivna prepričanja, kot so: »Moram poskrbeti za starše ali druge ljudi, drugače nihče drug ne bo. Brez mene starši ne morejo preživeti. Nikomur ne smem pokazati, da me kaj boli. Le če poskrbim za druge, bom dokazal, da sem vreden. Prihodnost je negotova, zato moram nadzirati vse, kar se dogaja.« in tako naprej. Težko razkrivajo sebe ter svoja čustva, le redkim pustijo zares blizu.
• Pomanjkanje občutka bližine jih osami, zato se lahko pojavlja depresivnost, samomorilnost, osamljenost in globok občutek praznine.
• Zaradi vseh zastalih čustev, lahko pride do psihosomatike oz. telesnih bolečin, za katere zdravniki ne najdejo ustrezne razlage in so le klic njihovega telesa, da ne zmorejo več obremenitev.

Čustveni vzorci, ki jih dobijo postaršeni otroci v svojih družinah, se lahko pretvorijo v dolgotrajne negativne posledice v odraslosti. Če so bili ti otroci nekoč le nemočne žrtve družinskih razmer, na katere so se uglasili in tako le želeli pomagati po svojih najboljših močeh, so danes kot odrasli najprej sami odgovorni za to, kako živijo svoje življenje. To jim ne daje le odgovornosti zanj, ampak tudi svobodo, da se s pogumom, ki ga že ves čas nosijo v sebi, in vztrajnostjo, ki jo že od nekdaj premorejo, izvijejo iz čustvenih pasti postaršenja. Sprememba je mogoča, če jim le nekdo iskreno pove, da so vredni vse ljubezni točno taki, kot so, oni sami pa prevzamejo odgovornost za svoje življenje in naredijo prve korake na poti celjenja notranjih ran.

Članek objavljen na spletnem portalu Metropolitan.si, januar 2020.

The post Postaršeni otroci so vajeni bremen appeared first on Alenka Lanz.

Ločitev globoko rani, zato jo nekateri doživijo tudi kot travmatično. Ker povzroči popolno izgubo varnosti znotraj partnerskega odnosa pravimo, da gre za relacijsko travmo. Občutek izgube je v tem času zelo boleč, saj se je potrebno posloviti od partnerskega odnosa, ki je nekoč nudil varnost, stabilnost in oporo, ter izžalovati izgubljene sanje, družinske vrednote in življenjska pričakovanja, ki so lahko do takrat dajala nek smisel.

Ker je izgube potrebno izžalovati, tudi prebolevanje ločitve poteka po določenih stopnjah, ki so značilne za žalovanje. Te stopnje so lahko prisotne že pred samo ločitvijo ali po njej. Oseba čuti šok, otopelost, zanikanje, jezo, bes in sovraštvo, žalost, krivdo, strah in obup ter še mnogo drugega. Čeprav so ta čustva lahko zelo neprijetna in intenzivna, se med seboj mešajo in trajajo dlje časa, prav tako vplivajo na telesno počutje in vsakodnevno funkcionalnost.

V procesu okrevanja po ločitvi so čustva izredno pomembna. Izražanje čustev je človekova nuja in globoka potreba, saj se le tako lahko sprostijo iz telesa in s tem pomagajo pri celjenju čustvenih ran.

Okrevanje po ločitvi je bistvenega pomena, še posebej v primeru, ko imata bivša partnerja skupne otroke. Čeprav nista več v intimnem odnosu, bosta za vedno ostala starša, in od njunega vedenja in čustvovanja bo odvisno, kako dobro bodo otroci ločitev sprejeli in se ji prilagodili.

Kadar starši ne zmorejo v polnosti okrevati po ločitvi, bo prišlo do zapletov. Natančneje to pomeni, da se bodo starši ustavili v eni od faz žalovanja (npr. v jezi) in se ne bodo premaknili naprej. Jeza je čustvo, ki prinaša veliko koristi; da nam energijo za premike, sposobnost, da se zaščitimo in pride kot naraven odziv na občutek, da se nam je zgodila krivica. Kadar pa jeza vztraja in se ne razreši, se spremeni v zamero, bes in željo po maščevanju. Relacijska travma, ki je nastala ob ločitvi, se ne razreši. Ker je naravni odziv na travmo beg, boj, ali zamrznitev, lahko starši ostanejo ves čas preplavljeni z občutkom, da se morajo boriti.

Ker so hkrati obstali v procesu žalovanja, so v stalnem stresu, osredotočeni le na lastna čustva in potrebe, zaradi česar prihaja do popačenega doživljanja sebe, drugih ljudi in položaja, v katerem so. Jeza iz zamera jih poganjata v konfliktna in pogosto tudi manipulativna vedenja, in hkrati ščitita pred tem, da bi se soočili z bolečino, ki je spodaj.

Ob kronično jeznih in zamerljivih starših zmanjka prostora za otroke.

Prav otroci so v času ločitve najbolj ranljivi. Ločitev je za njih težka izkušnja in jih lahko globoko prizadene. Radi imajo oba starša in pogosto se počutijo razdvojeni med mamo in očetom, za katera si želijo le, da bi bila med seboj vsaj prijatelja, če že ne moreta več živeti skupaj.

Po nekaterih podatkih je kar tretjina otrok ob ločitvi takih, katerih starša sta med seboj v stalnem konfliktu. Pogosto se ti prepiri vrtijo prav okoli otrok, njihove vzgoje, stikov, preživnine in varstva, pa tudi dediščine. Zdi se, kot bi se vsa jeza, ki sta jo pred tem partnerja čutila drug do drugega v intimnem odnosu, pretopila na področje starševstva. Otroci se takrat pogosto znajdejo sredi bojnega polja ločitve, na katerem vsak od staršev v jezi vleče na svojo stran.

Številne raziskave kažejo, da najpogostejši razlog negativnih posledic pri otroku ni ločitev sama, ampak stopnja konflikta, ki ga imata starša med seboj. Slabša kot je njuna komunikacija, večje težave bo imel otrok s prilagajanjem na ločitev. To je razumljivo, saj je že od spočetja naprej v otroku del očeta in del mame. Kadar se starša med seboj prepirata, je v konfliktu celotna otrokova notranjost.

Razlogi, zakaj pride do manipulacije otrok ob ločitvi, so različni in mnogoteri. Nekateri starši so prestrašeni in se bojijo osamljenosti, zato pričnejo otroka pretirano navezovati nase. Drugi so jezni zaradi krivice, ki se jim je zgodila, ter se želijo bivšemu partnerju maščevati in ga kaznovati tako, da preprečujejo stike z otrokom. Tretji so besni, zagrenjeni in svoj gnev širijo naokoli prek grdih komentarjev o drugem roditelju, ne da bi pomislili, koliko škode s tem povzročijo otroku. Lahko pa so v ozadju pri starših tudi osebnostne motnje (predvsem mejna osebnostna motnja ali narcisistična motnja) ali odvisnosti, ki tako vedenje samo še stopnjujejo.

Tako, kot je veliko razlogov za manipulacijo, je tudi veliko načinov, prek katerih ta poteka. Lahko gre za zelo subtilne pristope, katerih se starši včasih niti ne zavedajo, toda če želijo poskrbeti za dobro počutje svojega otroka, se jim je dobro v celoti izogniti.

Načini manipulacije otrok po ločitvi so vedenja, ki jih poganjata strah in jeza. Vedno imajo v ozadju nerazrešene čustvene vsebine, s katerimi se starši ne soočajo; mogoče zato, ker so nezavedne ali pa jih ne znajo ali zmorejo razrešiti. Ker so škodljive, se jim je dobro povsem izogniti:

• Grdi komentarji o bivšem partnerju

Npr. mama svojemu sinu v jezi reče, da je njegov oče povsem nesposoben in nikoli ničesar ne naredi prav. Ker ima sin v sebi tudi del očeta, ga vse slabo, kar je izrečeno o njem, globoko prizadene. Del njega se počuti napadenega, nesposobnega in neprimernega, kar lahko vodi do globokih občutkov sramu in nevrednosti. Prestraši se, da bo izgubil mamino ljubezen, zato naslednjič očeta sprejme z nejevoljo in zavračanjem, hkrati pa v sebi čuti notranji konflikt in krivdo, ker ima očeta rad.  Del sebe, ki je povezan z očetom, odrine stran in tako izgubi stik s celoto, ki je znotraj njega.

• Razvrednotenje

Npr. oče reče svoji hčeri, da se pri mami zagotovo ne more imeti tako prijetno kot pri njemu, ker je mama vsa depresivna in jokava. Hčera z mamo preživlja lepe trenutke, ki jih oče s svojo pripombo v hipu razvrednoti.

• Polarizacija

Nastane, kadar eden od staršev popačeno doživlja sebe ali drugega starša, po principu črno-belo. Torej je en starš absolutno dober, drugi popolnoma slab, eden naredi vse prav, drugi ničesar, samo prvi ima otroka resnično rad, drugi ga nima itd.

• Spodbujanje k izkoriščanju

Npr. nagovarjanje otroka k temu, da bi drugega starša prepričal v drage nakupe, dajanje dodatnega denarja, ki ni del preživnine, itd.

• Pretirano ugajanje otroku 

… prek kupovanja daril in popuščanja pri redu in disciplini je za otroke škodljivo. Red in disciplina jim ob ločitvi vračata občutek varnosti, stabilnosti in predvidljivosti. Starši, ki želijo otroku pretirano ugoditi, navadno to počnejo zaradi strahu (da bodo izgubili otrokovo naklonjenost in ljubezen), krivde (ker mora zaradi njihovih odločitev čez tako težko obdobje in ne želijo, da se počuti prikrajšanega) ali iz kljubovanja bivšemu partnerju. Na tak način pridobijo otrokovo pozornost in naklonjenost.

• Izleti in dejavnosti, ki kradejo čas drugemu staršu
• Pretirano nadziranje in zasliševanje o času, ki ga otrok preživi pri drugemu staršu

nikoli ni dobro. Prav je, da starši vprašajo, kako se otrok počuti, kadar je pri drugem staršu in to z držo, ki je sprejemajoča, ljubeče in omogoča, da bo otrok lahko delil svoje doživljanje. Kadar pa je to zasliševanje pretirano, se otroci nezavedno uglasijo s pričakovanji starša in mu pogosto govorijo tisto, kar mislijo, da želi slišati. Tak način komunikacije ne vzpostavlja zaupljivega stika med otrokom in staršem, ter na otroški strani ustvarja pritisk, jezo, strah, nemoč in občutek ujetosti.

• Grimase ob odhodu (neverbalna komunikacija)

Le sedem odstotkov naše komunikacije poteka na verbalni ravni, zato je pomembno, da starši ozavestijo tudi to, kar sporočajo s svojo neverbalno komunikacijo. Primer: ko gre hči k očetu, jo mama spodbuja, naj le gre in se ima pri njem lepo. Toda njena telesna govorica ni usklajena. Ima žalosten pogled, povešena ramena, ustne kotičke obrnjene navzdol in s celotnim telesom izžareva, da ji bo težko, ko bo hčera odšla. Hči dobiva mešana sporočila, zato težje zaupa svojim občutkom. Čuti skrb, ali bo z mamo vse v redu, ter dolžnost, da zanjo poskrbi. Ko bo pri očetu, bo lahko še vedno tesnobno razmišljala, ali je za mamo poskrbljeno. Lahko čuti, kot da jo izdaja s tem, ko se ima pri očetu lepo.

• Negacija vseh pozitivnih izkušenj

Nekateri starši zanikajo vse lepo, kar je drugi starš kdaj naredil za otroka. Kadarkoli jim otrok pripoveduje o nečem lepem, mu s kakšnim komentarjem zatrejo veselje.

• Absurdni, neracionalni razlogi za odklanjanje stikov
• Spodbujanje, da se starša kliče po imenu kot način poniževanja drugega starša
• Spodbujanje k prikrivanju informacij drugemu staršu, najpogosteje o denarnem premoženju, novih partnerskih odnosih, itd.
• Otrok postane prenašalec sporočil
• Postaršenje je proces, v katerem se otrok nezavedno uglasi na nezadovoljene potrebe starša in prične zanj čustveno skrbeti na način, kot je pred tem to počel oče/mama. Pri tem prihaja do čustvenega nasilja, ki pušča zelo globoke posledice in je za otrokov razvoj izredno škodljivo, saj povzroči enako močne posledice kot druge vrste nasilja.

Vse to so načini, s katerimi lahko starši subtilno, zavedno ali nezavedno, svojim otrokom povzročajo rane, zato se jim je najbolje v polnosti izogniti.

Zelo pomembno je vedeti tudi, da kadarkoli starši rušijo avtoriteto drugega starša, v prvi vrsti rušijo lastno avtoriteto.

Star slovenski pregovor »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, pogosto drži tudi v teh primerih. Otrok, ki je danes majhen in nemočen, bo nekoč odrasel in bo lahko tudi bolj objektivno, predvsem pa kritično pogledal na vedenje svojih staršev.

Žal pa lahko do takrat preteče še kar nekaj časa, zato se morajo otroci okoliščinam prilagoditi. To pomeni, da lahko postanejo žrtve čustvenega nasilja svojih staršev. V nekaterih primerih so otroci prisiljeni izbrati enega od staršev, drugega pa povsem zavrniti.

Otroci navadno izberejo tisto stran, kjer čutijo, da je starš v bolj podrejenem položaju, globlje ranjen in potrebuje več pomoči, ali pa jih je bolj strah, da bodo izgubili njegovo ljubezen. Postavljanje na eno stran je za otroka mehanizem preživetja, ki lahko pusti tudi dolgoročne posledice na področju vedenja, čustvovanja in razmišljanja.

Čeprav ima otrok rad oba starša in ne želi izbirati strani, saj je zanj to nemogoča izbira, lahko do tega pride tudi upravičeno, kadar je priča nasilju v družini, ga starši zanemarjajo ali zlorabljajo, ali pa je že starejši in zato sposoben kritične presoje.

Če za konec povzamemo glavne poudarke: resnično pomembno je, da imajo otroci časovno uravnotežene in kvalitetne stike z obema staršema, ki po ločitvi okrevata in sta med seboj sposobna spoštljivo komunicirati.

Čeprav ne obstaja starost, spol ali razvojna faza, ki bi otrokom prihranila bolečino ob ločitvi, lahko starši svojega otroka najbolj zaščitijo tako, da ga ne postavljajo v središče bojnega polja svoje lastne ločitve. Otrok v tem času potrebuje ogromno ljubezni, razumevanja in sočutja, predvsem pa dovoljenje, da ima lahko rad oba starša.

Članek objavljen na portalu Metropolitan Slovenija, oktober 2019

The post Otroci sredi bojnega polja ločitve appeared first on Alenka Lanz.

V človekovi naravi je vtisnjena potreba po medsebojni bližini, sprejetosti in pripadnosti. Partnerski odnosi imajo še posebno moč. V njih si želimo biti ljubljeni in spoštovani prav taki, kot smo. Znotraj njih želimo rasti ter razvijati svoje pozitivne lastnosti, talente in sposobnosti, ki nas delajo tako enkratne in dragocene. Če so lahko odnosi na eni strani varen pristan, ki našemu življenju prinašajo dodano vrednost, so lahko po drugi tudi vir globoke bolečine, žalosti, osamljenosti in razvrednotenosti. Vse večji in pogostejši negativni dogodki in situacije v odnosu, nezmožnost učinkovitega reševanja konfliktov, vse manjša sposobnost ranljivosti med partnerjema ter čustveno oddaljevanje, so le nekateri od znakov, da partnerski odnos propada. Kadar to traja dlje časa, lahko v nekem trenutku partnerja začutita, da je ločitev edina možnost, s katero se bo razrešila njuna stiska (Simonič 2015, 163). Čeprav se ločitveni proces lahko začne mesece ali celo leta pred samo odločitvijo za razhod, to ni lahka odločitev in je navadno sprejeta v trenutkih nevzdržne stiske (Ganc 2015, 19).

Ločitev kot življenjska preizkušnja

Ločitev oz. razveza zakonske zveze je stresna in psihično naporna življenjska preizkušnja, ki globoko poseže v življenje posameznika oz. družine kot celote, ne nazadnje pa se za vedno vtisne v spomin. V razmeroma kratkem obdobju se zvrstijo velike spremembe znotraj medsebojnih odnosov. Posameznik takrat izgubi občutek čustvene podpore, ki sta mu jo prinašala partnerski odnos in življenje znotraj družinskega sistema. Zmanjša se medsebojna pomoč pri vsakodnevnih opravilih in poveča ekonomska negotovost, s čimer se tudi poveča stopnja stresa, ki ji je posameznik lahko izpostavljen dlje časa (Amato 2000, 1269–1287 ).

Ne spremenijo se le medsebojni odnosi, ločitev prinese posledice tudi na ekonomskem, socialnem, čustvenem in psihičnem področju, posebej boleči so lahko zapleti na področju starševstva (Simonič 2015, 163). Veliko je novih izzivov, povezanih z vsakodnevnim življenjem in družinsko strukturo. Na teh področjih prihaja do korenitih sprememb, in življenje je treba urediti na novo. Tako od odraslih kot otrok te spremembe zahtevajo veliko notranje moči pri prilagajanju in soočanju z bolečino ločitve. Prav zato pravimo, da je ločitev kompleksen, multidimenzionalen pojav, saj vpliva na številne vidike življenja tako pri posamezniku kot pri drugih ožjih in širših družinskih članih (Simonič, prav tam).

Ločitev kot izguba

Ločitev je v samem jedru izguba. To pomeni, da bo posameznik moral skozi proces žalovanja, ki mu bo prebujal veliko neprijetnih in strašljivih občutkov, misli in čustev, s katerimi se bo moral soočiti, če bo želel izkušnjo integrirati v svoje življenje (Rijavec Klobučar 2015, 90). Posameznik v tem času žaluje za propadlim odnosom, ki mu je veliko pomenil, pa tudi za izgubljenimi sanjami, družinskimi vrednotami in življenjskimi pričakovanji, ki so do takrat dajali smisel njegovemu življenju. Občutek izgube je zelo boleč; najprej je povezan s šokom in zanikanjem, nato pa z intenzivno žalostjo. Izražanje žalosti preko joka sprošča napetost in umiri telo, pomaga pri prilagoditvi na nastalo situacijo ter omogoča sprejetje izgube (Cvetek 2009, 191). Poleg žalosti posameznik čuti tudi obup, negotovost, nemoč, bridkost, potrtost, osamljenost in praznino. Pogreša odnos, v katerem bi čutil varnost, ljubezen, čustveno bližino in tolažbo. Pogosti so dolgotrajni občutki krivde, vezani na dejanja, ki posameznika močno bremenijo. Sprašuje se, kaj je naredil narobe in ali bi lahko naredil kaj drugače. Ob tem se spominja in analizira pretekle dogodke ter obžaluje svoje besede in dejanja. Občutki krivde se nadalje vežejo na občutke sramu, kjer posameznik negativno vrednoti sebe kot osebo. Zaradi ločitve se lahko dlje časa počuti manjvrednega in stigmatiziranega. Ker ne ve, kaj prihodnost prinaša, doživlja tudi močne občutke strahu. Slednji je povezan s stvarmi, ki posameznika presegajo, kar občuti kot izgubo kontrole nad seboj in situacijo (Cvetek 2014, 60).

Posameznik se ob tem sprašuje naslednje: Bodo težka občutja, kot so žalost, osamljenost in krivda, sploh kdaj minila? So bila moja ravnanja pravilna, bi lahko naredil kaj drugače, bolje? Se bom lahko spoprijel z vsem, kar mi življenje prinaša? Kako bom zmogel preživeti, poskrbeti zase in še za otroke? Jim bom lahko zagotovil to, kar sem jim do zdaj? Bom lahko odpustil vso to jezo in zamero? Kje bom našel oporo in moč? Bom še kdaj čutil veselje, zadovoljstvo, notranji mir in ljubezen? Bom lahko še kdaj vzpostavil ljubeč partnerski odnos?

Poleg strahu so pogosti tudi občutki izdaje in zapuščenosti. Ponavljajoči se negativni dogodki, ki jih je posameznik doživel v partnerskem odnosu, prebudijo tudi občutja jeze. Ta je lahko zelo konstruktivno čustvo samozaščite, ki pomaga posamezniku, da zaščiti sebe, svoje vrednote in potrebe. Kadar jeza na nekdanjega partnerja traja dlje, lahko preraste v zamero, sovraštvo in željo po maščevanju, ki se iz njunega odnosa prenese tudi na področje starševstva. Takrat prihaja do zapletov pri medsebojnem sodelovanju in slabi komunikaciji glede skrbi za otroka, manipulaciji preko otroka, onemogočanju stikov, neplačevanju preživnine in podobno.

Čustvena stanja se v tem času močneje izražajo tudi na telesnem počutju. Ločeni tako pogosteje poročajo o simptomih depresiji, nezadovoljstvu, večji socialni izolaciji, težje doživljajo občutke sreče, imajo več zdravstvenih težav (Amato 2000, 1275). Ločitev tako na začetku prinese več negativnih kot pozitivnih sprememb. Kako hitro se bodo posamezniki prilagodili nanjo, je odvisno od dejavnikov, kot so stalni dohodek, stopnja izobrazbe, podpora sorodnikov, prijateljev in novega intimnega partnerja, dobro spoprijemanje s stresom ter sposobnost poiskati smisel v tej boleči življenjski izkušnji (Wang, Amato 2000, 655 – 668).

Čeprav lahko okrevanje po ločitvi traja mesece in leta, je proces ločitve končan takrat, ko posameznik integrira bolečo izkušnjo in z njo funkcionalno živi naprej (Simonič, Poljanec 2018, 251). To pomeni, da je sposoben vzpostaviti novo identiteto, ki ni več vezana na nekdanjega partnerja (Amato 2000, 1280). Posameznik se takrat začne osredotočati na sedanje odnose niti ga ni strah vzpostavljati novih. Bolečina tako postaja manj intenzivna, čustveno pa jih izkušnja ločitve ne obremenjuje več tako zelo. Poveča se tudi doživljanje prijetnih čutenj, kot sta zanimanje in skrb zase in za druge ljudi, najdejo si dejavnosti, ki so si jih že dolgo želeli početi in jim prinašajo veselje. Lažje tudi zaupajo sebi in svojim občutkom. Ponosni so nase, ker so zmogli prestati težko izkušnjo.

Zgodba, ki jo je spisalo življenje

Klientka, stara 31 let, se je vključila v terapevtsko obravnavo na začetku ločitvenega procesa. Njen partnerski odnos je trajal skoraj 10 let. V njem sta se ji rodili dve hčeri, takrat stari 5 in 7 let. Bila je v hudi stiski in hromečem šoku, saj jo je mož zapustil zaradi nove partnerice. Dejstva, da se ločuje, nikakor ni mogla sprejeti. Ob tem je doživljala močna čustvena stanja, od globoke in vseobsegajoče žalosti, depresije, obupa, nemoči do občutka osamljenosti, zapuščenosti in zavrženosti. Strah jo je bilo prihodnosti. Počutila se je krivo in nesposobno, ker ni zmogla obdržati partnerskega odnosa in omogočiti otrokoma življenja znotraj družine, ki ji je predstavljala pomembno vrednoto. V tistem času se je na kopico intenzivnih čustev odzvalo tudi njeno telo: bolela sta je želodec in glava, ni se mogla zbrati ali razmišljati o drugem kot o ločitvi. Izgubila je apetit, hujšala je, hrana ji je povzročala občutek slabosti. Ponoči ni mogla zaspati. Bila je čustveno in telesno povsem izčrpana. Vrednote, ki so ji v življenju toliko pomenile, so se ji podirale. Začela je izgubljati smisel za življenje. Moč, da se prebija naprej, je črpala iz svojega materinstva, ki ji je prav tako povzročalo hude skrbi, dvome in strahove, saj ni vedela, kako bo lahko poskrbela za svoji deklici in jima pomagala pri prilagajanju na ločitev. Bolečina njenih otrok jo je neizmerno bolela. Dejstvo, da se ločuje, je zaradi hudih občutkov sramu pred ostalimi družinskimi člani, prijatelji in znanci skrivala. V tem obdobju ni imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala o ločitvi, zato je trpela za globokim občutkom osamljenosti in brezizhodnosti.

Gospa je s terapijo začela v času akutne stiske. V tem stanju je bila čustveno zmedena, nekaterih čustev, kot je jeza, pa sploh ni več prepoznavala. Vzpostavitev varnega terapevtskega odnosa je bila za njeno okrevanje po ločitvi zelo pomembna. Občutek sočutnega sprejemanja, razumevanja in odsotnost vsakršnega obsojanja jo je sprostil do te mere, da je postopoma začela razkrivati svoj notranji svet, poln strahov, dvomov, žalosti in osamljenosti. Terapevtski prostor ji je predstavljal varen pristan, kjer se je lahko soočala z žalovanjem po ločitvi in tudi drugimi, neizžalovanimi izgubami, ki jih je doživela. Ločitev namreč prebudi tudi stare rane iz otroštva; kadar te ostanejo nezaceljene, onemogočajo uspešno spoprijemanje s sedanjostjo. Klientka je krepila stik s čustvi tako, da se jih je učila prepoznavati, sprejemati in svobodno izražati, kar zanjo zaradi travmatičnih izkušenj v otroštvu ni bil lahek proces. Prek čustev je vzpostavljala stik s telesom. Začela je prepoznavati in upoštevati pristne telesne potrebe in želje. Telesne bolečine so postopoma izgubljale moč, zniževala se je tudi intenziteta čustvenih stanj, kar ji je pomagalo, da je sprva začela doživljati kratke, toda dragocene trenutke telesne umirjenosti. Skupaj s terapevtko sta iskali načine, ki bi ji pomagali pri uspešnejšem soočanju s stresom  in skrbi zase. Pomemben vidik okrevanja je predstavljala vzpostavitev stika z jezo, ki je bila do takrat blokirano čustvo. Jeze pri sebi ni sprejemala, ker se je že v otroštvu naučila, da se ni dovoljeno jeziti, saj je bila za to kaznovana. V odraslosti pa si je dovolila jezo doživeti in izraziti, kar ji je dalo dodatno energijo, da je lahko lažje poskrbela zase in za svoje otroke. Ko je začela doživljati jezo, se je zmanjševalo doživljanje strahu in krivde, kar ji je dalo novo motivacijo in energijo za življenje. Pomembno je bilo vseskozi razločevati čustvene procese, ki so se odvijali znotraj nje, v odnosu med njo in nekdanjim partnerjem, ter procese, povezane s starševstvom.

Načrtno in sistematično so se med procesom pozitivno vrednotili še tako majhni koraki na poti okrevanja. Klientka je ob koncu terapevtskega procesa začela sprejemati ločitev in nanjo gledati širše. Prepoznala je pozitivne vidike te izkušnje, se veliko pozitivnega naučila o sebi, razvila nove dejavnosti in zanimanja, ki so jo veselila, se naučila postaviti sebe na prvo mesto, predvsem pa zaživeti bolj svobodno. V svoje okrevanje je vložila veliko truda, kar se je pokazalo tudi v odnosih s hčerama. Čeprav so prestale zelo zahtevno in težavno obdobje, so se bile na koncu sposobne proti koncu povezati globlje, bolj sočutno in ljubeče. Ločitev je tudi priložnost, da se odnosi poglobijo.

Proces čustvenega doživljanja klientke je prikazan v tabeli 1.

Tabela 1: Primerjava med čustvenim doživljanjem klientke na začetku in koncu terapevtskega procesa.

SKLEP

Ločitev je zelo stresna, življenjska preizkušnja, ki prinese veliko sprememb in novosti. Od posameznika zahteva prilagoditev na spremenjene življenjske okoliščine, žalovanje za propadlim partnerskim odnosom in sprejetje izgube, ki jo za seboj pusti ločitev. Ustvariti je treba novo življenjsko pot, poiskati notranjo moč in korak za korakom sestavljati  koščke življenjskega mozaika. V času prilagajanja na ločitev je posameznik zelo ranljiv; takrat je lahko terapevtski odnos v veliko oporo, saj za nekaj časa predstavlja vir varnosti, sprejemanja in upanja, varen kraj, iz katerega lahko posameznik črpa moč za korake naprej, proti življenju.

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka

Strokovni članek objavljen v zborniku Zakonski in partnerski odnosi skozi pogled zakonske in družinske terapije

Viri in literatura:

Amato, P. R. 2000. The consequences of divorce for adults and children. Journal of Marriage and Family, 62(4), 1269–1287.

Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi. Čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj, (Znanstvena knjižnica, 41). Ljubljana: Teološka fakulteta.

Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: Travma, medsebojni odnosi, družina,terapija. Celje: Društvo Mohorjeva družba.

Ganc, Damijan. 2015. Izzivi očetovstva po ločitvi, (Zbirka Medosebni izzivi, 1). Sevnica: Družinski inštitut Zaupanje.

Poljanec, Andreja in Barbara Simonič. 2008. Ko odnos propade. Socialno delo, 47(3/6), 249–257.

Rijavec Klobučar, Nataša. 2015. Emotional Changes after Divorce in Women. V: Gerjolj, Stanko (ur.), Godawa, Marcin (ur.). Faces of woman: in search of positive prospects. Krakow: The Pontifical University of John Paul II Press. 89–100.

Simonič, Barbara. 2015. Relacijska družinska terapija v teoriji in praksi. Soočanje z ločitvijo in relacijska družinska terapija. Ljubljana: Teološka fakulteta: Frančiškanski družinski center.

Wang, H. in Amato, P. R. 2000. Predictors of divorce adjustment: Stressors, resources, and definition. Journal of Marriage and the Family, 62(3), 655–668.

The post Čustveno doživljanje v procesu soočanja z ločitvijo appeared first on Alenka Lanz.

Česa vse je otroke strah in v katerem obdobju se začnejo bati?

 Strah je temeljno čustvo in ga doživljamo vse življenje. Opozori nas na nevarnost, ki je lahko realna ali namišljena. Pomaga nam, da se zaščitimo pred grožnjo in zato lažje preživimo. Zelo je povezan z našimi možgani. Sredi njih se nahaja kot mandelj velika amigdala, ki neverjetno hitro, še preden pride opozorilo v našo zavest, že zazna nevarne dražljaje iz okolja in sproži alarm v našem telesu.  Na nevarnost se telo prilagodi. Poveča se izločanje stresnih hormonov in krvni pritisk, mišice se napnejo in možgani postanejo zelo dejavni. Prav tako se poveča dotok krvi v roke in noge, poglobi se naše dihanje in bitje srca, medtem ko se dotok krvi v organe, povezane s prebavo, zmanjša. Celo telo je v alarmu in nanj se lahko odziva na tri načine: z begom, bojem ali zamrznitvijo. Amigdala se lahko prebudi v povsem nedolžnih okoliščinah in šele ko veliki možgani ocenijo, da nevarnost ni ogrožujoča, se sprostimo. Pomembno je, da se s strahovi naučimo živeti. Čustvo strahu je tako za nas kot za naše otroke, sestavni del življenja. Če ga ne obvladamo, bo strah obvladal nas, če pa opozoril telesa ne upoštevamo takrat, ko je to resnično potrebno, smo lahko v veliki nevarnosti. Pomembno je, da tudi otroke naučimo, kako se učinkovito soočati s strahovi.

Vsak otrok se kdaj boji in navadno ne brez razloga. Imajo pa otroci med drugim in šestim letom še posebej veliko strahov. Zaradi pospešenega razvoja je okoli njih veliko novih stvari, včasih tudi zastrašujočih, nepredvidljivih in nevarnih. Tako lahko otroci v tem času doživljajo npr. seperacijsko tesnobo, strah da bi ostali sami, strah pred vrtcem, šolo, naravnimi nesrečami, sosedovim kužkom ali pošastjo pod posteljo. Lahko pa so strahovi resnejši, recimo kadar jih je strah ločitve staršev, njihove smrti, nasilja, zlorabe ali osamljenosti. Takrat strahovi porušijo otrokovo samozavest in občutek, da so na varnem. Nujno je, da take strahove ljubeče prestrežemo, pomirimo in tudi otroke pred njimi zaščitimo.

Kaj pa če vemo, da je otroka nečesa strah, ampak ne vemo česa – kako lahko ‘izvrtamo’ iz njega resnico? Mogoče je premajhen, da bi nam povedal, mogoče pa tega ne želi povedati na glas …

Dojenčki in malčki bodo svoj strah pokazali z jokom, tisti otroci, ki pa že lahko govorijo, nam bodo svoje strahove najverjetneje povedali takrat, ko bodo v stiski ali se bodo počutili dovolj varno. Seveda pa lahko večji otroci svoje strahove tudi dobro skrijejo pred nami, zato pozorno opazujmo otroke, se za njih zanimajmo in si vzemimo čas za pogovor.

Kaj so tiste prave besede s strani staršev, da skupaj premagajo otrokov strah? 

Starši, ki delujejo iz svoje notranje ljubezni do otroka in so čustveno z njim povezani, bodo brez večjih težav našli prave, nežne, mirne in tolažeče besede, ki bodo otroka pomirile. Če se vživijo v otrokove občutke, jih bodo otroku lažje pomagali razumeti, se z njimi spoprijeti in se jih naučil obvladovati. Strahovi se vedno zmanjšajo, tadar čutimo varno in ljubečo bližino nekoga, ki ga imamo radi in mu zaupamo. Prav tako je dobro, da otroka spodbudijo pri iskanju rešitev, saj mu bo to pomagalo povrniti občutek nadzora in varnosti.

Pri namišljenih strahovih včasih pomaga že pravljična zgodba, kjer se grozeča pošast čudežno preoblikuje v bolj prijazno bitje. Pri realnih strahovih, kot npr. pri strahu pred mački, pa lahko zelo previdno in zelo počasi otroka izpostavimo mački. Predvsem pa vzemimo otrokove občutke resno in sprejmimo otroka skupaj s strahovi. Zanj so zelo resnični in nič ne pomaga, če ga preprečujemo, da se mu nič ne more zgoditi, če se pri tem on sam ne počuti varno. Včasih je pa je že zagotovilo, da so starši nekje v bližini dovolj, da otrok premaga svoje strahove.

Česa nikakor ne smejo storiti, da situacije še ne poslabšajo?

Starši naj nikoli ne silijo oz. grobo izpostavljajo otroka stvarem, katerih se boji, saj se lahko njihov strah še poveča.  Prav tako naj se iz njegovih strahov ne norčujejo ali jih zmanjšujejo. To ne pomaga.

Če je starše nečesa strah, ali to lahko ponotranji tudi otrok? Morajo kadarkoli in kjerkoli biti pogumni, pravi borci?

Seveda, otrok je kot majhna spužva. Počutje staršev zaznava in vpija z vsem telesom. Kadar je starše nečesa strah, to pomeni, da znotraj sebe niso na varnem. To otrok zaznava, saj je od varnosti, ki jo dobi od svojih staršev, odvisno njegovo preživetje. Če je starše nečesa strah, bo tega najverjetneje strah tudi otroka, saj občutek ne-varnosti le poveže z zunanjim dejavnikom, npr. sosedovim kosmatincem, če je starše strah psov. Starši naj bodo previdni tudi pri svojih trditvah, kot so »skrbi me, da…« Če otroci pogosto poslušajo izjave, prepojene s strahom, bodo nanj še bolj pozorni, postajali bodo prestrašeni, svet okoli njih pa nevaren kraj. Dobro je, da starši poslušajo tudi sebe, kaj govorijo, katera sporočila predajajo otrokom. Kadar imajo starši pri sebi nepredelane strahove ali travme iz otroštva, lahko postajajo vse bolj prestrašeni in tesnobni tudi takrat, ko se njihov otrok približuje podobni starosti. Tako da ja, strahovi se dokazano prenašajo iz generacije v generacijo in se zapisujejo v genski material.

In ne, otroci ne potrebujejo biti kadarkoli in kjerkoli pogumni, neustrašni borci. To je za njih preveliko breme. Potrebujejo biti le otroci. Razigrani, sproščeni, iskrivi v svojem raziskovanju življenja, čustev in vsega, kar jih obdaja.

The post Otrokova čustva: strah appeared first on Alenka Lanz.

The post Pomanjkanje poželenja appeared first on Alenka Lanz.