Strah pred pustnimi maskami izvira iz otroštva

Bil je prijeten dan in polno zanimivih mask in kurentov. Ti so razkazovali svoje ovčje kože, zvonili z zvonci in imeli na glavi rogove, okrašene s pisanimi trakovi, iz ust pa so jim moleli dolgi jeziki. Ker je bila majhna, so kurenti delovali še toliko večji. Vse je bilo v redu, dokler jo ni neki kurent pograbil, dvignil in odnesel s seboj, daleč stran od staršev.

Kar na enkrat se je ta mala deklica znašla v smrtnem strahu, obdana z velikimi in glasnimi kurenti. V joku je kričala, naj jo izpusti, kar se ni zgodilo. Šele po nekem času, ki se je njej vlekel kot cela večnost, jo je kurent postavil na tla.

Popolnoma pretresena in v solzah je gledala naokoli, kje so njeni starši. Ker jo je odnesel tako daleč, jih ni videla, kar je v njej prebudilo še dodatno paniko in strah, da se je izgubila. Neki gospod poleg nje, ki je ob sebi imel svojega sina, je fantku dejal: »Vidiš, kurenti odnesejo samo tiste otroke, ki so poredni.«

Otroci doživljajo strah drugače kot mi odrasli. Ker so majhni in še nimajo veliko življenjskih izkušenj, jih lahko tudi dogodki, ki se nam ne zdijo nič posebnega, globoko prestrašijo. Čeprav kurent verjetno ni niti pomislil, da bo s svojo željo po zabavi tako hudo prestrašil majhnega otroka, je ta dogodek njej ostal v globokem spominu.

Mogoče se nekaterim odraslim lahko zdi, da je bil njen strah pretiran, toda zanjo je bil povsem realen in situacija močno ogrožujoča. Prav zaradi izgube nadzora, ločenosti od staršev, hude panike in nemoči so se ta občutja vtisnila globoko v njeno telo. Telo pa si vedno vse zapomni. V njem se hranijo vsi spomini, vsa občutja, misli in prepričanja, pa tudi travme, globoka ranjenost in strahovi.

Strah je temeljno čustvo in ga doživljamo vse življenje. Opozori nas na nevarnost, ki je lahko realna ali namišljena. Pomaga nam, da se zaščitimo pred grožnjo in zato lažje preživimo. Zelo je povezan z našimi možgani. Sredi njih se nahaja kot mandelj velika amigdala, ki neverjetno hitro, še preden pride opozorilo v našo zavest, zazna nevarne dražljaje iz okolja in sproži alarm v našem telesu.

Na nevarnost se telo prilagodi prek avtonomnega živčnega sistema. Poveča se izločanje stresnih hormonov in krvni pritisk, mišice se napnejo in možgani postanejo zelo dejavni. Prav tako se poveča dotok krvi v roke in noge v primeru, če bi moralo telo bežati ali se boriti. Poglobi se naše dihanje in bitje srca, medtem ko se dotok krvi v organe, povezane s prebavo, zmanjša. Vsa kri v telesu odteka v tiste dele telesa, ki lahko osebi pomagajo, da se zaščiti. To pomeni, da je celotno telo alarmirano in takrat se na grožnjo odziva na tri načine: z begom, bojem ali zamrznitvijo.

Kadar telo čuti, da se lahko bori ali zbeži, usmeri vso svojo energijo v lastno zaščito. Kadar pa oseba presodi, da za to nima dovolj močni, telo uporabi tretji avtomatični odziv; otrpne, zamrzne, in v nekaterih zelo hudih primerih celo doživi stanje nezavesti. Amigdala, ki telesu nezavedno sporoča, kdaj je v nevarnosti, se lahko prebudi v povsem nedolžnih okoliščinah. Šele ko veliki možgani ocenijo, da nevarnost ni ogrožujoča, se sprostimo.

Šele ko začutimo, kako grozno je majhnim otrokom, ko so sami izpostavljeni tako hudemu strahu, nemoči in popolni izgubi nadzora, lahko razumemo, zakaj se jim ti dogodki vtisnejo tako globoko v spomin. Puščajo posledice, saj si telo v stanju strahu zelo dobro zapomni vse dražljaje, ki ga takrat obdajajo in jih zaznava prek petih čutil: vonja, zvoka, tipa, okusa in vida. Vtisnejo se kot spomin oz. opozorilo telesu, da naslednjič lažje prepozna nevarnost.

Tako lahko leta ali desetletja kasneje podobni dražljaji v telesu sprožijo tako globok občutek ogroženosti in nevarnosti. Ti dražljaji so sprožilci spomina. Prijateljico tako še sedaj, po toliko letih, ob pogledu na kurente zmrazi, preplavi jo nelagoden občutek, strah ob zvoku zvoncev in odpor.

Ni edina, ki nosi neprijetne spomine, povezane s pustnimi maskami, parkeljni, klovni in drugimi bitji. Prav tako je veliko otrok, ki ima na pustne maske lepe spomine, in le veseli smo lahko, da je tako. S pustnimi tradicijami ni nič narobe, so del naše kulturne dediščine in vsi otroci si zaslužijo, da jo spoznavajo na prijeten in varen način.

Kadar vidimo, da se nas otroci bojijo, ne silimo vanje, ampak poskrbimo, da se bodo ob nas počutili prijetno. Če še vedno jasno vidimo, da njihov strah ne popusti, tega ne vzamemo osebno, še manj dokazujemo nasprotno, ampak se spoštljivo in prijazno umaknemo.

Čustvo strahu je tako za nas kot za naše otroke sestavni del življenja. Če ga ne obvladamo, bo strah obvladal nas, če pa opozoril telesa ne upoštevamo takrat, ko je to resnično potrebno, smo lahko v veliki nevarnosti. Pomembno je, da otroke naučimo, kako se učinkovito soočati s strahovi, toda ti se pri otrocih razblinijo šele takrat, kadar se počutijo varno in čustveno povezano s svojimi starši in drugimi pomembnimi osebami. Povezanost vedno ustvarja občutek varnosti.