VPRAŠANJE: Lepo pozdravljeni. Končno sem se opogumila in vam pisala. Z možem sva pred ločitvijo. Najin odnos je že več let prazen in odločila sva se, da bo bolje, če živiva narazen. Imava dva otroka, stara 8 in 10 let. Zelo naju skrbi, kako bosta prenesla novico o ločitvi. Vem, da otroka čutita, da med nama nekaj ni v redu, ampak samo, ko pomislim, da jima povedala za ločitev, me stisne v celem telesu in pričnem jokat. Zanima me, na kaj naj bova z možem pozorna, ko bova novico povedala otrokoma?
Zaskrbljena mama

ODGOVOR: Lepo pozdravljeni, draga mamica. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Čez zelo zahtevno, stresno in čustveno naporno obdobje greste. Odločitev za ločitev ni nikoli enostavna in je navadno sprejeta v času nevzdržne stiske. Upam, da imate ob sebi oporo ljudi, ki jim zaupate in niste sami. Ločitev lahko povzroči veliko bolečine, saj se je potrebno posloviti od partnerskega odnosa, ki je na nek način dajal občutek varnosti. Čez veliko sprememb in novosti boste šli vsi skupaj. Verjamem, da vas skrbi tudi za otroka, zato si skupaj poglejva, kako je otrokom najbolje sporočiti to novico. Dobro je, da starša otrokom za ločitev sporočita skupaj in da pri tem umirjeno govorita oba. Vsi moteči dejavniki, kot so TV, radio in telefoni, naj bodo ugasnjeni. Pazljivo izbirajta besede, ki naj bodo prilagojene starosti otrok in sposobnosti razumevanja, ter bodo hkrati osvetlile najpomembnejše spremembe in potek dogodkov. Bolje je recimo reči, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od sedaj živela narazen, kot pa, da se nimata več rada, ker to lahko otrokoma vzbudi strah, da bosta nekoč prenehala imeti rada tudi njiju. Najpomembnejše teme naj bodo: kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre. Pojasnita, kako se bosta od sedaj naprej s tem staršem srečevala in kaj se bo spremenilo. Najosnovnejše informacije torej. Otroka bosta lahko v velikem šoku, lahko bosta reagirala z jezo, žalostjo,se zaprla vase ali kaj drugega. Vsa čustva je dovoljeno čutiti in izraziti, saj jima bo to pomagalo pri žalovanju in omogočilo okrevanje. Ločitev je zanju izguba, ki jo je potrebno izžalovati. Takrat še posebej potrebujeta vaju kot sočutna starša, ki bosta služila kot vir varnosti, opore, nežnosti in razumevanja. Večkrat jima ponovita, da ju imata nadvse rada in ju bosta vedno imela, da imata lahko onadva rad njiju, da v ničemer nista kriva za vajino ločitev in da bosta še naprej skrbela zanju tako, kot do sedaj. Kako dobro se bosta otroka prilagodila na ločitev, je v veliki meri odvisno od okoliščin ločitve, njunega temperamenta, starosti, predvsem pa vajinega čustvenega okrevanja. Slednje je bistveno, ker iz nedokončanega okrevanja pri starših izhajajo največji zapleti pri okrevanju otrok (starša se lahko v odnosu ohranjata tudi preko jeze in zamere, med seboj težko komunicirata, kar posledično vpliva tudi na kvaliteto njunega starševstva). To za vaju pomeni, da bosta tako kot otroka, šla čez težka čustva, kot so žalost, jeza, krivda, strah, obup, nemoč, osamljenost, sram in še kaj. Pustite si čutiti, vzemite si čas, poskrbite zase. Res je, da ločitev prizadene in za vedno ostane v spominu, vendar je lahko tudi priložnost poglabljanja odnosov in nekaj, kar okrepi. Vam želim veliko notranje moči, poguma ter sočutja so sebe in svojih otrok!

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

(kratek nasvet objavljen v reviji Jana)

Lepo pozdravljeni! Z možem sva skupaj že 17 let in imava dva šoloobvezna otroka. V zakonu sva imela vzpone in padce. Na to sem se nekako navadila in sprejela, da tako pač je. Zadnja leta pa opažam, da se med seboj pogovarjava le še osnovne stvari, največkrat povezane z otroci. Rada ga imam, vendar do njega ne čutim več take privlačnosti in poželenja. Pomanjkanje bližine se še najbolj kaže v spolnosti, ko meni ni do tega in mu ugodim le zato, da imam potem mir. Po tem se počutim krivo in mi je še slabše. Občutek imam, kot da moje življenje postaja z vsakim dnem bolj prazno, da me nihče ne sliši, pa bi se rada počutila živo, tako, kot sem se nekoč. Ne predstavljam si, da bi zmogla tak živeti celo življenje.

Lepo pozdravljeni. Verjamem, da vas spoznanje, da vaša življenjska iskra znotraj vas izgublja na sijaju, bega in žalosti. Lahko se počutite vdani v situacijo, kot da se nič ne da spremeniti, pa vendar ste najprej sama odgovorna za to, kako živite svoje življenje. To pomeni, da lahko sami največ naredite za to, da se boste pričeli počutiti bolje, če le stopite iz svoje pasivne vloge in se aktivno lotite potrebnih sprememb. Najverjetneje pri vas ena težava le prekriva drugo. Na površini opažate izčrpanost, pomanjkanje komunikacije, pogrešate globlji čustveni stik z možem, zato se počutite osamljeno, neslišano in izpraznjeno. Ko pravite, da ste z možem intimni le zato, da imate potem mir, nakazuje na globlje nerazrešene vsebine. Zdravo bi bilo, če bi zbrali pogum in pričeli odkrivati, kaj je zadaj. Če se nasploh v življenju tako prilagajate ter želite ugoditi drugim, najprej povozite sebe in svojo ženskost. Vsakič, ko naredite korak stran od sebe, od svojega bistva, trošite življenjsko energijo, ki bi jo sicer lahko zadržali zase. Dobro je, da ste ugotovila, da se na dolgi rok s tem dobesedno izčrpavate. Če želite iziti iz tega, ni druge poti, kot da pričnete skrbeti zase. S tem ni nič narobe. Vaši otroci potrebujejo sproščeno, spočito mamo, in verjetno to močno pogreša tudi vaš mož. Pravite, da ga imate radi. To je dobra osnova, da se v komunikaciji ponovno najdeta in se zbližata, če sta le pripravljena vložiti v svoj odnos tudi nekaj truda. Gre za pripravljenost z obeh strani. Imejte v mislih, da usihanje življenjske energije privede do ugašanja spolnega poželenja. Pri vas je to močno povezano z vašim notranjim, čustvenim stanjem, zato je vredno vložiti tudi trud v to, da se razbremenite neprijetnih čutenj, ki se nalagajo znotraj vas. Z možem najdita nazaj čustveni stik, preko aktivnosti, ki jih radi počnete povišajte svojo življenjsko energijo, in tudi spolno poželenje se vam bo prebudilo. Ko se to zgodi, pa si pustite prosto pot pri ponovnem spoznavanju vašega moža; tudi on se je namreč tekom tega časa spremenil. Negujta vajin odnos kot rožo, saj gre vendarle za nekaj živega. Veliko moči, poguma in ljubezni vam želim na vaši poti!

VPRAŠANJE:

Z možem imava težave v spolnosti. Že več mesecev nisva imela spolnih odnosov. Jaz si jih želim, on pa pravi, da nima časa in je utrujen. Njegovo zavračanje me zelo prizadene. Zmedena sem tudi zato, ker sem ga ponoči že večkrat zalotila, kako gleda pornografijo in se zraven samozadovoljuje. Ne razumem, zakaj mu je toliko do nekih žensk na ekranu, do mene pa ne kaže nobenega zanimanja. Vedno bolj se počutim odveč in imam občutek, da je z mano nekaj narobe. Mož se o tem noče pogovarjati, pravi, da težim, da to ni nič takega in da ima vse pod kontrolo. Ne vidi, kako to vpliva na najin odnos in bojim se, da njegovega odmikanja ne bom več mogla dolgo prenašati. Ne vem več, kaj narediti, da bi mož končno sprevidel, kako zelo me to moti.

ODGOVOR:

Pozdravljeni draga bralka! Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Verjamem, da pogrešate moževo bližino in intimo, ki jo nudi spolnost. Prav preko ljubeče spolnosti lahko najdete globlji stik, zbližanje in medsebojno sprejemanje. Toliko lepega ponuja spolnost, pa vendar se zdi, da med vama ravno to področje povzroča toliko bolečine in osamljenosti. Spoznanje, da si mož spolnosti z vami ne želi ter hkrati beži v svet pornografije (ta lahko dejansko zmanjša spolno željo po partnerju), vas je prizadelo, osramotilo in ponižalo. Verjetno se tudi on nekje globoko v sebi počuti podobno. Razlika je le v tem, da si vi pred težavami ne zatiskate oči, medtem ko je mož potopljen v zanikanje. Trenutno še ne prepozna, kako močno mu virtualni svet pomaga uravnavati notranje čustvene stiske, kako s tem v sebi tlači žalost, strah, sram, krivdo in še kaj. V pornografiji najde tolažbo, sprostitev, vzburjenje in omamo. Ne pomeni, da je zaradi tega slab človek. Pomeni le, da svoje stiske lajša na način, ki ga je na začetku sprostil in mu pomagal, sedaj pa njemu in vama obema povzroča škodo. Tako vedenje lahko vodi tudi v zasvojenost. Zasvojenost pa je bolezen možganov, ki jo je potrebno vzeti zares. Vsekakor vama priporočam, da najdeta psihoterapevtsko pomoč strokovnjaka, ki se ukvarja s tem področjem. Če mož v terapevtski proces še ne bo želel, naj vas to ne ustavi, da ne bi dobili opore zase. Četudi je lahko psihoterapevtski proces dolgotrajen in boleč, vam bo pomagal osebnostno rasti. Le želim vam lahko, da bi se za kaj takega odločil tudi mož in bi skupaj našla pot k večji povezanosti in bližini v vajinem odnosu. Vse dobro vama želim!

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

VPRAŠANJE: Lepo pozdravljeni! Sem uspešna ženska, stara nekaj čez 30 let. Nič mi ne manjka, imam dobro službo, prijatelje in brez težav dobim moško pozornost. Za sabo imam polno nekih kratkih, neuspešnih zvez, najpogosteje pa se zapletam z moškimi, s katerimi že v naprej vem, da si ne bom mogla ustvariti neke lepe, skupne prihodnosti. To so lahko moji nadrejeni, pogosto tudi poročeni moški. Nekako se zadovoljim s tem, da sem v vlogi ljubice. Pogosto postanem obsedena s temi odnosi, ne morem jih končat, čeprav vem, da niso zdravi zame. Fantaziram o skupnem življenju in imam občutek, kot da ne bi znala več živeti brez njih. Ugotavljam tudi, da uporabljam spolnost kot lepilo za te odnose. Rada bi se ustalila, pa kaj, ko me privlačijo samo taki moški, ki so mi nedosegljivi. Postajam jezna in se sprašujem zakaj se mi to dogaja.

ODGOVOR: Lepo pozdravljeni. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Sprašujete, zakaj vas privlačijo moški, ki so vam nedosegljivi oz. s katerimi si ne morete ustvariti globokih, zavezujočih in na bližini utemeljenih odnosov. Odgovor na to ni lahek, hiter ali enostaven, saj se pod vaših vzorcem vedenja skrivajo globoke čustvene vsebine. To, da se zapletate v kratke, na spolnosti utemeljene odnose, katerim manjka čustvena bližina, nakazuje na to, da imate lahko znotraj sebe veliko strahu pred intimo. Telesno vas privlačijo moški, za katere že v naprej veste, da vam bodo omogočili čustveno distanco, s tem pa se zaprete pred izkušnjo, da bi vas nekdo zares spoznal, da bi začutil vaš notranji svet, vaša najgloblja čutenja, hrepenenja, želje in potrebe. Pa ne samo, da bi nekdo drug čutil vas, tudi da bi vi resnično poznali in čutili njega. Za tako globoko, čustveno povezanost, ko se v medsebojnem spoštovanju prepletata notranja sveta dveh ljudi, je potrebno zbrati pogum, odložiti maske in obrambe, ter tvegati ranljivost. To ni nekaj enostavnega, še posebej, če imate boleče izkušnje in rane iz otroštva, ki so se vam zgodile ob starših oz. v odnosih, ki so bili za vas ključni za preživetje. Takrat ste se lahko kot majhna punčka naučili, da se pred bolečino najlažje zavarujete tako, da se zaprete in ljudi ne spustite blizu, torej da ves čas ohranjate čustveno distanco in kontrolo, nekaj, kar ponavljate še danes. Če je temu tako, lahko tudi kot odrasla ženska nezavedno delujete iz teh, v otroštvu povsem učinkovitih vzorcev. Sedaj pa vas ti jezijo, saj vas ne varujejo pred bolečino, ampak jo vam še naprej povzročajo. Če si želite to prekiniti, vas čaka nekaj aktivnega dela na sebi. Najprej bo potrebno spoznati sebe, odkriti korenine vašega strahu in občutka manjvrednosti, ter se na iskren način pričeti povezovati najprej s sabo. Vaše fantazije in sanjarjenja o odnosih bo počasi, korak za korakom, zamenjala iskrenost in pristnost, najprej do sebe, potem pa tudi do drugih ljudi, spolnost pa ne bo več lepilo, ampak le kamenček v mozaiku intime. Ljubezen takrat dobi povsem nove dimenzije. Iskreno vam želim, da zberete pogum in se podate na to ovinkasto, a izpopolnjujočo pot osebnostne rasti. Sem v mislih z vami. Pa vse dobro!

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

VPRAŠANJE:

Že od nekdaj imam težave s sprejemanjem sebe in svojega telesa. Zdi se mi nerodno, čudno, grdo in prav nič privlačno. Verjetno imam tudi zato take težave s partnerskimi odnosi. Težko se sprostim in moje pomanjkanje samozavesti prej ali slej moške prične tako motiti, da me zapustijo. Še spolnost mi je mučna in grozno me je sram, ko me nekdo vidi golo. Četudi mi drugi govorijo, da sem lepa, jaz tega ne vidim in jim zato ne verjamem. Pogosto me je strah, da bodo kmalu spregledali in videli to, kar vidim jaz. Zakaj se mi to dogaja?

ODGOVOR:

Draga bralka, hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Iz vaših besed je čutiti veliko odpora in prezira do lastnega telesa, zavračanja svoje ženskosti, pod tem pa veliko bolečine, žalosti in osamljenosti. Prizadeta je vaša samopodoba, samozavest in spoštovanje do sebe, torej so prizadeta področja, ki se globoko dotikajo vašega jedra. Dobro pri tem je, da vam ni potrebno celo življenje živeti v taki stiski, če boste le zbrali dovolj poguma in želje, da bi to pri sebi spremenili. Vašo samopodobo lahko odkrivate in z nekaj truda tudi spremenite. Za začetek bi bilo dobro pogledati v otroštvo. Kot majhna deklica ste bili kot goba, ki vpija ogromno različnih sporočil iz okolice. Ponotranjili ste sporočila o tem, kako sta vas doživljata oče in mama ter kako sta se odzivata na vaše potrebe in čustva. Preko tega ste kot majhni oblikovali občutek zase. Da boste lažje razumeli sebe, bo pomembno odkriti tudi, kako je vaša mati doživlja sebe in svojo ženskost, kaj so njeni dotiki prebujali v vas (se vas je dotikala z ljubeznijo in toplino, ali grobo, hladno, ste si njenih dotikov želeli več, kot vam jih je bila sposobna dati?). Vse to in še več se vam je vtisnilo v telo, telo pa se vsega spomni. Če ste se doma počutili neljubljeno in nesprejeto, so vas pogosto kritizirali in sramotili, ste razvili tudi tak odnos do sebe in svojega telesa. Do sebe preigravate prav ta temeljna občutja. Tudi travmatične izkušnje nasilja lahko oblikujejo vašo identiteto in spremenijo pogled nase, na intimne odnose in svet. Prav intimni odnosi imajo to moč, da prebudijo pretekle rane in vas vodijo v podoživljanje otroštva. Ko vas nekdo vidi golo, vam prebudi strah, da bo videl v vaše globine. Lahko se ustrašite tudi lastne privlačnosti, še posebej, če imate v povezavi s tem kakšno slabo izkušnjo. Kot vidite ni enostavnega odgovora na vaše vprašanje. Pa vendar se da še veliko narediti v izboljšanju samopodobe in samozavesti . Za začetek bi bilo dobro že samo razmejiti tisto, kar ste posrkali od drugih in odkriti tisto, kar je resnično vaše. Ne pozabite, da lahko vašo ženskost odkrivate, izbirate in razvijate vsak dan sproti. Tu gre za odločitev in vso svobodo. Vse dobro na vaši poti vam želim!

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

VPRAŠANJE:

Lepo pozdravljeni. Sem mlada ženska in s partnerjem sva skupaj skoraj dve leti. Najini začetki so bili kot v pravljici, zdelo se mi je, kot da sanjam in da nič na svetu ne more zmotiti najine idile. Zadnje čase pa opažam, da postajam vedno bolj občutljiva na vsako najmanjše partnerjevo nestrinjanje. Najprej se je to pričelo kazati v spolnosti, ko sem dala pobudo zanjo, pa njemu ni bilo do seksa. Počutila sem se zavrnjeno in vse skupaj me je zelo prizadelo. Kot da mu ni do mene, da mu nisem pomembna. Moja občutljivost na zavrnitev se kaže tudi v vsakodnevnem življenju, je pa res tudi, da imam s tem težave že celo življenje. Ko me nekdo zavrne, ko nekaj ni tako, kot bi sama hotela, mi pade samozavest, hitro sem užaljena, potegnem se vase in težko pridem iz svoje lupinice. Imam zelo razumevajočega partnerja in bi zato ta problem rada rešila. Hvaležna bom za vsak nasvet. Lep pozdrav, Maja.

ODGOVOR:

Lepo pozdravljeni, Maja. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Verjamem, da vas zavrnitev prestraši in prizadene. Tudi vi imate, tako kot vsi ostali ljudje, v svoje telo vtisnjeno željo po bližini in varni čustveni povezanosti z ljudmi, ki so vam pomembni. Kot majhna deklica ste zaradi njih lažje preživeli, in čeprav ste danes odrasla ženska, so čustvene potrebe v odnosih ostale podobne: gre za potrebo po sprejetosti, ljubljenosti in varnosti, ki se lahko izpolnijo le preko globokega čustvenega stika. Spolnost je zelo globok način povezovanja. Ko želja po njej ni bila povsem vzajemna, so se vam prebudili dobro poznani občutki zavrnitve. Če ste preko spolnosti hkrati umirjali tudi svojo notranjo napetost, negotovost glede lastne vrednosti, strahove, povezane z privlačnostjo in zaželenostjo, ste lahko partnerjevo vedenje vzeli zelo osebno. Glede na to, da ste že celo življenje občutljivi na zavrnitve, verjetno ob tem podoživljate tudi neke stare, otroške bolečine. Okoli njih ste tekom življenja zgradili obrambe, ki vam preprečujejo, da bi to bolečino ponovno začutili. Takrat se umaknete na varno razdaljo, v tišino in prekinete komunikacijo oz. stik. V tem umiku sami sebi najbolj ponovite občutek zavrnjenosti. Takrat podoživite to, česar se tako zelo bojite. Dobra novica je, da se take čustvene vzorce da razrešiti in preseči, če boste le v to vlagala svoj čas in trud. Za začetek prevzemite odgovornost za vsa čustvena stanja, ki jih imate, soočite se z njimi in jih ne prelagajte na partnerja. Raziskujte svoja čutenja, usmerite pozornost v njih in pogumno poiščite rdečo nit, ki povezuje vaše izkušnje, povezane z zavrnitvijo. Verjetno vas bo spomin vodil v otroštvo. Pustite si čutiti vse, kar pride, saj so le čustva: pridejo, gredo čez telo in minejo. Če takrat niste zmogli reagirati drugače, kot z umikom in tišino, je danes lahko drugače. Imate vso možnost, da vaše vedenje in čustvovanje spremenite, če se le za to odločite. Dobro je, da imate ob sebi razumevajočega partnerja, ki vam je lahko v veliko pomoč pri vzpostavljanju čustvene povezanosti takrat, ko vas bo ponovno vleklo nazaj v stare vzorce. Pa vendar glejte nanj s spoštovanjem, tudi on je samo človek in vas ne more reševati pred lastnimi težavami. Zanje ste najprej odgovorni sami. Če se kje na poti zatakne, poiščite terapevtsko pomoč. Vsekakor pa vam želim veliko poguma pri raziskovanju lastnih globin!

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

VPRAŠANJE:

Pozdravljeni! Z možem sva poročena 12 let in imava 2 šoloobvezna otroka. Na videz živimo popolno življenje in nič nam ne manjka. Imamo veliko hišo, dobra avtomobila, pogosto gremo na počitnice. Čeprav sem dobra mama in bi vse naredila za svoja otroka, sem se skozi leta nekoliko izgubila. Počutim se prazno in žalostno, čeprav imam ob sebi super moža, ki bi vse naredil zame. Večkrat si želi moje bližine in intimnosti, jaz pa ga zavračam in se umikam. Tudi spolnosti skoraj ni več, saj jo doživljam bolj kot obvezo. To mož čuti, vendar nič ne reče, jaz pa tudi stvari raje pustim pri miru. Pogrešam tisto iskrico, ki sva jo nekoč imela. Bo vedno tako ali lahko še kaj popravim? Ne predstavljam si, da bi tako živela celo življen

ODGOVOR:

Pozdravljeni draga bralka! Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Verjamem, da ste se znašli na neki točki v življenju, ko ugotavljate, da izgubljate sebe. Vse materialne dobrine na tem svetu ne morejo pregnati vašega občutka notranje praznine, žalosti in osamljenosti. Pravzaprav imate vse, pa vendar izgubljate sebe. Neizmerno težko vam mora biti in prav z ničemer si ne zaslužite, da bi še naprej živeli z občutki ujetosti in osamljenosti. Že samo s tem, ko ste si pogumno priznali, da izgubljate stik s sabo, ste dobili moč, da nekaj na tem tudi naredite. Lahko bo najprej težko, saj si boste morali iskreno priznati in začutiti, kdo ste in kaj v resnici nosite v sebi. To bo pomenilo, da bodo popadale tudi obrambe, maske in iluzije, ki so vas pripeljale do tu, kjer ste sedaj. Za začetek lahko najprej pomislite, katere so tiste rane, ki vas najbolj bolijo. O katerih čustvih je najtežje govorite in zakaj? Kaj naredite z njimi, kako jih čuti vaše telo? Predvsem pa, kaj v vas povzroči bližina nekoga, ki bi vas lahko v resnici začutil? Verjetno boste začutili ogromno strahu pred tem, da bi vam nekdo resnično prišel blizu in videl, kako ranjeni ste. S tem, ko odklanjate in se umikate od moža, si le ponavljate stare rane, vaša stiska in občutek osamljenosti pa se povečujeta. Znotraj sebe imate svet bolečin in resnično vam želim, da zberete pogum ter pričnete možu govoriti o tem, kaj doživljate. Le vajin iskren pogovor ima to moč, da se pričneta nazaj čustveno povezovati. Kaj ni prav povezanost z možem nekaj, po čemer tako globoko hrepenite? Prav občutek, da ste sprejeti, ljubljeni, živi, da sta si z možem blizu, je nekaj, kar bo najgloblje sprostilo vaše telo. Prav telo pa je tisto, ki v spolnosti spregovori najglasneje. Prav preko telesa se je mogoče najgloblje srečati in povezati. Vaše telo hrepeni po stiku. Prav preko telesne povezanosti se krepi čustvena povezanost in obratno. Ne dovolite, da vas strah pred bližino oropa čustvene in telesne povezanosti z možem. Želim vam veliko poguma za iskrene in ranljive pogovore z možem ter vse dobro na vaši poti.

Kratek nasvet objavljen v reviji Jana.

Ločitev je stresna in psihično naporna življenjska preizkušnja, ki globoko poseže v življenja vseh vpletenih. Zajame vso družino in prizadene vsakogar. Ker prinese kopico sprememb in novosti v vsakodnevnem življenju pa tudi v medsebojnih odnosih, je to čas povečanega stresa in težkih čutenj za vse družinske člane. Čeprav je za zakonca ločitev lahko edini izhod iz dlje časa trajajoče stiske, je soočanje z njo za otroke pogosto travmatično in boleče, ne nazadnje pa se jim za vedno vtisne v spomin.

Družina, ki je otroku do takrat dajala strukturo, varnost in občutek pripadnosti, zdaj razpada. Razpada tudi odnos med staršema, za katerega otrok čuti, da mu predstavlja temelj njegovega obstoja. Sebe, medsebojne odnose in ves svet otrok zaznava prek staršev in družine, zato ločitev globoko zamaje temelje, na katerih je bilo do takrat postavljeno njegovo življenje. Ker ima rad oba starša, onadva pa odhajata vsak svojo pot, se v otroku naseli občutek razdvojenosti. Boji se, da bo izgubil njuno ljubezen. Življenje zunaj družine je zanj nepredstavljivo, hkrati pa vir nepredvidljivosti in nemoči. Strah ga je prihodnosti, saj ne ve, kaj mu bo prinesla.

Četudi so bili otroci v času pred ločitvijo priča številnim prepirom med staršema in napetemu družinskemu vzdušju, jih to ne more pripraviti na samo ločitev. Zanje je to povsem nova izkušnja, zato v tem času potrebujejo toplo in sočutno podporo vseh bližnjih, ki jim lahko že z majhnimi dejanji ljubezni pomagajo na poti okrevanja.

Čustveno doživljanje otrok in odnosne potrebe

Kako bodo otroci sprejeli ločitev, je odvisno od starosti, temperamenta, sposobnosti razumevanja in okoliščin, v katerih poteka ločitev.
Za nekatere otroke je lahko ločitev staršev prva zares težka preizkušnja v njihovem življenju. Navda jih s šokom, zmedenostjo, izgubo varnosti in globoko žalostjo. Lahko bodo nekatera čustva prvič čutili tako globoko in intenzivno. Za druge otroke pa lahko pomeni tudi konec dolgotrajne družinske agonije, še posebej v tistih družinah, kjer se pojavlja nasilje ali odvisnost. Tem otrokom ločitev pogosto prinese tudi olajšanje in povrnitev varnosti.
Otroci v prvih tednih in mesecih po ločitvi doživljajo veliko težkih čutenj, najlažje pa okrevajo ob sočutni podpori staršev in drugih pomembnih ljudi, ki jim pomagajo prepoznati in izraziti boleča čustva.

Na začetku navadno čutijo velik šok ob spoznanju, da gresta starša narazen. Šok je lahko za majhne otroke tako velik, da bodo povsem otopeli ali se vedli, kot da se ni nič zgodilo. Novico lahko tudi zanikajo, o njej dvomijo ali fantazirajo o tem, kaj vse bi lahko naredili, da bi starša spet zaživela skupaj. Ko začnejo sprejemati novico o ločitvi, občutijo globoko žalost, obup in nemoč. Lahko imajo občutek poraženosti, izgubljenosti ali osamljenosti. Svet okoli njih postaja prazen in nepovezan. V prvih tednih po ločitvi lahko veliko jokajo, so otožni, odmaknjeni, malodušni, apatični, otopeli in od žalosti tudi utrujeni. Lahko izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej radi počeli in so jih veselile, ali pa ravno v svojih konjičkih ali hišnih ljubljenčkih najdejo uteho, oporo in družbo.
Za otroke je ločitev izguba. V tem času žalujejo za vsemi malimi in velikimi stvarmi, ki so jih počeli skupaj s starši. Kadar ločitev povzroči tudi selitev ali menjavo šole, lahko otroci žalujejo tudi za svojim domom, prijatelji, sošolci in učitelji.

Povsem naravno in del okrevanja je, da imajo izbruhe jeze in besa. Pojavijo se kot odziv na neko otrokovo nezadovoljstvo, neizpolnjeno potrebo ali pričakovanja. Jeza je zdravo, konstruktivno čustvo, ki sprosti veliko energije iz telesa. Otroci imajo pravico, da čutijo katerokoli čustvo, tudi jezo. Neizražena, dlje časa trajajoča jeza lahko povzroči negativna prepričanja o sebi, drugih in svetu ali se razvije v zamero (na primer otrok odklanja stike z enim od staršev).

Otroci med ločitvijo izgubijo občutek varnosti in predvidljivosti. Prav nobenega nadzora nimajo nad tem, kar se dogaja, ničesar ne morejo spremeniti ali na karkoli vplivati. Strah jih je izgube starševske ljubezni in vseh sprememb, ki se dogajajo, skrbi jih lahko tudi poslabšan finančni položaj.
Občutek krivde je pri otrocih ločenih staršev zelo pogost, še posebej pri majhnih, saj si zaradi svojega egocentričnega razmišljanja ločitve ne znajo razložiti drugače kot prek krivde. Čutijo, da so nekaj morali narediti narobe, ker se drugače starša ne bi prepirala in se razšla. Krivo se lahko počutijo tudi takrat, ko v družbi enega od staršev uživajo in se imajo z njim lepo. Ves čas jim je treba zagotavljati, da niso v ničemer krivi za ločitev.

Kadar se otroci ne počutijo slišane in kadar jim nekaj manjka, bodo na to opozorili:

• s spremenjenim vedenjem (sprememba učnega uspeha, odpor do šole ali vrtca, regresija oziroma vedenja, ki so jih že prerasli, izbruhi agresije, samodestruktivna vedenja);
• s čustvenimi težavami (depresija, separacijska tesnoba);
• z boleznimi psihosomatskega izvora (telesne bolečine, ki jih zdravnik ne more pojasniti).

Ne glede na starost obstajajo neke splošne potrebe vsakega otroka po ločitvi:

• vsi otroci želijo pripadati, se počutiti ljubljeno od obeh staršev, pa tudi sprejeto, varno in zaščiteno.
• redni, ljubeči stiki z obema staršema so pomembni za njihov zdrav razvoj.
• potrebujejo »dovoljenje«, da imajo lahko še naprej radi oba starša. Tako dovoljenje otroka notranje razbremeni občutka, da mora izbirati med mamo ali očetom. Kadar starši otroku takega dovoljenja ne morejo dati ali mu preprečujejo stike z drugim staršem, so sami v stiski. V takem primeru bi bilo dobro, da bi si poiskali pomoč.
• otroci potrebujejo skrbno, sočutno podporo staršev, ki se zanimajo za njihov čustveni svet. Pogovor o ločitvi je lahko zdravilen in ne sme ostati tabu tema. Prilagojen naj bo otrokovi starosti in stopnji razumevanja, pri čemer jih je treba zaščititi pred informacijami in čustvi, ki izhajajo iz propadlega partnerskega odnosa. Samo s pogovorom bodo starši dobili vpogled v čustveno doživljanje svojih otrok. Otrokovih čustev naj se ne ustrašijo, naj jih ne razvrednotijo ali zanikajo. Kadar otroci čutijo, da njihova čustva niso slišana, sprejeta in spoštovana, se v svojem jedru počutijo zavrnjene in manjvredne. Kadar se otroci odprejo, naj jih starši poslušajo in ne prekinjajo. Otroke naj poskusijo začutiti v njihovem doživljanju in jim rahločutno pomagati pri izražanju čustev. Doživljanje in izražanje različnih čustev, povezanih z ločitvijo, je za otroka ključno, saj tako lažje okreva. Sočuten, odprt in njihovi starosti prilagojen pogovor o ločitvi zmanjšuje negotovost in tesnobo, hkrati pa je priložnost za povezovanje in poglabljanje odnosa.
• otroci potrebujejo spoštljivo komunikacijo med staršema. To za starša pomeni, da morata vložiti trud in napor v to, da otroka zavarujeta pred medsebojnimi prepiri in manipulacijami. To od njiju zahteva določeno mero osebnostne zrelosti, odgovornosti in truda. Čeprav je njun partnerski odnos končan, sta za vedno povezana kot starša. Starševska odgovornost se z ločitvijo ne konča, ampak nadaljuje.
•  otroci potrebujejo starše, ki so sposobni na zdrav način poskrbeti za svoje čustvene potrebe in po ločitvi okrevati. Starši, ki poskrbijo najprej zase in svoje počutje, lahko lažje poskrbijo za svoje otroke. Kadar se starši težko soočajo z ločitvijo, naj si poiščejo oporo pri ljudeh, ki jim zaupajo, ali terapevtsko pomoč.
• otroci morajo ohraniti stike s svojimi sorodniki. Ločitev lahko tudi v širši družini povzroči buren odziv in na dan lahko privrejo stare zamere, kar družinski razkol samo še poveča. Vsaka ljubeča bližnja oseba, ki jo ima otrok rad, lahko pozitivno prispeva k njegovemu okrevanju.
• meje, struktura in dnevna rutina bodo v otrokov vsakdan počasi vračale občutek varnosti in predvidljivosti.
• materialne dobrine ne morejo nadomestiti tega, kar otrok potrebuje od staršev.

Otroci prestanejo veliko čustvenih stanj. Navadno traja približno leto do dve, da se čustva počasi umirijo in se na ločitev prilagodijo. Otroci v tem času od staršev najbolj potrebujejo varnost, ljubezen, toplino in zaščito, predvsem pa občutek, da se zanje zanimajo in jih sprejemajo take, kot so. Prav ob ljubeči podpori staršev, sorodnikov in prijateljev se bo čustveni vihar v otrocih počasi umiril, svet okoli njih pa bo postajal vedno bolj barvit, varen in predvidljiv.

Čas nosečnosti je za ženske pogosto povezan z občutki radosti, upanja in sreče, pa tudi s strahovi, povečano ranljivostjo in odgovornostjo. Otrok, ki raste znotraj materinega telesa, materi prebuja celo mavrico občutkov in ji s tem prebuja tudi njene spomine na otroštvo. Nosečnice, ki so v otroštvu doživele spolno zlorabo, se lahko začnejo spominjati svojih nezaceljenih ran in travmatičnih spominov. Telo jim kar naenkrat začne pripovedovati zgodbo, ki je še ne razumejo. Zanje je lahko to čas povečane stiske, ko se zabrišejo meje med preteklostjo in sedanjostjo.

Ninina zgodba

Nina se je novice, da je zanosila, razveselila bolj kot vse na svetu. Že dolgo ni čutila takšnega veselja. Bila je neskončno ponosna nase in na svoje mogočno telo, ki je dalo novo življenje. Sploh ni vedela, da lahko do tega majhnega otroka čuti tako močno ljubezen. Kot da bi njeno življenje dobilo nov smisel. Komaj je čakala na trenutek, ko bo otroka prvič zagledala in ga nežno stisnila k sebi. Čeprav so prvi nosečniški meseci potekali povsem normalno, sta se počasi in vztrajno v njeno telo »plazila« tudi velika črna tesnoba in strah. Včasih je bila na robu paničnega napada. Zdelo si ji je, da jo bo otrok požrl od znotraj in da nima prav nobenega nadzora nad svojim telesom, ki je postajalo vsak dan večje. Ko ji je ginekologinja povedala, da bo imela fantka, jo je stisnilo tako močno, da je komaj dihala, tudi premikati se ni mogla, le nemo in nemočno je strmela predse. Njeno telo je povsem »zamrznilo«. Občutek, da ima znotraj sebe fantka, ki ima moške spolne organe, jo je potisnil v grozo. Slike iz preteklosti so ji silile pred oči in imela je občutek, da se ji zloraba spet dogaja. Znotraj nje je kričala ta majhna deklica, prestrašena, nemočna, razbolena v dno duše, in prav nikogar ni bilo, ki bi jo lahko zavaroval. Pravi vihar občutkov je divjal v njej in zdelo se ji je, da je z njo nekaj hudo narobe in da se druge, »normalne« mamice tako ne počutijo. Nekaj dni po tem je kadila kot Turek, saj stres ob tej novici kar ni in ni popustil. Nato je imela dneve, ko je bila povsem otopela, odrezana sama od sebe in ni čutila prav ničesar. Spet drugič so jo preplavili močni strahovi, ali bo svojega otroka lahko zaščitila, zavarovala, in ali bo ona sploh lahko prava mamica? Vedela je le to, da želi dati svojemu otroku več, kot je prejela sama, in da bo to ranljivo bitje varovala s svojim življenjem. Ne bo pustila, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo njej. Nikoli! Zanj se bo borila kot levinja.

Nosečnost prebudi spomin ranjenega telesa

Takšno doživljanje nosečnosti pri Nini, ki je v otroštvu doživela spolno zlorabo, ni nič nenavadnega. Spolna zloraba je bila zanjo izrazito travmatična izkušnja, ki se ji je zapisala globoko v telo. Prav telo pa je med nosečnostjo začelo pripovedovati zgodbo, ki je sama še ni dobro razumela.
Nosečnost je bila zanjo, tako kot za vse druge ženske, čas povečane ranljivosti. Njeno telo so preplavili hormoni, doživljala je veliko sprememb tako na telesni, čustveni, socialni kot duhovni ravni. Te spremembe so v njej prebudile spomin na otroštvo in vse nezaceljene rane, ki jih je še vedno nosila v sebi. Čas nosečnosti je lahko naporno že za ženske brez izkušnje spolne zlorabe, za Nino pa je bil to tudi čas, ko se je njeno telo prebudilo in začelo glasneje govoriti o nečem, kar se ji je zgodilo že dolgo nazaj.

Zakaj pride do nečesa takega? Kako ima lahko nosečnost toliko moči, da prebudi spomin na zlorabo?
S tem ko je bila Nina bolj pozorna na svoje počutje in telo, hkrati pa izpostavljena mnogim situacijam, ki so bile po vzdušju močno podobne tistim, ki so jo nekoč v preteklosti že ranile, je njeno telo nanje reagiralo podobno kot nekoč.
Ko je zlorabo doživela kot deklica od nekoga, ki ga je imela rada, mu zaupala in bila od njega življenjsko odvisna, je njeno telo ob tem posrkalo vsa težka čutenja. Tudi ko je deklica odrasla v mlado žensko, je imela znotraj sebe še vedno tisto deklico, ki se je močno vznemirila vsakič, ko je čutila ujetost, strah, nemoč in občutek, da izgublja nadzor. Njeno notranjo deklico so občutja tako preplavila, da si zdaj tudi kot odrasla ženska pri tem ni znala pomagati. Spomin na preteklost se je prebudil v sedanjosti in njeno telo je spregovorilo v jeziku, ki si ga ni znala pojasniti. Pravimo, da se ji je prebudil telesni spomin.

Telesni spomin se prebudi kadarkoli in ob komurkoli

Telesni spomin vsebuje delčke spomina na zlorabo. Nini se je lahko prebudil prek zunanjih dražljajev, kot je sluh (na primer prek besed ali tona glasu ob ginekološkem pregledu in drugje), vonja, okusa, slik in dotikov drugih ljudi. Prebudil se ji je lahko tudi prek notranjih senzacij, ki jih je čutila v telesu. Povsem možno, da so jo na primer hitro bitje srca, težko dihanje, mišična napetost, senzacije znotraj telesa in njegova lega povsem nezavedno spomnili na nekaj, kar je nekoč doživljala ob zlorabi. Telesni spomin se ne nazadnje lahko prebudi tudi v medsebojnih odnosih, ki spominjajo na zlorabo (lahko bi na primer svojo ginekologinjo doživela kot nekoga, ki predstavlja avtoriteto, je do nje groba, ob tem pa bi začutila strah, nemoč in ujetost, ki izvirajo iz preteklosti). Zato je močno povezan z zlorabo, z nečim, kar se je zgodilo v preteklosti. Lahko se prebudi v sedanjosti, kadarkoli in ob komurkoli, kaže pa se na različnih življenjskih področjih, kot sta partnerstvo in spolnost, pri ženskah pa tudi med nosečnostjo in pozneje v materinstvu.
V nosečnosti se je Ninino telo zelo spremenilo. Trebušček in otrok v njem sta bila vsak dan večja, znotraj sebe pa je čutila otrokove premike in brce. Njej je to prebudilo občutek, da nekdo posega vanjo in si prilašča njeno telo. Ob tem se je počutila, kot da izgublja nadzor, da je ujeta in da ni nikjer izhoda. Prebudili so se ji občutki ob zlorabi, ki so bili potlačeni, zdaj pa so prek sprememb njenega telesa silili na plano. To jo je zelo prestrašilo, saj ni vedela, kaj se dogaja. Bila je zmedena. Počutila se je krivo, ker je otroka doživljala na tak način, in spraševala se je, kakšna mati bo temu otroku, če ga že zdaj tako doživlja. Ker je težko ločila preteklost od sedanjosti, se ji je zdelo, da se zloraba vsiljuje v to, kako doživlja sebe, svoje materinstvo in tega majhnega otroka znotraj sebe.
Med nosečnostjo je bila deležna tudi povečane pozornosti od ljudi, ki so jo obdajali. Bližnji, prijatelji ali komaj poznani ljudje so opazili njeno nosečnost in telo. Včasih so komentirali njen trebušček ali se jo brez dovoljenja dotikali. Čeprav so bili ob tem ljudje zanjo veseli, njej to ni prineslo veselja in sproščenosti. Nasprotno, dotiki so jo močno prestrašili, počutila se je izpostavljeno, osramočeno in umazano. Njihovi dotiki so jo spomnili na to, kako se jo je nekoč že nekdo tako dotikal, ne da bi to dovolila. Zato je svoje telo raje skrila v široka oblačila, saj se je tako počutila bolj zaščiteno. Ni želela, da bi kdorkoli še kdaj porušil njene telesne meje in vdiral v njen zasebni prostor, v njeno telo. Ko je trebušček postajal večji, ga ni mogla več skriti, in občutek, da zdaj vsi vedo, da je imela spolne odnose, ji je prebudil ogromno sramu. To je želela ohraniti kot skrivnost, kot nekaj, kar nihče ne sme izvedeti, saj bodo o njej menili, da je umazana, grešna in napačna.

Tudi ginekološki pregledi so bili zanjo velik izziv in stres. Tam je bilo veliko stvari, ki so jo močno spominjale na preteklost. Imela je občutek, da je izpostavljena. Zelo jo je prestrašilo, ko se je ginekologinja dotikala tistih delov telesa, ki so bili ob zlorabi še posebej izpostavljeni. To jo je tako prestrašilo, da je bila napeta kot struna. Ko ji je ginekologinja rekla, naj se sprosti, jo je to spomnilo na nekaj, kar je poslušala ob zlorabi. Občutki so se prebudili tako silovito, da se ji je zdelo, kot da se ji zloraba dogaja prav zdaj. Še dobro, da je bila ginekologinja dovolj pozorna, sočutna in je hitro ugotovila, da se z njo nekaj dogaja. Ko ji je vrnila občutek, da je na varnem, in jo bolj previdnozačela pregledovati, se je Nina lahko vsaj malo sprostila.

Čustveno doživljanje v času nosečnosti: nisi sama, si dovolj dobra mati!

Tako kot za Nino in vse druge nosečnice, ki so preživele spolno zlorabo, je pomembno, da se v svojem čustvenem doživljanju ne osamijo. Naj o svojih stiskah, strahovih, upih in pričakovanjih spregovorijo z ljudmi, ki jim zaupajo. Dovolj so že pretrpele, in ne zaslužijo si, da s tem ostanejo same. To, kar se jim dogaja, je nekaj povsem naravnega. V tem času lahko čutijo zelo različna, na videz med seboj nezdružljiva čutenja.
Pojavijo se lahko povečana tesnoba, želja po nadzoru sebe in okolice, potreba po perfekcionizmu, nenehna opreznost in napetost, ali pa občutek krivde, ker čutijo tako, kot čutijo. Strah jih je, da otrok v trebuščku čuti njihova čutenja. Sprašujejo se, ali bodo lahko dobre matere (boljše, kot je bila njihova mati) in ali bodo otroka lahko sprejele, mu zagotovile varnost in ljubezen, ki jo potrebuje.

Včasih težko najdejo smisel v tem, kar čutijo, ali pa ne zaupajo svojim občutkom, še posebej, če so se kot deklice naučile, da je to, kar čutijo, napačno, nepomembno ali nesprejemljivo. Zaradi svojega doživljanja niso prav nič čudne ali slabe, le odpira se jim nekaj, kar je bilo zakopano zelo globoko.
Prav zato je tako zelo pomembno, da najdejo oporo v ljudeh okoli sebe ali poiščejo strokovno pomoč, če je to potrebno. Predvsem pa, da ohranijo zavedanje, da niso same, in da se le prebujajo drobci preteklosti, ki se mešajo v sedanjost.

Pozitivno vrednotenje telesa in materinstva

Vse mamice pa ne doživljajo časa nosečnosti kot čas povečane stiske. Doživljanje nosečnosti je pri mamicah različno. Za nekatere je nosečnost tudi priložnost, da se osvobodijo okov preteklosti in prav izkušnja, da v sebi nosijo otroka, lahko v njih prebudi veliko prijetnih čutenj. Tako kot pri Nini tudi nanje nosečnost vpliva globoko, pozitivno in jim dá nov zagon za življenje. Ima to moč, da ženske začnejo sebe in svoje telo doživljati zelo sprejemajoče in ljubeče. Lahko celo prvič v življenju zares čutijo, kako ponosne so na svoje telo, ki je sposobno dati življenje. Svoj trebušček doživljajo kot varen prostor za njihovega otroka. Prav občutek, da so ga sposobne zavarovati, da bodo zanj nežno skrbele in ga negovale, jih navda z novo energijo in samozavestjo. Čutijo, da bodo svojemu otroku lahko dale tisto, česar same niso dobile, to pa jim daje novo upanje za svoje materinstvo.

Pot okrevanja in viri moči: sem dovolj dobra mati

Prav želja, da bi svojemu otroku dale več, kot so prejele same, jim pogosto dá nov zagon, da še naprej osebnostno rastejo ter iščejo dodatno oporo v partnerju in ljudeh, ki jim zaupajo. Ko iščejo stik s svojim telesom in ko mu dovolijo čutiti vse, kar pač čuti, potujejo k sebi. Med nosečnostjo se lahko prvič zavedo, kako močne in pogumne so, da jim je uspelo preživeti nekaj tako grozljivega. One so veliko, veliko več kot to, kar se jim je zgodilo. Moč, ki jo imajo v sebi, je prodorna, spomin pa se jim prebudi le takrat, ko je njihova psiha dovolj močna in same toliko na varnem, da lahko to sploh čutijo. Prav nosečnost in materinstvo jim lahko dasta priložnost za nov začetek.