Sram je čustvo, ki je močno vezano na občutek lastne vrednosti. Ko občutimo sram, sami sebe doživljamo kot negativne, manjvredne, nesposobne ali napačne. Mnogi ljudje to čustvo prenašajo najtežje, saj se ob tem pogosto prebudijo tudi negativne izkušnje iz preteklosti, ki so globoko vpisane v naše telo. Prav ti zgodnji občutki tlakujejo pot nizkemu samospoštovanju in samopodobi tudi v odrasli dobi. Sram se čuti kot tudi ponižanost in osramočenosto, občutek pa imamo, kot da se je naša vrednost zmanjšala in da smo v samem jedru neprimerni. Vsi ti občutki so lahko zelo intenzivni, na telesni ravni se čuti tako, da bi se najraje skrili, izginili, in da nismo povezani z nikomur. Prav zaradi te intenzivnosti marsikdo zelo težko prenaša občutek sramu, saj lahko ta kar vztraja in vztraja. Občutku lastne nevrednosti, ki pogosto prav boli, se ljudje želimo izogniti, zato temu pogosto sledi želja po umiku; lahko se umaknemo fizično iz situacije, v kateri se počutimo osramočeno, lahko prekinemo stik z drugimi ljudmi, ali reagiramo obrambno tako da povsem zamrznemo (težko se premikamo, govorimo, telo je v krču, počutimo se pomanjšane). Prav zaradi moči, ki jo ima sram, lahko ta občutja tudi bolijo. Tako kot bi se ob občutkih sramu najraje skrili, tako se tudi to čustvo rado skrije pod druga čustva. To pomeni, da ga najdemo pod drugimi čustvi, npr jezo, krivdo ali žalost, ki sram prekrivajo. Prav zato je pomembno, da smo pozorni na občutek lastne vrednosti, kadar nas preplavijo različna čustva. Če je to prizadeto, je potrebno najti pot skozi krivdo, jezo ali žalost, ter pogledati, kaj vse se nam prebujalastno glede lastne vrednost. Pot do tja pa nikoli ne gre na silo, ampak le preko ljubezni do sebe. Če lahko žalost izrazimo z jokom in jezo s kričanjem, se sram sprosti le tako, da spregovorimo o svojem doživljanju  in ob tem čutimo, da smo ljubeče sprejeti od drugih ljudi. Občutek, da smo za nekoga vredni in da nas sprejema točno take kot smo, je najboljše zdravilo za sram.